Družinski center mir

Eno od pomembnih področij v odnosu predstavljajo finance. Čeprav se na začetku odnosa, v času zaljubljenosti, spoznavanja, zdijo finančne zadeve bolj postranska tema, pa postanejo finance pomembne, ko začnemo graditi odnos, ko si ustvarjamo skupno življenje. Takrat spoznavamo, kako v odnosu ravnamo z denarjem, za kaj ga namenjamo ipd.

V odnosih prihaja do konfliktov glede financ zaradi različnih pogledov, ki jih imamo na to, kako ravnati z denarjem, kako ga porabiti in kako ga prihraniti za stvari, ki se nam zdijo pomembne. Čeprav se zdi logično in mislimo, da je preprosto najti kompromis in porabiti denar za stvari, ki jih potrebujemo ali želimo, ter prihraniti nekaj za prihodnost, pa je včasih  ta kompromis v praksi težko udejanjiti.

Vzroki za težave

Denar nas do neke mere definira. Koliko denarja imamo, vpliva na to, kako se oblačimo, kje živimo, kaj jemo, v kakšno družbo se vključujemo, s kakšnimi hobiji se ukvarjamo itd. Denar do neke mere vpliva na to, kaj lahko in kaj ne moremo početi v svojem življenju. Naš odnos do denarja in ravnanje z njim je v veliki meri odvisno od naše osebne zgodovine. Izkušnje iz otroštva, mladostništva in odraslosti oblikujejo in preoblikujejo naš odnos do denarja.

Dr. Gottman pravi, da unikatne izkušnje iz primarne družine in vsakdanjega življenja ustvarijo pri posamezniku t.i. »finančni zemljevid«, ki je kompleksen in še zdaleč ne enostaven. Navedimo nekaj primerov: očetove težave z igrami na srečo, mamino pretirano nadzorovanje denarja, dolgovi, razsipno ravnanje ali pomanjkanje, pretirana varčnost v družini bodo imeli vpliv na otroke, ki bodo lahko razsipni z denarjem ali pretirano varčni. Odraščanje v družini, kjer je mama imela težave z alkoholom, bo lahko v odraslem otroku prebudilo potrebo po kupovanju zdrave hrane, ker mama ni zmogla dovolj dobro poskrbeti za hrano in bo zdrava prehrana bolj pomembna kot varčevanje za pokojnino. Nekdo, ki je doživel v otroštvu psihično nasilje (zmerjanje, žaljenje) glede oblačil, bo lahko pozneje, v odraslem obdobju, veliko pozornosti namenil oblekam, da ne bi več nikoli doživel podobne izkušnje. Tako spomini in izkušnje iz vsakdanjega življenja oblikujejo naše vrednote, prepričanja in odnos do denarja ter vplivajo na to, kako ravnamo z denarjem v zakonskem/partnerskem odnosu.

In ko pride do prepira v odnosu glede hrane in oblačil, za enega od zakoncev/partnerjev, ni nujno samo konflikt o hrani in obleki, ampak je lahko nekaj več in nosi globlji čustveni pomen. Nekaj, kar predstavlja varnost, strategijo, ki pomaga, varuje pred ponavljanjem bolečine iz preteklosti. Zato konflikti glede denarja niso samo konflikti glede denarja, ampak so v ozadju tudi naše sanje, naši strahovi, bolečina, naše doživljanje.

Reševanje konfliktov

Za konstruktivno reševanje konfliktov o financah so nujno potrebni: zaupanje, sodelovanje, iskrenost in pogovor. Zakonca/partnerja morata govoriti o svojem doživljanju, strahovih, bolečini, željah, da bosta potem lažje rešila nesporazume. Bolj, ko bosta razumela drug drugega, svojo »čustveno dediščino« iz preteklosti, poznala odnos do denarja in vrednote drugega, lažje si bosta prihajala naproti in reševala zaplete na tem pomembnem področju.

mag. Kornelija Ferčak Folnovič

Literatura:

Gottman, John; Silver, Nan (1999). The Seven Principles for Making Marriage Work. Crown Publishers imprint (Three Rivers Press).

1. Razumite njegove strahove: Mali otroci šele odkrivajo svet, v katerem živijo. Njihova domišljija je v polnem razvoju in zato se more vsaka stvar, ki jo vidijo ali slišijo v realnem svetu, spremeniti v predstave, ki strašijo. Otroci začnejo doživljati strah v različni starosti, z različno močjo in ob različnih stvareh. Zaradi tega ne obstaja en najboljši model za premagovanje strahu. Potrebno ga je prilagoditi stopnji razvoja vašega otroka in njegovi sposobnosti upravljanja stresa.

