Daniel J. Siegel o time-out-ih

Siegel
Daniel J. Siegel in Tina Payne Bryson v svoji knjigi No-Drama Discipline raziskujeta vzgojni izziv: disciplino. Knjiga osvetli presenetljivo povezanost med otrokovim nevrobiološkim razvojem in načinom starševskega odzivanja na slabo vedenje in tako ponuja učinkovit, sočuten zemljevid za soočanje z napadi jeze, napetostmi in solzami, ne da bi povzročali scene.

Ob članku obeh avtorjev v reviji Time Magazine online se je razvilo razmišljanje o pravilnosti uporabe metode time-out-ov, iz česar je nastal intervju z Danielom J. Sieglom.

Kaj ste povedali O time-out-ih?

Nedavno sva za TIME Magazine online napisala članek, kjer sva govorila o time-out-u kot metodi discipliniranja. Prejela sva veliko pozitivnih odzivov, a tudi nekaj negativnih kritik. Navdušena sva, da ljudje razmišljajo in govorijo o pomembnih načinih interakcije z otrokom in vplivanja na otroke v trenutkih discipliniranja, a želela bi pojasniti zmedo glede najinega stališča o time-out-ih. To so najini odgovori na štiri vprašanja, ki sva jih prejela od objave članka.

1. Ali enačita time-out-e z zlorabo otroka?

Nikakor ne.

V članku trdiva: »Slikovna obdelava možganov kaže, da je izkušnja bolečine v odnosih, kot je npr. bolečina zaradi zavrnitve, v možganski aktivnosti zelo podobna izkušnji fizične bolečine.«

TIME je brez najinega pregleda izbral podnaslov: »Pri skeniranju možganov lahko bolečina v odnosih, ki jo povzroči osamitev v času kaznovanja, zgleda enako kot telesna zloraba.« To je razlog zmede, ker sva v članku povedala, da sta si bolečina v odnosih in telesna bolečina, ne bolečina v odnosih in telesna zloraba, podobna pri skeniranju možganov. Nanašava se na raziskavo UCLA iz leta 2003, ki je pokazala aktivnost dela možganov (Dorsal anterior cingulate cortex) ob bolečini v odnosih in ob fizični bolečini ( (Eisenberger, N.I. idr.).

 2. Ali menite, da time.out-i škodijo otrokom?

To je odvisno od tega kako pojmujete time-out.

TIME se je odločil, brez najinega pregleda, za naslov »Time-out-i poškodujejo vašega otroka, kar je tudi povzročilo nesporazum.

Pravilna »uporaba« time-out-ov pomeni kratke, redke, predhodno razložene prekinitve interakcije, ki so uporabljene kot del premišljene starševske strategije, čemur sledi pozitiven odziv in povezanost s starši. To se ne zdi samo razumno, ampak je splošen pristop, ki ga raziskave potrjujejo kot koristnega za mnoge otroke. Kakorkoli, dejansko se zdi. da starši v vsakdanji praksi uporabljajo »neprimeren« ali »kaznovalni time-out« kot popularen hiter odziv (go-to reaction), ki se žal pogosto pokaže kot pogost, podaljšan in izveden kot kazen in sovpada z jezo in frustracijo staršev.

Žalostno je, da v naši kulturi uporabljamo isti pojem »time-out« za primerno in neprimerno uporabo le-tega. Raziskava, ki potrjuje pozitivno uporabo primernih time-out-ov kot dela širše starševske strategije, je obširna: ampak kolikor do sedaj vemo, ni raziskave neprimerne uporabe kaznovalnih time-out-ov.

Tovrstne posplošene in kaznovalne uporabe time-out-ov ne podpirava. Spoštujeva raziskovanje primerne uporabe, za katero se zdi da pogosto ni običajna. eden od ciljev najinega članka je bil, da bi bolj ozavestili starše o njihovem razumevanju in uporabi »time-out-ov« kot starševske prakse. Neprimerna uporaba time-out-ov, z najinega stališča, ni v pomoč, z otrokom pretrga stik in ne podpira razvoja otrokovih čustvenih sposobnosti ali bližine s starši. Takšna neprimerna uporaba time-out-ov je zgrešena priložnost za učenje pomembnih življenjskih veščin.

Verjameva, da obstajajo boljše možnosti kot ta pogosta neprimerna uporaba time-out-ov, kadar gre za dva cilja discipliniranja:

1.) pomagati otrokom sodelovati v trenutku

2.) graditi vseživljenjske veščine kot so samodisciplina, odgovornost, empatija in etično vedenje.

