Družinski center mir

September 2012

Kot včeraj se zdi, da se je šele začelo poletje, ko smo se veselili prihajajočih počitnic, oddiha, zdaj pa se poletni čas že počasi poslavlja. Večina se nas je že vrnila nazaj v delovni ritem, odprla so se šolska vrata. Na počitnice in počitniška doživetja ostajajo spomini; nekateri od njih nas bodo spremljali vse življenje, druge pa bo izbrisal čas.

Vstopili smo v mesec september, ki je spet prinesel stare in nove spremembe. Zdi se, da je isto kot prej: na ulicah so spet otroci in mladostniki s šolskimi torbami na ramah, v bližini šol nas opozarjajo signali, naj bomo previdni, spet je treba biti pozoren na uro in se držati urnika … pa vendar ni vse isto kot prej. To najbolje vedo otroci, ki so pred novimi izzivi.

Ob mislih in spominih na šolo, ki se mi v začetku septembra vedno vsaj za kratek čas prebudijo, pa sem se zamislila nad tem, ali se znam učiti? Otrokom vedno poudarjamo, kako pomembno je učenje in/ali da se je treba učiti. Kaj pa mi odrasli, ali se znamo učiti? Pa ne mislim samo na učenje iz knjig, ampak na lekcije našega življenja. Ali se znamo učiti v naših odnosih, družinah, službah?

Pred kratkim sem slišala zgodbo ameriškega zdravnika, ki je delal na urgenci in se vsak dan srečeval z različnimi pacienti in njihovimi poškodbami. V svoji dolgoletni praksi je pridobil veliko izkušenj in njegovo delo je postalo rutina. Nekega dne so v času njegovega dežurstva pripeljali mamico, ki je rojevala, in ker niso mogli priklicati njenega zdravnika, je – tako kot že velikokrat prej, pomagal pri porodu. Otrok se je rodil zdrav in brez zapletov. Ko ga je zdravnik prvi vzel v naročje, preveril življenjske znake in hotel dati mamici, je otrok odprl oči in ga pogledal. Tisti trenutek je bil za zdravnika poseben. Že tolikokrat je pomagal dojenčkom priti na svet, tokrat pa ga je otrokov pogled, ki je zrl v njega, presunil in spomnil na to, da je njegovo delo pomembno, da ni rutina. Spomnil se je, zakaj se je odločil za ta poklic. Zdravniku je otrokov pogled spremenil pogled na svoje delo. Od takrat drugače pristopa do pacientov in o tem govori na predavanjih.

Kaj pa se mene dotakne? Ali znam opaziti možev ljubeč pogled, ženin iskren objem, otrokov nagajiv nasmeh, prijateljevo drobno pozornost …?

Učenje ni samo zbiranje informacij in znanja, ampak tudi spreminjanje. Ko se nekaj naučimo, se spreminja  naš pogled na določene stvari, spreminjajo se naše misli, vedenjski vzorci … Ko se nekaj naučimo, rastemo in postajamo boljši. Ni enostavno. Življenjske lekcije so velikokrat težke, pogosto zaznamovane z bolečino in zahtevajo veliko truda, včasih kar nekaj napak in vedno nove poskuse, ampak če vztrajamo in ne obupamo, pridemo tudi do cilja.

Življenje je največja šola. Pred nas postavlja vedno nove izzive. Da bi jih le zmogli sprejeti, se iz njih učiti, se spreminjati in rasti.

mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka

Vabimo vas:

Jesen je tukaj in v Družinskem centru mir smo razširili paleto programov. Vabimo vas, da se vključite  v naše programe, ki  so namenjeni reševanju osebnih stisk in osebnostni rasti. Morda tudi poznate koga, ki bi potreboval ali si želel tovrstno podporo. Vključite se lahko v:

–          terapevtsko skupino mir

–          zakonsko skupino

–          večere za starše

–          skupino za osebe z motnjami hranjenja

–          skupino za samopomoč mamam samohranilkam

–          individualno, zakonsko ali družinsko terapijo

Skupine se bodo srečevale od 15. septembra 2012 do 15. junija 2013. Vanje se lahko vključite tudi kadarkoli med letom. Srečanja bodo ob večerih v prostorih Družinskega centra mir.