2. Govorite z vašim otrokom: To mu omogoča, da se počuti bolj udobno. Pustite mu, da z vami deli svoje strahove. Povabite ga, da vam razloži, kaj ga straši in zakaj. Naj pripoveduje na način, kakor sam čuti. Medtem ko pripoveduje, mu pokažite vaše zanimanje. Povejte mu, da ste se tudi vi kot otroci bali določenih stvari. Ta empatija bo gotovo okrepila vašo medsebojno povezanost, saj otrok začenja verjeti, da je za vas pomemben in se zanimate za njegova čutenja.

3. Dajte mu pravo sporočilo: Ne dajajte mu zmotnih sporočil ko mu govorite nekaj podobnega: »Nehaj se delati otroka«, »Ne boj se«, »Tvoj prijatelj ni prestrašen«, itd. Ta pristop ga pelje v to, da verjame, da je biti prestrašen nekaj zmotnega. Tako bo nehal svoje strahove deliti z vami. Povejte mu, da je imeti strah nekaj normalnega. Dajte mu razumeti, da ga je dobro deliti in v njem prositi pomoč.

4. Ne ignorirajte njegovih strahov: Če se vašo otrok boji sorodnika, skrbnika ali soseda, ne zanemarjajte tega vidika in ga ne silite ostati s temi osebami. Nasprotno, govorite z njim in mu dajte možnost, da pove, zakaj ga to plaši.

5. Ne se posmehovati njegovim strahovom: To ga ne pomiri, nasprotno še poveča stopnjo napetosti in spodkopava njegovo samozavest. To lahko vodi še v večje težave, kot so npr. različne fobije. Otrok zmore svoje strahove premagati le s pomočjo vašega čutenja in vaše pozornosti. Opuščanje le te, pa v njem le še razvija negativna čustva.

6. Ne silite vašega otroka, da dela nekaj, kar ga plaši: Samo pomislite, kako bi se vi počutili, če bi vam dali nekaj česar se bojite. Dovolite vašemu otroku, da si vzame zanj potreben čas, da se spopade z nečem, kar ga straši. Podprite ga z vso ljubeznijo in sočutjem, ki ga premorete.

7. Pokažite mu, da je pogumen: Vaš otrok bo vedno sledil vašim aktivnostim. Če vas kaj prestraši, bo najverjetneje tudi otrok odreagiral na isti način. Otrok verjame, da če je nekaj varno za vas, je tudi zanj. Pojdite mu naproti, da mu pomagate in mu mirno razložite, kako naj reagira ali ne reagira, da se ne bi počutil slabo.
   

8. Držite vašega otroka stran od strašljivih oseb: Majhen otrok ne razume razlike med resničnostjo in domišljijo. Lahko jih prestrašijo določene osebe na TV. Umaknite televizijske programe, ki bi lahko prestrašili vašega otroka. Na primeren način mu razložite, kaj je resnično in kaj domišljijsko.

9. Predlagajte otroku, da ga spremljate na kraje, kjer doživlja strah: Odprite vsa vrata, poglejte pod posteljo, prižgite luč, da mu pokažete, da tam ni ničesar. Če otroka strašijo zvoki ali sence, se z njim pogovorite, od kod so možnosti, da prihajajo.
   

10. Vse to storite na način, da bo vaš otrok vedno vedel, da je ljubljen in da ste vedno tam zanj, da ga varujete.

Vir: neznan

Pripravila s. Veronika Verbič, terapevtka

Reka nikoli ne teče nazaj in podobno je z našim življenjem. Kadar se tok ustavi, v sebi začutimo stisko. Takrat vemo, da se nekaj mora spremeniti in se lotimo odstranjevanja ovir. Umetno se življenja ne da zadrževati. V medije prihajajo novice kako naravovarstveniki, običajno po nekajletnem prizadevanju, dosežejo da na reki poderejo kakšen jez ali speljejo druge poti, da lahko reka sama teče, se naravno očiščuje in ponovno postaja prostor za ribe in druge rečne živali ter rastline.

Stiske, s katerimi se srečujemo, nas postavijo pred odločitev ali se bomo soočili z ovirami ali pa bomo pustili stvari kot so. Kolikokrat si rečemo: »Ah, pustimo zaradi ljubega miru!« Terapevti se srečujemo z osebami, ki ne zmorejo vztrajati v terapevtskem procesu. Eden od razlogov je, da je prezahtevno spreminjati življenje. Globok in iskren terapevtski proces pred nas postavi ogledalo, v katerem vidimo tudi tisto, kar nam ni všeč. Bolj jasno vidimo od kod stiska in zakaj ne moremo naprej. Navade ali vzorci vedenja so lahko zelo zakoreninjeni vse do tega, da ne nadaljujemo hoje po poti sprememb, ki jih želimo.