Time-out-e starši pogosto uporabijo v trenutkih svoje jeze, ne kot del namenske starševske strategije z mnogimi drugimi komponentami. Verjameva, da so lahko time-out-i škodljivi, kadar niso uporabljeni v skladu z natančnimi empiričnimi raziskavami. V teh neprimernih primerih prihaja do intenzivne starševske besedne in čustvene sovražnosti, ponavljajočega se poniževanja, izolacije otroka, ko je otrok prepuščen sam sebi v daljšem obdobju. Starši jih uporabljajo pogosto in brez da bi jim sledila pozitivna povezanost.

3. Torej ste proti time-out-om?

Sva proti neprimerni uporabi time-out-ov.

Time-out-i so bili v začetku namenjeni temu, da bi pomagali otroku, da bi se umiril in imel možnost premisleka ter možnost spremembe svojega vedenja kot del širše starševske strategije. Raziskave podpirajo uspešnost time-out-ov, kadar so pravilno izvedeni. To metodo podpiramo, če jo starši uporabljajo kot predlaga raziskava: redko, mirno, z veliko podpore in povezanosti. Ugotovila sva, na podlagi nekaj let izkušenj dela z družinami, da time-out-e pogosto uporabljajo na reaktiven in kaznovalen način, zaradi katerega se otrok počuti bolj reaktiven in ne-uravnavan.

4. Kaj torej predlagate?

Najin končni cilj v članku in v knjigi No-Drama Discipline je, da bi pomagala otrokom, da bi se počutili bolj ljubljeni in spodbujeni tudi kadar se ne vedejo lepo, in s tem narediti staršem življenje in discipliniranje manj zahtevno. Čustvene sposobnosti izhajajo iz tega, da smo z otrokom še zlasti v času stiske, saj tudi raziskave poudarjajo pomen premisleka in pogovora z otrokom o njegovih notranjih čustvenih stanjih. Premislek in pogovor z otrokom o njihovih čustvih, kar imenujemo »time-in«, je bil prikazan v mnogih raziskavah, ki podpirajo pomen razvoja razumevanja čustev. Zato spodbujava starše, da otroke tolažijo, pomirijo in se z njimi povežejo v času stiske ter da kasneje govorijo o notranjih izkušnjah v time-in-u raje z dialogom kot s kaznovalno izolacijo v trenutkih jeze, brez priložnosti za premislek in povezanost.

Cilj discipliniranja je učenje in graditev veščin, da bi lahko otroci sprejemali boljše odločitve zdaj in v prihodnosti. Najpogosteje nas potrebujejo, kadar so vznemirjeni in nimajo nadzora. Najin predlog je preprost: Poveži se in Preusmeri. Nekaterim vedenjem moramo kot starši reči NE ter postaviti jasne meje in strukturo. A tudi kadar to naredimo, zmeraj želimo reči DA otrokovim čustvom in njihovim izkušnjam s svetom.

V No-Drama Discipline trdiva: “Ne govoriva, da so kratki time-out-i najslabša možna tehnika discipliniranja, da povzročajo travmo ali da jih v nobenem primeru ne smemo uporabiti.« Verjameva, da se neprimerni time-out-i, ki jih uporabljajo mnogi starši, končajo s tem, da je otrok prikrajšan za stik, in da so manj uspešni kadar gre za uspešno preusmerjanje. Trenutki, ki so najbolj izzivalni za nas starše, to so trenutki discipliniranja naših otrok, so trenutki ko smo najbolj sposobni podpreti in oblikovati otrokove razvijajoče se možgane. Naš cilj je, da najtežje in najbolj zoprne trenutke preoblikujemo v to, kar je dolgoročno najbolj pomembno in zadovoljujoče.

 

Dodatne reference:

– Eisenberger, N.I., Lieberman, M.D., & Williams, K.D. (2003). Does rejection hurt: An fMRI study of social exclusion. Science, 302, 290-292.

– Greenberg, M.T., Kusche, C.A., Cook, E.T., & Quamma, J.P. (1995). Promoting emotional
competence in school-aged children: The effects of the PATHS curriculum. Development and Psychopathology, 7, 117-136.

– Gottman, J.M., Katz, L.F., & Hooven, C. (1997). Meta-emotion: How families communicate
emotionally. Mahway, NJ: Erlbaum.

