Izkušnja Terapevtske skupine Mir
Pred petimi leti sem v DC MIR vključil v program skupinske terapije, v katerem sem vztrajal tri leta. Sedaj po dveh letih, odkar sem se poslovil od skupine, želim podeliti samo predvsem dva vidika. To je sama odločitev za terapijo in kako ta odločitev odmeva v mojem življenju danes.
Postopek odločitve za terapijo bi lahko razdelil na predhodno fazo samopomoči ter fazo soočanja in odločitve.
Faza samopomoči. Zaradi nerazrešenih čustvenih odnosov z očetom in mamo, nisem bil sposoben samostojno in svobodno zaživeti. Po opravljeni diplomi in zaposlitvi, sva šla s punco po osmih letih narazen. V sebi pa sem imel še vedno nerazrešene občutke krivde, strahu, sramu in nevrednosti. Moje najtežje rane pa so bili občutki zagrenjenosti, nesprejetosti in zavrženosti, ki se jih nisem mogel znebiti. Sčasoma pa sem se pogrezal v vedno večjo depresijo. Da se to lahko zgodi meni, nisem nikoli niti pomislil. Moja starša nista uživala alkohola, sta pa oba izhajala iz družin, v katerih je vladal alkohol in tako prenašala na mene vsa negativna in nepredelana čutenja. Te občutke pa sem iz svoje primarne družine prenašal v okolje prijateljev, sošolcev, učiteljev, delodajalcev, znanih ali neznanih oseb. S strahom sem se komu približal, nisem vedel kako vzpostaviti stik, kako zgraditi zaupanje, kako obdržati odnos. Vedno bolj sem se izoliral od drugih. Navajen sem bil, da moram sam reševati svoje probleme. Takrat tudi nisem imel nikogar, ki bi se mu lahko zaupal, se mu izpovedal in odprl. Poskusil sicer sem, vendar sem ugotovil, da me nihče ne razume. Reakcija drugih so bile v smislu: ah, saj bo boljše, saj ni tako hudo… Zato je bilo logično, da sem si hotel pomagati sam. Nekatere oblike samopomoči so bile popolnoma zgrešene. Svojo stisko sem hotel utišati z uživanjem alkohola, kajenjem cigaret in trave, prenajedanjem, izogibal sem se ljudem, po drugi strani pa sem se zapletal v obupne veze z ženskami. Te oblike samopomoči so bile seveda popolnoma zgrešene. Nekatere pa za odtenek bolj »na pravi poti«. Začel sem delati kot prostovoljec na zaupnem telefonu. Zanikal pa sem, da sam rabim pomoč in sem to nekako projiciral na druge, v smislu, da drugi rabijo pomoč, ne jaz. Sčasoma sem začel tudi redno teči. V knjižnici sem našel knjigo Ne grenite svojih otrok, od dr. Christiana Gostečnika. V njej sem našel sebe, pa tudi odgovore na svoja nerešena vprašanja. Zato sem začel na veliko brati njegove knjige, pa tudi knjige drugih avtorjev. Svoje težave sem z branjem začel razumevati, niso pa same od sebe prenehale. Okupiran in skoraj obseden sem bil tudi s prepričanjem, da morata moja starša in tudi vsi drugi spremeniti svoj odnos do mene, šele potem, ko bi se vsi drugi spremenili, bi bilo vse v redu, saj sem jaz čisto OK.