Vabimo vas na duhovni vikend ali seminar za zakonce, ki bo od petka, 12. 10., do nedelje, 14. 10. 2012 v Kančevcih v Prekmurju. Tema seminarja bo “Zmaga, ki premaga svet, je naša vera”. Razmišljali in pogovarjali se bomo o veri vase, v odnos in v Boga. Vodila bo s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka. Organizirano bo otroško varstvo. Na navedeni spletni strani si lahko preberete vtise udeležencev lanskega vikenda.

Prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00 nam lahko prisluhnete na Radiu Brezje. V septembru je tekel pogovor o težavah pri vključevanju v šolo.

Družinski center mir sodeluje in pripravlja odgovore na vprašanja o odnosih, starševstvu, vzgoji za spletno stran Ringaraja.net.

Prva mednarodna konferenca o dobrem počutju z naslovom Preprečevanje in premagovanje stresa pri posameznikih ter kakovost življenja (dobro počutje) v urbanih okoljih, bo potekala 19. septembra 2012 v hotelu City v Mariboru, Ulica Kneza Koclja 22. S to konferenco želimo skupaj z vami pregledati najnovejša spoznanja, raziskovalne dosežke in druge novosti, da bi našli skupno vizijo na področju preprečevanja in premagovanja stresa na individualni in na organizacijski ravni ter pri ustvarjanju kakovosti življenja in dobrega počutja v urbanih okoljih. Na konferenci bo svoja razmišljanja predstavilo 30 avtorjev iz Slovenije in Avstrije, in sicer iz naslednjih področij:

A.    Preprečevanje in odpravljanje stresa na individualni ravni kot del družbene odgovornosti

B.    Kakovost življenja (dobro počutje) v urbanih okoljih

Z začetkom leta 2012 se je prepolovila finančna podpora Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve delovanja Družinskega centra mir. Konec februarja smo bili primorani dvigniti prispevke uporabnikov za 5 evrov. Priporočamo se za donacije in vam bomo hvaležni za vsak, tudi manjši dar, ki nam ga boste namenili. Tako bomo lahko še naprej pomagali družinam, parom in posameznikom v stiski. Na spletno stran smo postavili obrazec za donatorje in natančnejši opis našega delovanja.

Sporočilo ste skladno s 45a. členom Zakona o varstvu potrošnikov prejeli na osnovi vaše prijave na spletnih straneh, poslanega sporočila na info@dc-mir.si ali zapisa v terapevtskem dogovoru. V kolikor ne želite prejemati sporočil se odjavite tako, da nam pošljete sporočilo z zadevo ODJAVA.