Michel de Montaigne v XXII. poglavju prve knjige esejev z naslovom O navadi in težavnosti spreminjanja sprejetih navad meni: » Po mojem mnenju, skratka, ni ničesar na svetu, česar navada ne dela ali ne bi mogla narediti; z razlogom jo Pinardo, kolikor razumem, imenuje kraljica vladarica sveta. Ko so nekoga zalotili, kako je tepel svojega očeta, je odvrnil, da je taka navada pri njih doma; da je njegov oče prav tako tepel njegovega deda in ta njegovega pradeda. Nato je pokazal na svojega sina in dodal: ta bo tepel mene, ko pride v leta, v katerih sem zdaj jaz.« Tako je nekaj, kar boli, je neudobno in nezdravo, povsem sprejemljivo. Ni pomembno, da udarci bolijo in nas prizadenejo.

O ovirah, ki nam onemogočajo osebno rast, piše Janice Webb v članku Zakaj se nekateri ljudje ne morejo spremeniti?:

• Ne vidimo poti

Kadar živimo nekaj let na določen način, ta postane naša resničnost in pogled na svet. Težko je doseči nekaj, če si ne moremo predstavljati kako priti do tja.

• Obdani smo z zidovi

Zidove okrog sebe postavimo v otroštvu, kadar se počutimo neljubljene, nesprejete ali ne čutimo varnosti. V odraslosti lahko zaradi teh zidov zavračamo nekoga, ki bi nam lahko pomagal in nas podpiral. Težko jim zaupamo. Varne se počutimo samo takrat, kadar smo »sami« in se lahko zanesemo nase.

• Udobna neudobnost

Samouničevalni ali škodljivi življenjski vzorci lahko postanejo del nas samih. Navadimo se lahko na vse, kar nas v življenju doleti. Smo, kdor smo, in na določeni ravni nam postane udobno tudi tisto, kar nas onesrečuje. Ob misli na spremembo se počutimo prestrašeno. Lažje in varneje je izbrati »hudiča, ki ga poznamo«.

• Depresija

Depresija nam pobere moč in motivacijo, kar nam onemogoča odgovarjanje na izzive. Osamimo se od drugih, kar pomeni da dobimo manj podpore. Postanemo obupani, zato nima smisla, da bi si še prizadevali za spremembe.

• Jeza nase

Jeza nase nas lahko zlomi. Podobno kot voda počasi izdolbe luknjo v kamen, jeza nase načne našo vrednost. Kako naj se spremenimo, če se ne čutimo vredni sprememb?

• Napake in zmote v preteklosti

Če želimo spremembo, se moramo soočiti s svojo bolečo preteklostjo. Koga smo prizadeli? Kakšno škodo smo povzročili sebi in drugim? Krivda in bolečina zaradi preteklosti je lahko tako močna, da zadržuje celo najbolj pogumne ljudi.

S katero od teh ovir se najbolj soočamo? Počasi poskušajmo podreti jez, ki najbolj ovira tok življenja, in dovoliti nekomu, da se nam približa. Pomislimo kako škodljivi življenjski vzorci uničujejo naše življenje. Življenje nam prinaša potrpežljivo in nežno ravnanje s sabo in svojimi napakami, zaradi česar se lahko soočimo z bolečino. Bolj kot se soočimo z bolečino, lažje vidimo pot.

Za osebno spremembo potrebujemo motivacijo, ravno pravo mero nezadovoljstva, vztrajnost, pripravljenost, da se soočimo z bolečino, podporo in kaj moramo zdaj narediti. Po tej poti sprememb hodimo korak za korakom.

Naravovarstveniki potrebujejo veliko časa in prizadevanja preden sploh dosežejo soglasje, da lahko ukrepajo. Kar sledi, so leta napornega dela. In spet – tega dela se ne bi nikoli lotili, če ne bi prepoznali svojega prizadevanja kot dobrega zase in svet.

V življenju družine gre za odnose. Res želimo, da “tepemo” drug drugega z življenjskimi vzorci, ki so nam bili morda položeni že kar v zibko, ali smo jih sprejeli kot svoje, čeprav dobro vidimo, da niso dobri in da jih ne želimo?

s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka