Družinski center mir

Odmevi po terapevtskem procesu

2023

• XIV. študijski dan Združenja zakonskih in družinski terapevtov Slovenije, Razumevanje posameznika v družinskem sistemu, 25. marca 2023, Ljubljana

2022

Udeležba

• Spletni seminar: Susan Johnson, 2-Day Certificate Course Emotionally Focused Therapy (EFT) for Difficult Couples, 2.2.2022
• Spletno predavanje: Prof. dr. Barbara Simonič, Proces odvisnosti in alkoholizma v družinah, 19.2.2022
• 11th Conference of the European Family Therapy Association, Systemic Resonances and Interferences, 7.9. – 10. 9. 2022

2021

Udeležba

• Spletni seminar: Working with abandonment, NICABM, avgust 2021
• Spletni XIII. študijski dan Združenja zakonskih in družinski terapevtov Slovenije, Izzivi terapevtskega dela na daljavo, 17. 4. 2021, Ljubljana
• Spletno predavanje: Mag. Anica Prosnik Domjan, Veščina aktivnega poslušanja pri komunikaciji, 27.2.2021

2020

Na materinskem in starševskem dopustu.

2019

Prispevek »Izzivi zakonske terapije ob prisotnosti duševne motnje«, X. kongres ZDT, Ljubljana, 29.3.2019.

Udeležba

• Janja Milič, dr. med. spec. psih., »Družina z odvisnostjo v obdobju okrevanja«, predavanje z delavnicami, 2.3.2019, Radenci

2018

Udeležba

• Mednarodni simpozij, »Vpliv zgodnjih travmatičnih izkušenj na fizično in duševno zdravje ter funkcioniranje v odraslosti«, Ljubljana, 26.11.2018
• študijski dan ZDT, Zakonske obveznosti in dolžnosti terapevtov,  12. 10. 2018, Ljubljana
• kongres ZDT, Preživeti v odnosih, 13. in 14. 4. 2018

2017

Delavnica »Samopodoba in čustva«, delavnice za mladostnike, Srednja gradbena šola Maribor, maj 2017

Udeležba

• Spominsko srečanje na dr. Janeza Ruglja, 25.11.2017, Ljubljana
• Seminar »Delo z uporabniki na področju duševnega zdravja«, Ljubljana, 9.11.2017
• kongres ZDT, »Otrok in mladostnik na prelomu novih spoznanj«, 7. in 8. 4. 2017

2016

Prispevek »Terapija kot ‘kazen’: terapija s klienti, napotenimi s strani tožilstva ali CSD«, VII. Kongres ZDT, Ljubljana, 9.4.2016

Predavanje »Iskanje poti iz stres in zasvojenosti s čuječnostjo v vsakdanjem življenju«, 20.12.2016, CSD Lendava

Udeležba

• Supervizijski seminar Zveze skupin zdravljenih odvisnikov Slovenije, 28.10.2016, Ljubljana
• Strokovno srečanje z učnimi delavnicami »Prepoznavanje in zdravljenje odvisnosti od alkohola – interdisciplinarni pogled, 7.10.2016, Psihiatrična bolnišnica Idrija
• Congress »Attachment and Trauma: Relationship and Compassion«, Rim, 23 – 25. 9. 2016
• Mednarodni kongres ZDT, »Medsebojni odnosi in spremembe v terapiji«, 8 in 9.4.2016

2015

Znanstveni članek »’Jaz kot terapevtka’: doživljanje terapevtskega dela s strani terapevtk«, Kairos: Slovenska revija za psihoterapijo, 9(3), Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, Maribor

Prispevek na konferenci: »Otroci alkoholikov: primer iz terapevtske prakse«, XII. Konferenca Alpe-Jadran-Balkan o alkoholizmu, Bled, 15.10.2015

Udeležba

• »Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi«, strokovno izobraževanje, Maribor, 11.12.2015
• KONFERENCA Alpe-Jadran-Balkan o alkoholizmu, Bled, 15-17.10.2015
• Kongres ZDT, »Kvaliteta (so)bivanja«, Ljubljana, 27. in 28. 3. 2015

Spolne zlorabe, posilstva otrok in posilstva med otroki, incesti, pedofilija in druga dejanja pustijo neizbrisen pečat, o katerem mnogi nikoli ne spregovorijo, nosijo pa posledice, ki jih na prvi pogled na bi nikoli povezali s tovrstno ranjenostjo. Ob tragičnih novicah najbrž pomislimo: “Kako grozno!” in pri tem tudi ostanemo. Korak naprej bi bil kako naj dejavno zaščitimo sebe in druge pred čim podobnim. Pedofilija npr. je zmeraj posledica nekajletnega življenja s pornografijo. Medtem, ko se ukvarjamo s posledicami, lahko prehitro pozabimo na razloge oz. vir poškodovanosti.

