Petra in Miha sta se poročila, ko sta bila oba še precej mlada. Petra je bila “očetovo dekle”, ki ni moglo narediti ničesar narobe. Miha jo je oboževal in naredil vse, kar je lahko, da bi jo osrečil. A Petra ni bila nikoli povsem zadovoljna. Pogosto je bila hladna, zadržana in se ni odzivala na njegove naklonjenosti. Nek božič je Miha porabil veliko časa za premišljevanje o tem, kaj bi ji kupil za darilo. Obiskal je veliko trgovin in končno izbral rdečo obleko, za katero je vedel, da ji bo čudovito pristajala. Obleka ji ni bila všeč, čeprav se je zahvalila zanjo. Na njegovo vprašanje, če si je ne bo pomerila, je samo hladno odgovorila: »Ni moj stil.« Ponovilo se je, kar se je pogosto dogajalo. Miha si je prizadeval ugoditi Petri in Petra je pričakovala, da bo Miha vedel, kaj želi. Po manj kot mesecu je Miha prosil Petro za ločitev. Petra je ločitev sicer pričakovala, a ne, da bo to storil Miha. Po natančnem samoizpraševanju je ugotovila, da je postavljala Miha pred nemogoče zahteve.
V njenih odnosih je postala rdeča obleka simbol njenih občutkov kako je upravičena do tega in onega. Počasi se je odpovedala svojemu nadvladovanju v odnosih. Naučila se je kakšna je prava ponižnost in ugotovila, da »ne zahtevati« ne pomeni žrtvovati svojo osebno moč ali samospoštovanje. Ni bilo najbolj modro pričakovati, da jo bo zakon osrečil, ampak je bilo bolje s pomočjo odnosa postajati bolj izpolnjena in ljubeča oseba.
To je vprašanje, ki pesti strokovno usposobljene terapevte, kako da ne bi nekoga, ki se ne znajde pogosto ob žalujočih osebah. Slovo od najbližjih je trenutek ali tudi obdobja, ko se odpre posebna občutljivost in urejanje odnosov. Lahko se spopademo z velikim pogrešanjem in praznino zaradi izgube ljubečega odnosa, lahko z zamerami, lahko z občutki krivde, da nismo naredili tega in onega. Slovensko javnost je prav s temi temami v preteklem letu prebudila pisateljica Bronja Žakelj, ki je za delo Belo se pere na devetdeset, prejela tudi Kresnika.
V raziskavi Žalovanje po pacientovi smrti: negovalno osebje v domovih ostarelih in v domači negi so ugotavljali, kako osebe, ki so dnevno s pacientom, doživljajo njegovo smrt in do kakšne mere so pripravljeni na to izkušnjo. Pokazalo se je, da osebje žaluje podobno kot pacientova družina. Prevladovala so doživljanja »sploh nisem bil pripravljen« na smrt in boj s »sprejemanjem smrti«. Žalovanje je bilo intenzivnejše, kadar so bili med pacientom in osebjem tesnejši odnosi, kadar je nega dlje trajala in ko se je osebje počutilo čustveno nepripravljeno na smrt. Približno tretjina vprašanih izjavila, da se niso počutili pripravljeni na to, kaj naj rečejo in storijo po smrti pacienta.
Če ste kdaj imeli prijatelje, ki so izgubili nekoga, ki ga imajo radi – stari starši, starši, partnerji ali celo otroci – ste se morda spraševali o isti stvari. Bi morali reči, “Žal mi je”? Navsezadnje ni bila tvoja krivda. Kaj pa “Vse bo v redu”? Resnica v določenem smislu morda ne bo. Vedno lahko rečete: »Moje sožalje.« Toda to nekako zveni preveč formalno.
Kaj torej reči? »Žal mi je?«, ampak saj se ni zgodilo po tvoji krivdi. »Vse bo v redu!«, čeprav sploh ni nujno, da bo res vse v redu. »Moje sožalje!«, kar pa zna biti precej uradno.