Julij, avgust 2012

Dopust. S premetavanjem besede in razmišljanjem o njenem pomenu lahko kmalu pridemo do besede dopusti. Res, kaj bi bilo takšnega v tem poletju, času dopustov, da bi si lahko kaj dopustili? Ali pa če se z dopustom poigramo še malo: izpustili, prepustili, odpustili, zapustili? Odgovor najbrž ne bo težak. Izpustiti skrbi, delovne obveznosti, morebitne medsebojne naporne odnose, stres, rutino in še kaj. Olajšanje! A poglejmo najprej kje in kako trenutno smo, ali življenje zares živimo, kaj nas veseli, bogati in kaj nas nagiba v temo in nesmisel. Veliko ljudi si po nekaj mesecih dela brez oddiha želi predvsem MIR. In kar nekaj ljudi po dopustu potarna, da so po vrnitvi na delovno mesto še bolj utrujeni kot so bili pred dopustom. Morda iz leta v leto dopustujemo na način, ki nam ne ustreza. Ali pa smo s svojim vsakdanjim delom tako zelo nezadovoljni, da nas noben dopust ne odpočije? Premislimo, kaj bi si lahko v prostih dnevih dopustili. Na mestu, kjer smo stvari in odnose izpustili, je zdaj prazen prostor, kamor lahko kaj damo. Lahko bi si, ne glede na to ali dopustujemo doma na vrtu, na morju, v gorah ali kje drugje, vzeli čas za razmišljanje o sebi in svojem življenju. V hitenju in kratkoročnih izbirah bomo težko našli sebe. Nakupovalni centri so polni, hrupni, bleščeči, raztresajo. »Rumena« literatura ni izzivalna, trači samo tešijo našo nezdravo radovednost. Vzemimo v roke kaj resnega, kar nas bo zaustavilo in pustilo neodgovorjena vprašanja, več možnih odgovorov. In močan občutek lepote, ki jo puščajo za seboj skrbno in inteligentno zapisane besede vrhunskih avtorjev. V gozdu ali na kakšnem drugem mirnem kraju je tišina in milijon »zdravih« dražljajev, ki umirjajo pogled in duha. Preveč vsega nam je danega, da bi se mogli nasititi z zunanjo bleščavo in vrtenjem časa v prazno. Toliko vsega je, kar bi še lahko odkrili. Morda bo zvenelo pretirano, ampak smo že do konca odkrili samega sebe? Nikoli se ni mogoče dovolj načuditi sebi in svetu. Kdor je kdaj opazoval dojenčka, je gotovo opazil kako zanimiv se zdi sam sebi. Iztegne roko, jo obrača, premika prste in vse to dogajanje pozorno opazuje. Nam odraslim najbrž to ne bo dovolj, čeprav tudi ne bo odveč, če kdaj opazimo kako lepo se premikamo in kako čudovito smo narejeni. Vse to telesno, kaj šele naša duševnost in duhovnost. Mi odrasli si zastavljamo vprašanja o našem bivanju, pomenu časa, ki ga preživljamo, zanimajo nas odnosi, sprašujemo se po smislu, premlevamo preteklost, sanjamo prihodnost, bojujemo boje, iščemo, trkamo, zahtevamo, zbežimo. Za to bistveno pride dopustniški mir še kako prav. Vsaj nekaj časa na dan si privoščimo čas, ko preprosto smo. Sami pod poletnim soncem in popoldanskimi nevihtami. Na morju nam ne bo nihče zameril, če bomo rekli: »Pridem čez 20 minut, pojdite naprej!«, sedli na skalo, poslušali pogovor svojega sedeža in ob njega zaletavajočih se valov, se zbrali in pustili za seboj v vetru besede zahvale, prošnje, česarkoli kar nam bo v tistem trenutku dano. Nekateri tako, drugi drugače. Poiščimo trenutke miru in tihih srečanj s seboj preko vprašanj, ki so za nas temeljna in nas bodo spočite pospremila nazaj na delovno mesto. Morda pa smo med dopustom ponovno ovrednotili svoje vsakdanje delo, da se ga bomo lotili z novo svežino.

s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka

Vabimo vas:

Vabimo vas, da se vključite  v naše programe, ki  so namenjeni reševanju osebnih stisk in osebnostni rasti:

–          terapevtsko skupino mir

–          zakonsko skupino

–          večere za starše

–          skupino za osebe z motnjami hranjenja

–          skupino za samopomoč mamam samohranilkam

–          skupino za samopomoč ženskam z izkušnjo splava

–          individualno, zakonsko ali družinsko terapijo

Skupine se bodo srečevale od 15. septembra 2012 do 15. junija 2013. Vanje se lahko vključite tudi kadarkoli med letom. Srečanja bodo ob večerih v prostorih Družinskega centra mir.

Z začetkom leta 2012 se je prepolovila finančna podpora Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve delovanja Družinskega centra mir. Konec februarja smo bili primorani dvigniti prispevke uporabnikov za 5 evrov. Priporočamo se za donacije in vam bomo hvaležni za vsak, tudi manjši dar, ki nam ga boste namenili. Tako bomo lahko še naprej pomagali družinam, parom in posameznikom v stiski. Na spletno stran smo postavili obrazec za donatorje in natančnejši opis našega delovanja.