– Havighurst, S.S., Wilson, K.R., Harley, A.E., Prior, M.R. (2009): Tuning in to kids: An emotion-focused parenting program–initial findings from a community trial. Journal of Community Psychology, 37 (8): 1008-1023.

– Tenenbaum, H., Alfier, L, Brooks, P.J, and Dunner, G., (2008): The effects of explanatory conversations on children’s emotion understanding. British Journal of Developmental Psychology 26, 249-263;

– Beardsall, L. (1991). Family talk about feeling states and children’s later
understanding of others’ emotions. Developmental Psychology, 27, 448-455.

– Denham, S. A., Blair, K. A., & Demulder, E. (2003). Preschool emotional competence: Pathway to
social competence. Child Development, 74, 238-256.

– Denham, S.A., Workman, E., Cole, P.M., Weissbrod, C., Kendziora, K.T., & Zahn-Waxler, C.
(2000). Prediction of externalizing behavior problems from early to middle childhood: The
role of parental socialization and emotion expression. Development and Psychopathology,
12, 23-45

– Denham, S. A., Zoller, D., & Couchoud, E. A. (1994). Socialization of preschoolers’ emotion
understanding. Developmental Psychology, 30, 928-936.

– de Rosnay, M., & Hughes, C. (2006). Conversation and theory of mind: Do children talk their way
to social-cognitive understanding? British Journal of Developmental Psychology, 24, 7-37.

– Dunn, J. (2004). The development of individual differences in understanding emotion and
mind: Antecedents and sequelae. In A.S.R. Manstead, N. Frijda, & A. Fischer (Eds.),
Feelings and emotions: The Amsterdam symposium (pp. 303-320). New York/Cambridge:
Cambridge University Press.

– Eisenberg, N. (2001). The core and correlates of affective social competence. Social
Development, 10(1), 120-124.

– Eisenberg, N., Cumberland, A., & Spinrad, T.L. (1998). Parental socialization of emotion.
Psychological Inquiry, 9, 241-273.

– Dunn, J., Brown, J., & Laible, D. (2004). Mother-child discourse in two contexts: Links with child temperament, attachment security, and socioemotional competence. Developmental Psychology, 40, 979-992.

– Lundahl, B., Risser, H.J., & Lovejoy, M.C. (2006). A meta-analysis of parent training:
Moderators and follow-up effects. Clinical Psychology Review, 26(1), 86-104.

– Morris, A.S., Silk, J.S., Steinberg, L., Myers, S.S., & Robinson, L.R. (2007). The role of the family
context in the development of emotion regulation. Social Development, 16, 361-388.

– Ramsden, S.R., & Hubbard, J.A. (2002). Family expressiveness and parental emotion coaching:
Their role in children’s emotion regulation and aggression. Journal of Abnormal Child
Psychology, 30, 657-667.

– Ruffman, T., Slade, L., & Crowe, E. (2002). The relation between children’s and mothers’ mental
state language and theory-of-mind understanding. Child Development, 73, 734-751.

– Shipman, K.L., Schneider, R., Fitzgerald, M.M., Sims, C., Swisher, L., & Edwards, A. (2007).
Maternal emotion socialization in maltreating and non-maltreating families: Implications
for children’s emotion regulation. Social Development, 16, 268-285.

– Taumoepeau, M., & Ruffman, T. (2006). Mother and infant talk about mental states relates to desire language and emotion understanding. Child Development, 77, 465-481.

sneto: http://drdansiegel.com/blog/2014/10/29/you-said-what-about-time-outs/, 21. 11. 2014