Faza soočanja in odločitve. Dolgo sem se soočal s tem, da zadevi nisem kos in da sam nisem uspel ničesar rešiti. Nobena od oblik samopomoči ni prinesla rešitve. Razlog, da sem tako dolgo čakal in odlašal s to odločitvijo, so bila moja prepričanja, da mi nihče ne bo znal in hotel pomagati in da bom zadeve že nekako uredil brez tuje pomoči. Bilo me je sram prositi za pomoč, ker sem se počutil kot slabič. Starša mi namreč nista mogla dati izkušnje, da se zadeve rešujejo z odkritim pogovorom. Pa tudi navajen sem bil, da so moje potrebe in želje večinoma naletele na gluha ušesa. Po tako številnih in spodletelih poskusih, se je v meni vedno oglasil tako znani strah pred zavrnitvijo. Bilo me je strah in sram. Valjal sem se v groznih občutkih krivde. Počutil sem se samega na svetu. Bil sem popolnoma razočaran nad ljudmi in nad samim sabo. Ko sem bil čisto na dnu, sem si v bolečem in iskrenem soočenju v solzah le priznal, da se sam ne znam in ne zmorem »potegniti ven«. Končno sem z velikim naporom ter hudimi notranjimi boji poklical na DC MIR, v katerem med drugim delajo po družinsko-relacijski metodi, ki jo je v slovenski prostor prinesel dr. Christian Gostečnik. Temu programu sem še najbolj zaupal, saj sem ga približno spoznal iz knjig. Pritegnilo me je tudi ime MIR. To je to, kar najbolj pogrešam … Iz DC MIR me je poklicala prijazna terapevtka, s katero sva se dogovorila za uvodno srečanje. Po štirimesečni individualni terapiji, sem se odločil za prehod na skupinsko terapijo. Sčasoma mi je uspelo narediti revolucionaren obrat v načinu dojemanja svoje notranje realnosti iz spreminjanja drugih v prevzemanje odgovornosti. V tem pa mi je največ pomagala »ekipa soborcev«, ki jo je zelo uspešno, prizadevno in profesionalno vodila naša terapevtka.
Kako odločitev za terapijo odmeva v mojem življenju danes. Ko pogledam nazaj v kakšnem stanju sem bil takrat, preden sem začel s terapijo in kakšno je sedaj moje življenje, lahko rečem, da je odločitev za terapijo bila zame sicer zelo boleča, ampak najboljša rešitev. V skupini sem moral začeti z abecedo čustvene pismenosti. Naučil sem se prepoznavati svoja notranja stanja ter jih izražati. Naučil sem se imeti samega sebe pod kontrolo, ter postavljati razmejitve med sabo in drugimi. S pomočjo terapevtke in skupine, sem se po treh letih trdega dela postavil na svoje noge. Odselil sem se od staršev in opravil odhod od doma, ki bi ga sam ne bi zmogel. Že v času terapije sem spoznal čudovito žensko, s katero sva začela skupaj živeti in graditi odnos. Spoznavanje čustev mi sedaj pomaga pri vlogi moža in očeta. Delo v skupini mi je dalo en model, kako naj bom v odnosu z drugim(i). Pridobil sem tudi občutek lastne vrednosti, ter vere, da zmorem. Moje življenje je postalo spet polno smisla, ciljev in načrtov. Sedaj živim polno življenje in ne izgubljam energije z nesmiselnim prelaganjem odgovornosti na druge. Nikakor ne morem reči, da je sedaj vse tako rožnato, ker se vedno najdejo kakšni problemi. Bistvena pa je razlika v tem, kako se sedaj spopadem z njimi in kako sem jih bil navajen reševati pred prihodom v skupino.
Po poroki sedaj z ženo živiva načrtno drugačno družinsko življenje, kot sva ga imela sama v najinih primarnih družinah. Vsak dan znova se trudiva, da sva v odnosu. Za to sva se izrecno odločila in pri tem vztrajava. Skupaj ali vsak zase, sva se vključila v različne dobrodelna društva, v zakonsko skupino, hodimo v naravo in med ljudi. Še naprej sem ostal povezan tudi z drugimi člani terapevtske skupine. Samostojno delo po smernicah terapevtske skupine sedaj nadaljujem, tako, da še vedno berem, tečem, pišem, ustvarjam, kolikor mi pač čas dopušča. Brez podpore in spodbude terapevtske skupine vsega tega ne bi zmogel. Zato priporočam vsem, ki se spopadajo s takšnimi ali drugačnimi težavami, da se opogumijo in vključijo v takšno skupino. S hvaležnostjo sedaj gledam tudi na to, da mi je življenje prineslo takšen izziv, s katerim sem se moral soočiti in iz katerega sem prišel močnejši. Z gotovostjo lahko trdim, da pa mi je največ pomagala iskrena molitev in poglobitev odnosa s Stvarnikom. Tako, da sem se izročal v Njegove roke in prepuščal Njemu, da vodi moje življenje. Zaključil bom z mislijo, da ima vse v življenju svoj smisel, tudi trpljenje.