Junij 2012

Človek, kako si?

Pred kratkim sem imela pot v Haloze. Spotoma sem se ustavila v manjšem kraju, da si kupim nekaj stvari za tisti dan. Trgovina je bila majhna, gosta s policami in artikli. Nisem se prav dobro znašla, kar je takoj opazila trgovka in mi ponudila pomoč. To se mi je zdelo nekaj povsem običajnega in še ni preveč pritegnilo moje pozornosti, kar se je zgodilo kasneje. Presenetila me je namreč vrsta pri blagajni, predvsem pa mirno in potrpežljivo čakanje strank. Ne glede na to, da je imel kdo v rokah le štruco kruha, je mirno stal v vrsti. Trgovka na blagajni pa je vsakogar prijazno pozdravila, ga nagovorila po imenu in mu poklonila še kakšno besedo.

Ta podoba me spremlja in nagovarja. Za trgovko je bil pomemben človek in ne artikel, ki ga je kupil ali denar, ki ga je dobila v blagajno. Verjetno je bilo to tisto, kar je stranke ohranjalo v miru. Vsaj zase lahko rečem, da to drži.

Nekaj dni za tem pa me je v tem potrdilo še predavanje p. Marka Rupnika z naslovom »Sol in kvas Evrope«, ki ga je imel v okviru Evropske prestolnice kulture v mariborski stolnici. Danes je svet izgubil čut za človeka in njegovo obličje. Naša naloga je, da se od različnih idej in ideologij vrnemo k človeku ter uzremo njegovo obličje in vse, kar nam sporoča.

Ko zmoremo v ospredje postaviti človeka, bližnjega, moža ali ženo, otroka, starše, sodelavce, ko se zazremo v njegovo obličje, se v nas prebuja sočutje, odpira se prostor za »ti« in vse, kar le ta nosi s seboj. Odpira se prostor za ljubezen, za odnos, kar je naša temeljna potreba.

Morda je že toliko primanjkljaja na tem področju, da je v nas predvsem pričakovanje, da bi kdo opazil naše obličje in bil sočuten z nami. Morda si želimo predvsem prejeti, da bomo lahko dajali. Toda, ko dajemo, tudi prejemamo. Zato za vse nas ostaja povabilo: zazrimo se v obličje bližnjega, prepoznajmo v njem njegovo potrebno po sočutju, in v njem bomo našli sočutje.

s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka

Vabimo vas:

Z začetkom leta 2012 se je prepolovila finančna podpora Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve delovanja Družinskega centra mir. Konec februarja smo bili primorani dvigniti prispevke uporabnikov za 5 evrov. Priporočamo se za donacije in vam bomo hvaležni za vsak, tudi manjši dar, ki nam ga boste namenili. Tako bomo lahko še naprej pomagali družinam, parom in posameznikom v stiski. Na spletno stran smo postavili obrazec za donatorje in natančnejši opis našega delovanja.

Sporočilo ste skladno s 45a. členom Zakona o varstvu potrošnikov prejeli na osnovi vaše prijave na spletnih straneh, poslanega sporočila na info@dc-mir.si ali zapisa v terapevtskem dogovoru. V kolikor ne želite prejemati sporočil se odjavite tako, da nam pošljete sporočilo z zadevo ODJAVA.

Maj 2012

Majhni koraki

V zadnjem času lahko pogosto slišimo in beremo o vrednotah in o tem, da je v naši družbi prisotna tudi kriza vrednot.  Pa vendar sodobne raziskave kažejo, da nam še vedno veliko pomenijo družina, odnosi, ljubezen, iskrenost … Večina ljudi namreč na prvo mesto postavlja omenjene vrednote. Zdi se, da nastaja nekakšen prepad. Verjamemo v vrednote, a kot bi nam jih velikokrat spodletelo živeti. Včasih je preveč naporno, včasih zmanjka časa, včasih …

V naglici sodobnega sveta in različnih zahtev postavimo tisto, kar nam je dragoceno na stranski tir. Kolikokrat imajo službene naloge prednost pred družino, pogovorom z možem ali ženo, igranjem z otroki. Kolikokrat zamudimo pristna srečanja, ker je treba postoriti še to in ono, načrtovati in končati še en projekt. Pa vendar so pristna srečanja in odnosi tisti, ki pustijo najglobljo sled v našem življenju.