Prevedla: mag. s. Polonca Majcenovič


E-mesečnik

E-mesečnik

800-fall27November 2014

O življenju in hvaležnosti

Te dni, ko pišem uvodnik, sem v ameriških in naših medijih zasledila zgodbo 29-letne mlade žene Brittany Maynard, ki je kmalu po poroki izvedela, da ima neozdravljivo bolezen (agresivni možganski tumor) in da ji preostane samo še šest mesecev življenja. Ob tej hudi diagnozi in težki bolezni se je odločila, da bo preživela dneve, ki ji preostanejo, čim bolj polno, z ljudmi, ki jih ima rada in so ji blizu. Sprejela je še eno težko odločitev, in sicer, da želi umreti »dostojanstveno« (op. njene besede) in ne dovoliti, da ji bolezen vse vzame: zavedanje, govor, sluh, telesno gibljivost … Odločila se je, da bo prehitela bolezen in v krogu družine umrla na miren način, s pomočjo zdravil, evtanazije. V intervjuju za medije je poudarila, da ima rada življenje, da ne želi umreti, ampak če že mora, želi to narediti na svoj način. S solzami v očeh je govorila o svojih sanjah za prihodnost, družini, zdravju, preprostih vsakodnevnih dejanjih, ki jih je v času bolezni že s težavo počela … Od vsega tega se je morala posloviti. Njena zgodba se je marsikoga dotaknila in naletela na velik odziv ljudi, ki so jo podprli v njeni odločitvi in na velik odziv ljudi, ki so jo spodbujali in molili, da bi se borila z boleznijo, sprejela trpljenje in živela dokler ji bo dano. Ne bom pisala o tem, ali se mi zdi njena odločitev dobra ali ne; verjamem, da je bila zanjo najtežja v njenem življenju. Ob njeni zgodbi pa sem začela razmišljati o življenju, minljivosti in hvaležnosti. Kako velikokrat se nam zgodi, da se nam vsakodnevno življenje ne zdi nič posebnega, odnosi ne dragoceni, vse kar delamo in to, kako se počutimo, nekaj čisto običajnega, navadnega … Družina, mož, žena, otroci, služba, zdravje …, vse nam je velikokrat samoumevno. Ampak to, kar je nam samoumevno, nekomu drugemu ni in za to prosi, upa, moli. Šele težke situacije kot so izguba ljubljene osebe, zdravja … nas spomnijo, kaj je zares pomembno in da v življenju ni nič samoumevno. Trpljenju, minljivosti, umiranju se ne moremo izogniti; vse je del življenja. Lahko pa svoje življenje živimo v hvaležnosti za vse, kar nam je dano. Lahko vidimo, kar imamo, ne predvsem tisto, kar nimamo in bi radi imeli. In lahko svojo hvaležnost izrazimo drugim, posebej tistim, ki so nam blizu. Kako velikokrat nam zmanjka beseda hvala v naših odnosih: »Hvala, da si ob meni, hvala za tvojo ljubezen, spoštovanje in razumevanje, hvala, da mi pomagaš, hvala, da lahko ob tebi rastem …«. V hvaležnosti naše življenje dobi nove odtenke barv in vedno znova spoznavamo, kaj je zares pomembno in kaj ni. Ko znamo ceniti in biti hvaležni za vse, kar nam je dano, takrat začutimo veselje, mir in srečo.
s. Emanuela Žerdin, ki se vsak dan srečuje z ljudmi, ki se poslavljajo od zemeljskega življenja, pravi, da so v življenju pomembni odnosi in ljubezen. Da bi vedno bili hvaležni za ljubezen in ljudi, ki jih imamo radi, ki nas imajo radi in da bi jim zmogli to tudi povedati, pokazati.

mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka

 

Vabimo vas:

  • Podporna skupina za starše samohranilce in razvezane ima srečanja vsak 1. in 3. torek v mesecu od 18.00 do 20.00.
  • S srečanji sta začeli obe zakonski skupini. Varstvo za otroke bo v letošnjem letu organizirano tudi za drugo zakonsko skupino. Vključite se lahko še v drugo skupino.
  • Terapevtska skupina mir že ima svoja redna srečanja. V skupino se lahko vključite tudi med letom. Priprava na vstop v skupino traja en mesec.
  • 24. januarja 2015 se bo začel seminar Pot v srce v organizaciji Zavoda Iskreni.net. Seminar obsega 6 srečanj ob sobotah (od 15h do 19h). Termini: 24. januar, 31. januar, 14. februar, 28. februar, 14. marec, 28. marec. Cena seminarja znaša 110 eur (ob prijavi obeh zakoncev cena na osebo znaša 90 eur).
  • Urejamo knjižnico s strokovno in poljudno literaturo, ki si jo boste lahko tudi izposodili. Pišite nam (zadeva elektronskega sporočila: Knjige), če bi nam želeli podariti knjige. Zbiramo literaturo avtorjev: Sanja Rozman, Andrej Perko, Peter Topić, Alenka Rebula, Christian Gostečnik, Anselm Grün, Katarina Kompan Erzar in drugi.
  • Sodelujemo tudi v pripravi na zakon v Mariboru in v E-pripravi na zakon Zavoda Iskreni.net.
  • Več o naših programih lahko preberete na naši spletni strani.