Sodobna nevrološka znanost v zadnjem času prinaša spoznanja, ob katerih lahko samo še umolknemo od presenečenja nad dogajanjem v možganih in pregovorno “nedolžne” slike v avtomehaničnih delavnicah izgubijo svojo nedolžnost. A danes so te slike v delavnicah ob vseh drugih dražljajih, ki pridejo do nas, ko iščemo novice na spletnih straneh, skoraj neopazne. Odličen prikaz uporabe pornografije in posledic najdemo v Statistiki pornografije.

Kristen A. Jenson, avtorica knjige Good Pictures Bad Pictures: Porn-Proofing Today’s Young Kids, pove v intervjuju o svoji knjigi na spletni strani Integrity Restored, da je bila prvič, ko je slišala o pornografiji, zgrožena nad tem, da gre za zasvojenost. Srečanje z mamo, ki je otroke šolala doma, da bi jih obvarovala pred hudim, ji je dalo življenjsko poslanstvo osveščanja staršev glede pornografije in otrok. Ta mama ji je zaupala zgodbo njenega 17. letnega sina, ki je spolno nadlegoval mlajše brate in sestre, ker je od otroških let gledal pornografijo. Kristen se je naslednje jutro zbudila z vprašanjem: “Kdo mi bo pomagal obvarovati otroke?” Izhajala je iz znanstvenega dejstva, da ta zasvojenost, podobno kot druge, poškoduje možgane.

Vsebina knjiga je napisana tako, da jo lahko uporablja vsak, ne glede na osebno prepričanje ali religijo. Avtorica je želela prikazati kako se lahko o tem sproščeno pogovarjamo z otroki. Najprej morajo starši vedeti kaj pornografija je in jo poimenovati in potem, da je nevarnost, ker lahko povzroči zasvojenost. Nazadnje morajo otrokom dati navodila kako naj se pornografiji izognejo. Starši se sprašujejo kako naj o tem spregovorijo z otroki, ko jih je vendar sram. Avtorica odgovarja, da si tega ne morejo privoščiti, če želijo zaščititi otroke, ker pornografska industrija ne čuti nobenega sramu. Kadar o tem govorimo, nikogar ne prizadenemo. Še več, s tem se okrepimo. Otroke moramo opozoriti na nevarnosti, pa čeprav nam je težko.

In kdaj je čas, da spregovorimo o lepoti telesa, spolnosti in pornografiji? Takrat, kadar ima otrok dostop do interneta. Otrokom povemo, da pornografija pokaže dele telesa, ki jih nikomur ne pokažemo in so zasebni. Pornografija je lahko izzivalna za otroke. Radovedni so, zanima jih. Otroke lahko pornografija zelo šokira, hkrati pa jih pritegne. To jim razložimo tako, da pornografija je privlačna, a da je hkrati tudi strupena. Odločimo se lahko, da je ne bomo gledali.

Kaj naj naredimo, ko otroci pridejo do nas? Kadar otroci vedo kaj je pornografijo in imajo besede zanjo lahko povedo, kadar se srečajo s temi vsebinami. Lahko nas razjezi, a se k njim vrnemo kasneje in se pogovorimo. Otrokom povemo kako pornografija vpliva na možgane. Tako delujemo preventivno. Otroke naučimo načrt ali način soočanja CAN DO.

C – ZAPREM OČI

A – POVEM ODRASLI OSEBI, KI JI ZAUPAM

N- POIMENUJEM, KAR VIDIM

D – ODVRNEM SVOJO POZORNOST

O – UKAŽEM SVOJIM “MISLEČIM” MOŽGANOM, NAJ BODO ŠEF

Težava pornografije je, da dlje kot jo gledamo, bolj se nam vtisne v spomin. Otroci odvrnejo pozornosti tako, da gredo delat, kar jih veseli: avtomobili, lego kocke … Na tak način vzpostavljajo druge možganske povezave. Pomagamo jim ugotoviti kaj jim najbolj pomaga odvrniti pozornost. Povemo mu, da sicer vemo, da ga to zanima, samo da je zanj dobro tega ne gleda, ker ga uničuje.

Prednost današnjih staršev je, da imajo razlage in razumejo kakšne posledice prinaša pornografija. Z otroki se lahko o pornografiji pogovarjajo. Naši starši niso poznali nevarnosti in niso znali pomagati.