Odnosi so nam dani, da nam pomagajo premagati samoto, da ustvarimo družino, vzgajamo otroke, doživimo bližino intimnosti. Hkrati nam kažejo, kje moramo rasti, se srečati sami s seboj in svojo zaverovanostjo vase. Zaradi vsega tega so dragoceni in za to, kar nam je dragoceno se je treba truditi. Potrebno je vlagati svoj čas, energijo, sebe; deliti svoje misli, besede, čustva. Samo en način, kako živeti vrednote obstaja, in to so naša dejanja. Bruno Ferrero pravi, da veliki spori vedno nastanejo iz drobnih neprijetnosti. Vendar so tudi velike ljubezni stkane iz nešteto drobnih stvari, majhnih korakov. Včasih je dovolj en sam poljub. Ali: Rad te imam! – tudi, če to samo zašepetam. Ali iskreno mnenje. Ti majhni koraki so koraki po poti naših vrednot in vredno jih je delati, da se ne bomo nekega dne ozirali nazaj, se spraševali, kaj vse bi lahko naredili in obžalovali, česa vsega nismo storili.

mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka

Sodelavci Družinskega centra mir želimo družinam od svetovnem dnevu družin, 15. maju, vse dobro in obilico notranjega miru v medsebojnih odnosih.

Vabimo vas:

Predavanje o otrokovi samopodobi bo sredo, 23. maja 2012, ob 18.00 v prostorih Družinskega centra mir. Predavala bo mag. Kornelija Ferčak. Prijavite se vsaj 3 dni pred predavanjem. Dar udeležencev za predavanje za delovanje centra je prostovoljen.

Z začetkom leta 2012 se je prepolovila finančna podpora Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve delovanja Družinskega centra mir. Konec februarja smo bili primorani dvigniti prispevke uporabnikov za 5 evrov. Priporočamo se za donacije in vam bomo hvaležni za vsak, tudi manjši dar, ki nam ga boste namenili. Tako bomo lahko še naprej pomagali družinam, parom in posameznikom v stiski. Na spletno stran smo postavili obrazec za donatorje in natančnejši oris našega delovanja.

Sporočilo ste skladno s 45a. členom Zakona o varstvu potrošnikov prejeli na osnovi vaše prijave na spletnih straneh, poslanega sporočila na info@dc-mir.si ali zapisa v terapevtskem dogovoru. V kolikor ne želite prejemati sporočil se odjavite tako, da nam pošljete sporočilo z zadevo ODJAVA.

April 2012

Hodi …

Pred nekaj leti sem slišala pripoved o možu, ki ni zmogel poslušati pesmi hrvaškega pevca Gibonnija. Vsakič znova je začel jokati. Bilo je tik po ločitvi. Zanimalo me je kaj je takšnega v pesmih, da so izzvale solze, a sem šele pred kratkim vstopila v svet te poezije.  S terapevtskim uvidom in stiskami, ki jih dnevno spremljam v svoji delovni sobi, sem presenečena prebirala besedila, poslušala pesmi. Kakšna moč, strast, vpogled v odnose  … Rdeča nit njegovih pesmi naj bi bila ljubezen do ene in edine ženske, ki ji namenja izjemne besedne komplimente in mu le ta ne pomeni trpljenja, težav ali bremena. Obožuje jo in ji v svoji skromnosti namenja vse, kar poseduje. Je dolgočasno po letih zakona oboževati eno žensko in hiteti domov k njej in otroku? Morda, lahko pa je tudi izziv. (več …)