Na Facebook strani Družinskega centra mir redno objavljamo spodbude in koristne povezave, namenjen osebnostni rasti, razvoju odnosov in seveda obveščanju. Oglejmo si:

 

Družinski center mir sodeluje in pripravlja odgovore na vprašanja o odnosih, starševstvu, vzgoji za spletno stran Ringaraja.net.

Sodelavci Družinskega centra mir smo posodobili svojo predstavitev.

Priporočamo udeležbo v programih, ki jih pripravlja Družina in življenje ter Zavod iskreni.net. Negujmo odnose, ne čakajmo, da se odtujimo drug od drugega v vrtincu vsakdanjika.

Priporočamo se za donacije in vam bomo hvaležni za vsak, tudi manjši dar, ki nam ga boste namenili. Tako bomo lahko še naprej pomagali družinam, parom in posameznikom v stiski. Za donacije nam sporočite.

Namenite nam lahko del dohodnine. Pripravili smo obrazec Zahteva za namenitev dohodnine.


E-mesečnik Družinskega centra mir

Nevihta

Oktober 2014

Kako se sprijaznimo z bolečimi čutenji

V knjigi Umirjanje čustvene nevihte (Calming the Emotional Storm) nam avtorica Sheri van Dijk poskuša približati načine zdravega soočanja z bolečimi čutenji.

Doživljanje bolečih čutenj je lahko boleče. Zanje se lahko ali ne zmenimo ali jih spregledamo. V najslabšem primeru, ki lahko vodi v dolgoročno škodo, poskušamo čutenja utišati s kozarcem vina ali tremi ali čim drugim. Sami sebe osamimo. Režemo se, se žgemo ali se samopoškodujemo na kakšen drugačen način. Obrnemo se k čemurkoli, kar nas odvrne od bolečine. »Ljudje naredimo vse kar lahko, da bi zmanjšali svoje trpljenje in se izognili čustveni ali fizični bolečini. Težko je sprejeti bolečino in ne poskusiti bojevati se«, pravi Sheri van Dijk. Več …

 

Vabimo vas:

  • Podporna skupina za starše samohranilce in razvezane ima srečanja vsak 1. in 3. torek v mesecu od 18.00 do 20.00.
  • S srečanji sta začeli obe zakonski skupini. Varstvo za otroke bo v letošnjem letu organizirano tudi za drugo zakonsko skupino. Vključite se lahko še v drugo skupino.
  • Terapevtska skupina mir že ima svoja redna srečanja. V skupino se lahko vključite tudi med letom. Priprava na vstop v skupino traja en mesec.
  • 24. januarja 2015 se bo začel seminar Pot v srce v organizaciji Zavoda Iskreni.net. Seminar obsega 6 srečanj ob sobotah (od 15h do 19h). Termini: 24. januar, 31. januar, 14. februar, 28. februar, 14. marec, 28. marec. Cena seminarja znaša 110 eur (ob prijavi obeh zakoncev cena na osebo znaša 90 eur).
  • Urejamo knjižnico s strokovno in poljudno literaturo, ki si jo boste lahko tudi izposodili. Pišite nam (zadeva elektronskega sporočila: Knjige), če bi nam želeli podariti knjige. Zbiramo literaturo avtorjev: Sanja Rozman, Andrej Perko, Peter Topić, Alenka Rebula, Christian Gostečnik, Anselm Grün, Katarina Kompan Erzar in drugi.
  • Sodelujemo tudi v pripravi na zakon v Mariboru in v E-pripravi na zakon Zavoda Iskreni.net.
  • Od 5. do 19. oktobra 2014 v Rimu poteka sinoda o družini. Spremljajmo jo, papež Frančišek si upa odpirati tudi boleča vprašanja, o katerih morda najraje ne bi govorili. Že takoj je udeležencem sinode sporočil, da »je jasen govor osnovni pogoj sinode. Naj ne rečejo: ‘Tega ne morem reči, ker bodo o meni slabo mislili.’ Svobodno govorite o vsem, kar mislite. Po zadnjem konzistoriju (zborovanje kardinalov pod predsedstvom papeža) o družini v februarju, je eden od kardinalov zapisal: ‘Kakšna škoda! Nekateri kardinali si niso upali povedati nekaterih stvari iz spoštovanja do papeža, ker so mislili da najverjetneje razmišlja drugače.’ To ni v redu.«
  • Za duhovno poglobitev priporočamo duhovne vaje v tihoti.
  • Več o naših programih lahko preberete na naši spletni strani.