Po poslušanem intervjuju sem hkrati z upanjem, da si bo tudi zaradi te knjige več staršev upalo soočiti svoje otroke s pornografijo in jih tudi pripraviti na lepoto spolnosti, pomislila s strahom na starše, ki se jim to sploh ne zdi pomembno ali pa so morda celo sami zasvojeni s pornografijo. Slednji bodo težko predstavili svojim otrokom, da pornografija uničuje ne samo možgane, ampak tudi odnose.

mag. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka

Naši otroci danes živijo varneje kot kadarkoli v zgodovini. Tveganja otrokom danes veliko bolj predstavlja mladostniško obračunavanje in prevelika telesna teža kot nevarnosti iz okolja, v katerem živijo. Še več, fizično ali spolno nasilje je veliko pogosteje znotraj družin kot zunaj njih. Kljub temu je vedenje današnjih staršev pogosto pretirano skrbno. Zdi se, da smo zakorakali v novo obdobje, kjer starševstvo pomeni pretirano zaščito in skrb, česar posledice otroci čutijo kot naraščajočo tesnobo, ki se odraža v vedno večjih vedenjskih in čustvenih težavah. Mladi odrasli ne znajo in ne zmorejo nositi odgovornosti za svoja življenja.

Seveda vzorcev takega starševstva ni enostavno spremeniti. Preprosto zahtevati od staršev, da spremenijo svoje vedenje in naenkrat začnejo zaupati v varnost svojih otrok ne pomaga. Kot starši si lahko pomagamo z nekaj osnovnimi vprašanji:

• Ko smo mi odraščali, ko smo bili stari približno toliko kot so zdaj naši otroci, katera tveganja in katere odgovornosti smo prevzemali?
• Kaj so nas te izkušnje naučile?
• Koliko so nam bila ta znanja v pomoč kasneje v življenju?
• Kako bo moj otrok pridobil ista znanja?

Ta vprašanja nam pomagajo, da svoje razmišljanje preusmerimo od negativnega k pozitivnemu. Ne ukvarjamo se več toliko s tem, kaj vse gre lahko narobe, kje vse prežijo nevarnosti in na kakšne načine jih lahko preprečimo k temu, kaj dobrega in pozitivnega nudi svet in okolje za naše otroke, kaj vse lahko pridobijo in česa vse se lahko naučijo, če jim to kot starši dovolimo. Omogočimo jim priložnosti za pozitivne izkušnje in to je prednost večjega tveganja.

Taka prednost nastane takrat, ko otroci doživijo ravno toliko stresa, da ta pritegne njihovo pozornost, vendar ne toliko, da bi jih stres popolnoma prevzel. Gre za tveganje in prevzemanje odgovornosti. Ko otroke preveč  zavijamo v vato, jim onemogočamo možnosti za izkušnje. Nenehno poudarjanje varnosti in nadzora nad otroci nam onemogoča biti starši. Otroke moramo spodbujati k takim izkušnjam, ki so dovolj tvegane, da omogočajo učenje iz tistih napak, ki jih take izkušnje neizogibno prinašajo. Pretirano zaščitništvo onemogoča koristi, ki jih prinaša tveganje in prevzemanje odgovornosti za razvoj otroka. Starši moramo realno oceniti tveganja, s katerimi se naši otroci srečujejo doma in zunaj doma. Prav tako moramo oceniti sposobnosti otroka, da sam reši svoje težave. Otroci razvijejo odpornost takrat, ko imajo vso potrebno podporo. Namesto, da otroke umikamo stran od nevarnosti, jim raje olajšajmo pot skoznjo.

mag. Anja Mesarič

Straus, Martha. (2009). Are You a “Permaparent”? Your Adult Child Just Moved Back Home. But is it Normal? Psychotherapy Networker. Pridobljeno s https://psychotherapynetworker.org/blog/details/687/are-you-a-permaparent.

Ungar, Michael. (2014). Bubble-Wrapping our Children. The Perils of Overprotective Parenting. Psychotherapy Networker. Pridobljeno s https://psychotherapynetworker.org/blog/details/320/bubble-wrapping-our-children.

V novembru in decembru pripravljamo večere za starše s temo Komunikacija v družini – novi izziv in priložnosti.

Večeri bodo potekali v obliki pogovora in delavnic, namenjeni pa so vam staršem, ki se srečujete z različnimi izzivi na področju starševstva in želite izboljšati svoj odnos z otroki.

Srečanja bodo potekala tri zaporedne torke: 29. 11, 6. 12.  in 13. 12. 2016 od 18.00 do 19.30 ure.