Na Facebook strani Družinskega centra mir redno objavljamo spodbude in koristne povezave, namenjen osebnostni rasti, razvoju odnosov in seveda obveščanju. Oglejmo si:

Družinski center mir sodeluje in pripravlja odgovore na vprašanja o odnosih, starševstvu, vzgoji za spletno stran Ringaraja.net.

Sodelavci Družinskega centra mir smo posodobili svojo predstavitev.

Priporočamo udeležbo v programih, ki jih pripravlja Družina in življenje ter Zavod iskreni.net. Negujmo odnose, ne čakajmo, da se odtujimo drug od drugega v vrtincu vsakdanjika.

Priporočamo se za donacije in vam bomo hvaležni za vsak, tudi manjši dar, ki nam ga boste namenili. Tako bomo lahko še naprej pomagali družinam, parom in posameznikom v stiski. Za donacije nam sporočite.

Namenite nam lahko del dohodnine. Pripravili smo obrazec Zahteva za namenitev dohodnine.


Boleča čutenja

Boleča čutenja


Fotolia_62674579_Subscription_Monthly_M
Kako se sprijaznimo z bolečimi čutenji

V knjigi Umirjanje čustvene nevihte (Calming the Emotional Storm) nam avtorica Sheri van Dijk poskuša približati načine zdravega soočanja z bolečimi čutenji.

Doživljanje bolečih čutenj je lahko boleče. Zanje se lahko ali ne zmenimo ali jih spregledamo. V najslabšem primeru, ki lahko vodi v dolgoročno škodo, poskušamo čutenja utišati s kozarcem vina ali tremi ali čim drugim. Sami sebe osamimo. Režemo se, se žgemo ali se samopoškodujemo na kakšen drugačen način. Obrnemo se k čemurkoli, kar nas odvrne od bolečine. »Ljudje naredimo vse kar lahko, da bi zmanjšali svoje trpljenje in se izognili čustveni ali fizični bolečini. Težko je sprejeti bolečino in ne poskusiti bojevati se«, pravi Sheri van Dijk. Več …

(Nekateri se že kmalu naučimo od skrbnikov, da so načini soočanja z bolečimi čutenji napadi jeze ali uživanje opojnih sredstev ali samopoškodbe. A medtem, ko želimo zmanjšati bolečino s svojim vedenjem, jo dejansko poglabljamo. Samopoškodovanje kratkoročno pomirja, a dolgoročno prinaša le stres in bolezen. Z drugimi besedami, kadar se borimo z bolečino, jo obsojamo, jo poskušamo pregnati, se ji izogniti, jo spregledati, sproži druga boleča čutenja, kar se konča v še več čustvene bolečine. Nikoli se tudi ne naučimo zdravih načinov soočanja.

Sprejetje svojih čutenj preprosto pomeni, da si jih dovolimo, odstopimo od namere, da bi se bolečine znebili in da s ene obsojamo, da ta čutenja čutimo.

Primer: Pred enim mesecem sva se s prijateljico dogovorila, da se srečava, a si je prijateljica premislila, ker je nek njen drug prijatelj dobil vstopnice za koncert njene priljubljene skupine na isti dan. Moja čutenja so prizadeta, ker sem si naredil te načrte že dolgo nazaj, veselil sem se srečanja in zdaj se počutim opeharjenega.

Lahko si rečem: «Logično je, da je šla na koncert, ker je to njena najljubša skupina«; »Smešen sem, da se počutim prizadetega«; »Tudi sam bi najbrž storil podobno. Pusti to, ne bodi otrok.«

A to prinese samo frustracijo in jezo nase. Namesto obsojanja ali boja s svojimi čutenji, bi sprejetje svojih čutenj pomenilo: »Logično je, da se počutim prizadetega, ker sem se veselil srečanja s prijateljico«; ali »Počutim se prizadetega, ker je namesto mene izbrala koncert in je v redu, da tako čutim.«

Takšno razmišljanje ne izključuje prizadetosti, ampak prepreči posebne čustvene bolečine.

Van Dijkova predlaga tri načine sprejemanja čutenj:

1. Opazujem svoja čutenja

Sprejemanje svojih čutenj pomeni, da jih doživljam, ne da bi se obsojal. To bi pomenilo reči v navedenem primeru: »Počutim se prizadetega, ker je moja prijateljica izbrala koncert namesto druženja z menoj. Skrbi me kaj to pomeni za najino prijateljstvo. Počutim se kot da bi najraje jokal. Opažam, da se začenjam obsojati, ker nočem jokati. Ni prijetno, ampak sem kljub temu v redu. To lahko prenesem.«

2. Ovrednotim svoja čutenja

Vrednotiti svoja čutenja pomeni sprejeti jih. Svojih čutenj ne sodiš in s tem ne sprožaš posebne bolečine. Vrednotimo lahko po korakih. Ob doživljanju jeze, se lahko npr. pojavijo obsojajoče misli čemu čutim kot čutim in da tega ne bi smel čutiti. Pojavijo se lahko občutki krivde in celo jeza nase, ker čutim, kar čutim. Zdravo soočanje bi pomenilo, da si preprosto priznam boleče čutenj: »Čutim jezo in v tem trenutku je to to«. Po tem se lahko lotim reševanja. Morda me je prijateljičino dejanje spomnilo na kakšno drugo prizadetost iz drugega odnosa ali pa se soočam z »lastno prtljago«. Če je tako, lahko sprejmem svoja čutenja.

3. Osredotočim se na sedanjost

V pomoč je tudi osredotočenje na sedanjost, namesto »kopanja« v izkušnji. Kopam se, kadar se pritrdim na čutenja, sodim sebe, osebe ali dogodek, ki je sprožil čutenje. V tej izkušnji se lahko »naselim« in premlevam podrobnosti. Dober način bi bil: »V redu je. zgodilo se je, kar se je zgodilo in ni se mi treba obsojati. Ponovno čutim jezo kot vozel v želodcu. A zdaj počnem nekaj drugega in posvetil se bom samo temu, saj ne morem v tem trenutku ničesar spremeniti.«

Sprijaznjenje s čutenji je lahko zahtevno, a je veščina, ki se jo lahko naučimo in vadimo. Dajmo si priložnost in poskusimo.

Tako nas ob navedeni knjigi spodbuja Margarita Tartakovsky.

Ob napisanem nadaljujem še svoje razmišljanje, da ima vsak od nas svoj način soočanja. V veliko podporo nam je, kadar se globoko zavedamo svoje lastne vrednosti in ljubljenosti. To je tista notranja zasidranost v dobrem ali v jeziku vernih, v Bogu. V težkih trenutkih se lahko kadarkoli zatečemo v zavetje Boga ali poiščemo prijazno besedo svojih bližnjih ter tako začutimo, da nismo sami v svoji prizadetosti. Premalo je samo čakati, kadar potrebujemo podporo in pomoč, tudi kadar se zdi vse zamegljeno in zahtevno, pogumno je sprejeti pomoč. S svojim trudom torej vadim, v srcu pa poiščem in sprejmem pomoč.

In kaj pusti za sabo nevihta? Pogosto razdejanje in prav zmeraj jasen, svetel dan. V odnosih za slednje potrebujemo vero, upanje in ljubezen.

 

s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka


Duhovni seminar za zakonce v Kančevcih

BLAGOR NAMA

Letos so duhovne vaje za zakonce potekale  v Kančevcih od 26. 9. 2014 do 28. 9. 2014. Kančevci so prav posvečen kraj, kjer se telo spočije in duša napolni.

Zakonci smo smeli pripeljati tudi naše najdražje otroke, kjer smo imeli poskrbljeno varstvo. Tako sem ob prihodu spremljala male nagajivčke kako z veseljem hitijo novim dogodivščinam naproti.

Sama sem šla na duhovne vaje brez večjih pričakovanj. Želela sem najti notranji mir, povezanost z Gospodom, s sabo, z možem in hčerkico.

V petek je bil uvodni večer, kjer smo se vsi udeleženci predstavili in spoznali temo duhovnih vaj. Duhovni vodji sta bili s. Veronika Verbič in s. Polonca Majcenovič. Druženje je potekalo v miru in v zaupanju. Pričeli smo s pesmijo, ki nas je vse razvedrila. Seznanili smo se z letošnjo temo, ki se je glasila Blagor nama. Moram priznati, da nisem nikoli točno vedela kaj sploh so BLAGRI.

Blagri so najprej Jezusovo življenjsko vodilo. Šele nato jih z besedo in življenjem predstavi nam. Lahko jih živimo tukaj in sedaj. Blagrovan je srečen, blagoslovljen, blažen.