Prijave zbiramo do ponedeljka, 28. 11. 2016 na tel. št. 02 23 45 800 ali e-naslov: info@dc-mir.si.

Lepo vabljeni.

Odhod od doma velja za eno temeljnih stopnic na poti razvoja posameznika in za enega od mejnikov v razvojnem ciklu družine. Mladi odrasli človek začenja samostojno življenje, začenja dopolnjevati vse, kar se je naučil v svoji družini. Odhod od doma v fizičnem smislu pomeni preselitev, nova zaposlitev in samostojno opravljanje funkcionalnih nalog življenja. V čustvenem smislu pa pomeni ustvarjanje novih navezanosti in odnosov z drugimi. Razvojna teorija družine pravi, da bolj ko se mladi odrasli razmeji od čustvenega programa svoje izvirne družine, manj stresorjev ga bo spremljalo na poti skozi njegov novi družinski življenjski ciklus. (Kompan Erzar 2003). Vendar se v zadnjih desetletjih sprašujemo, ali to še drži? Kako lahko govorimo o odhodu od doma kot enem ključnih mejnikov družinskega razvoja, ko pa mladi ne odhajajo nikamor?

V zadnjih letih se zdi, da se generacijske meje brišejo. Demografske spremembe kot so staranje prebivalstva, zmanjševanje števila otrok in migracijski tokovi so spremenile pogled na družino kot so jo poznali naši starši in stari starši. Danes bolj kot kadarkoli prej delujemo kot ena družbeno-kulturna enota; z otroki, starši in starimi starši se vključujemo v ista družabna omrežja in uporabljamo isti pogovorni jezik. To nam na eni strani omogoča večjo povezanost in lahko prispeva k boljšemu razumevanju drug drugega, hkrati pa spreminja vloge v družini in spreminja razumevanje družine, ki jo predstavlja ena generacija ljudi s točno določenimi atributi.

Prehod iz adolescence v odraslost traja danes veliko dlje kot nekoč. Mladi odrasli potrebujejo od pet do deset let več kot so potrebovali njihovi starši in stari starši za doseganje mejnikov odraslosti, kot so pridobitev trajne zaposlitve, sklenitev partnerskega odnosa, ustvarjenje družine in doseganje finančne neodvisnosti in stabilnosti. Poleg odzivanja na izziv gospodarskih in družbenih sprememb se danes družine razvijajo tudi v kontekstu spremenjenih pričakovanj na področju intimnosti. Mladi odrasli danes stopajo v zakon relativno pozno, v drugi polovici 20tih let. Nestabilni ekonomski položaj mladih posameznikov nedvomno vpliva na partnerstvo in podpira drugačen pogled na odnose, ki je kratkotrajnejši, manj stabilen in posledično manj varen. Tudi pari s trdno zavezo za odnos pogosto govorijo o odlaganju skupnega življenja na prihodnost, ko se bodo čutili varnejše na delovnem mestu, ko bodo zaključili šolanje ali ko bodo lahko z večjim upanjem zrli v prihodnost. Težko se je zavezati skrbi za družino, ko živiš iz meseca v mesec.

Ena od varnih možnosti za današnje mlade odrasle je zato ostajanje »z eno nogo« v izvorni družini. V kontekstu razvojne teorije družine se to morda zdi vse prej kot pozitivno, vendar lahko ima v današnji družbenih razmerah tudi pozitivne vidike. Na eni strani morda res ohranja in vzdržuje veliko slabih vzorcev iz preteklosti, onemogoča tudi  jasno čustveno osamosvojitev mladih od staršev in spodbuja dolgo odlaganje prevzemanja odgovornosti za svoje odraslo življenje, vendar po drugi strani prinaša za mlade odrasle tudi nekaj zdravih alternativ soočanju s pogosto kruto realnostjo odraslosti, ki je danes v primerjavi z generacijo naših staršev, veliko bolj neizprosna za mlade. Ohranjanje povezanosti z izvorno družino omogoča ohranjanje navezanosti, povezanosti, podpore in sočutja takrat, ko je le-to lahko ključno za to, da vztrajamo. Izguba finančne varnosti je lahko strašna za mladega odraslega, vendar je izguba varnih odnosov in povezanosti lahko še strašnejša. Bogati ali revni, mladi odrasli potrebujejo ljudi, na katere se lahko oprejo in ljubeča družina je pri tem lahko ključna.

mag. Anja Mesarič, zakonska in družinska terapevtka

Vir: Kompan Erzar, Lia Katarina. 2003. Skrita moč družine. Ljubljana: Frančiškanski družinski inštitut.