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Ubogi v duhu smo, ko se zavedamo svoje majhnosti, ranljivosti, šibkosti, ko sprejmemo svojo nemoč in odvisnost od drugega ter se z zaupanjem obrnemo k njemu. Sama ne zmorem vedno pokazati svoje ranljivosti, se zaupati ter prepustiti. Opažam, da je Gospod vedno z mano tudi takrat ko moj mož”zaspi” sama pa si želim, da je buden ob meni. Tekom srečanja smo imeli posvečen čas za pogovor z zakoncem in za molitev.

Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.

Krotek je kdor je pravičen, ne zavida in se ne jezi nad uspehi krivičnih, se ne maščuje z nasiljem in vztraja v zvestobi Bogu. Krotkost je v ljubezni, ki vključuje spoštovanje, prijaznost, dobroto, izključuje polemiko, obsodbo, maščevanje … Sama  doma ne uspem vedno ostati mirna in na pravi način izraziti jezo. Tudi zavist se prikrade. V soboto zvečer je imel nadškof Turnšek  blagoslovljeno sveto mašo za nas zakonce. Imeli smo prav tako možnost svete spovedi, ki jo je vodil gospod nadškof.

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.

Če je moje srce čisto, mi omogoča gledanje Boga- povsod, tudi v sebi, v sozakoncu, v otrocih … Pomeni pristnost- biti to, kar sem. Sama prosim za milost, da vidim Boga v sebi, v možu, v otroku. Takrat kadar mi je dana čutim mir, ljubezen, toplino … Tako smo v nedeljo zaključili z zadnjim blagrom in za konec nam je bila podarjena še ena prelepa sveta maša, ki je bila posvečena tudi našim otrokom.

Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.

V stari zavezi je Bog usmiljen v Novi zavezi pa apostol Janez pravi: Bog je ljubezem. Odpustiti drugemu še preden se kesa, je velika zmaga nad seboj. Samo tisti, ki zmore odpuščati, zmore resnično ljubiti. Gospod je usmiljen z mano, ker sem grešna. Sama se trudim in želim priti naproti sozakoncu, bližnjim in jim pomagati. Duhovno vodenje smo ovrednotili in podelili naše vtise. Sveti duh nas je vodil in nam milostno napolnil naše duše  z mirom, ljubeznijo, spoštovanjem, vero …

Torej moja pričakovanja so se popolnoma uresničila. Blagor meni in moji družini, da smo bili deležni Božje bližine. Hvala vsem za podarjenje osebne izpovedi in izpovedana čustva.

IMG_2347

Barbara H.

—————————

Odmevi

Po preživetem duhovnem vikendu v naši družini še vedno odzvanjata mir in nova moč za naprej. Počutimo se bolj povezani in z zaupanjem v božjo pomoč. Še posebej sva spoznala, kakšno bogastvo je Sveto pismo, če je spremljano z dobro razlago in premišljevanjem. Zdaj veliko bolj razumeva blagre, jih še premišljujeva in jih poskušava živeti. Zelo lepo nam je bilo! Zelo smo hvaležni vsem, ki ste nam omogočili ta vikend. Hvala :).

Andreja in Dejan
—————————

Na ta duhovni vikend sva se odpravila z zavestjo, da odhajava na “letni remont” najinega odnosa, kjer bo priložnost, da malo “spihamo prah” z bolj zanemarjenih kotičkov in utrdiva najin odnos. Nisva vedela točno, kaj bo vsebina, prepustila sva se in zaupala voditeljici/cama. In dobila sva natančno tisto, kar sva potrebovala. Sveti Duh deluje! ;)) Druženje s podobno mislečimi pari (in družinami) pa daje občutek “normalnosti” in olajšanja v lepih in včasih malo težjih trenutkih. Poleg tega pa je zgolj nama posvečen čas velika dobrina in dobra naložba, saj v delovnem in družinskem tempu tega primanjkuje.  Vredno udeležbe!
Anica in Primož
“Tudi letos sva se udeležila duhovnega vikenda za zakonske pare z otroškim varstvom v Kančevcih, ki jih vsako leto vodi s. Veronika Verbič. Izkušnjo, ki sva jo lani dobila, sva želela ponoviti tudi letos. Srečanje nama predvsem predstavlja odmik od vsakdana, ponovna vzpostavitev stika z Bogom, kot tudi ustavitev vsakodnevne rutine, ki jo živiva v odnosu drug do drugega in do otrok. Se že veselimo udeležbe na zakonski skupini.”
—————————
Karina in Toni

Call Now Button