Psiholog Charles Garfield, ustanovitelj organizacije Shanti project, v kateri skrbijo za potrebe zelo bolnih in umirajočih ljudi, pove, da na to vprašanje ni odgovora: »Ne obstaja prav stvar, kot je načrtovano besedilo, kakor da bi obstajala prava stvar, ki velja za vse čase in za vse kraje.« Svetuje, da se bolj posvetimo poslušanju: »Želim si, da bi ti lahko bil v pomoč, ampak … kar lahko je, da te poslušam.« Nekdo, ki ni navajen poslušati, bo hitel z govorjenjem, da bi nekako popravil položaj. Pri izgubi je takšno popravljanje nemogoče. Namesto tega smo lahko z žalujočo osebo v njeni resničnosti, da se njena ljubljena oseba ne bo več vrnila. Na poti do te sposobnosti biti z žalujočim predlaga štiri korake:
Ustavim se na pragu
Iz svojega zaposlenega življenja ne morem kar planiti v poslušanje nekoga, ki trpi. Svoj um preklopim v drugačen način, ne tisti, ki dela, rešuje in popravlja, ampak tisti, ki globoko posluša. Najbolje je, da si vzamem nekaj trenutkov časa, ko mirno zadiham in umirim misli. V knjigi Zadnji dar življenja Garfield zapiše: »Spomni se, zakaj si prišel. Nisi prišel vpeljevat nekega načrta ali odstranjevat nastalega položaja. Tega ne zmoreš.« Tukaj si, da bi pokazal ljubezen in podporo ter da bi ugotovil, kaj žalujoča oseba potrebuje.
Približam se in vzpostavim stik
Naslednji korak je začetek pogovora. Načinov je veliko, a pomembno sporočilo je: »Tukaj sem zate.« Pogovor se začne z običajnimi vprašanji, kot npr.: »Kako si? Kako ti gre danes?« Nato prisluhnem odgovoru, ki je izhodišče nadaljnjega pogovora. Morda bi žalujoči želeli govoriti o čem povsem vsakdanjem, morda pa o bolečini, ki jo doživljajo, morda bi pripovedovali o osebi, ki so jo izgubili.
Kadar v mislih odtavam, se ponovno vrnem k temi pogovora
Pozorno poslušanje je nekoliko podobno meditaciji. Meditacija nas spodbuja, da se osredotočimo na en sam dražljaj, pogosto na svoje dihanje. Kadar nas motijo razne misli, si jih sočutno priznamo, in se ponovno vrnemo nazaj. Podobno lahko odtavamo z mislimi, kadar pozorno poslušamo. »Bojim se. Kaj naj rečem? Kako dolgo bo to še trajalo?« Gre za popolnoma naraven notranji dialog. Podobno kot pri meditaciji lahko nežno ponovno posvetimo pozornost žalujoči osebi, ki jo poslušam.
Ne pozabim dihati
Če želim podpreti nekoga, ki trpi, potrebujem pogum. Beg pred nelagodjem je naravna človeška skušnjava. Vendar lahko to skušnjavo premagam, kadar sem odprt za čutenja drugega. Pri tem se ne zapletem v težave drugih. Pomembno je, da se spomnim, da sem nekdo drug. Bolečina žalujoče osebe ni naša bolečina. Kadar se začne to dogajati, uporabim počasno dihanje kot neke vrste privez. »Če ugotoviš, da si se izgubil v svojih lastnih odzivih, naredi nekaj počasnih vdihov, da se zbistriš in ponovno posvetiš pozornost osebi, ki jo poslušaš.« Pomembno je ostati prizemljen, biti v svojem telesu, pri sebi.
Morda vse te korake najbolje povzamejo Garfieldove besede: »Je ena obljuba, ki jo morajo ljudje slišati bolj kot vse druge, od tistih, ki jih ljubijo in zanje skrbijo: Odločil sem se biti s tabo. Stal bom ob tebi sredi obupa.«
To nikoli ni enostavno, ampak je nekaj največjega, kar lahko storimo drug za drugega.
Osebe, ki znajo ali znajo vsaj malo poslušati, so lahko vir zdravilne bližine. Neizžalovane izgube pa pustijo rane v srcu, ki ne dovolijo iti naprej, s čimer se pogosto soočamo na terapijah še po letih ali celo desetletjih po samem dogodku.
pripravila s pomočjo prispevka mag. s. Polonca Majcenovič
Občutja, ki jih doživlja mamica ob rojstvu otroka, so izjemna in neponovljiva. Poleg neizmernega veselja, radosti in ponosa, lahko nova vloga mamice prinaša mnoge stiske, izzive, vprašanja, občutja nemoči in včasih prave izgubljenosti ter dvom v to, ali bo kos vlogi, ki jo je dobila.
Ne glede na to, ali gre za prvega otroka, ali pa že imate starejše otroke, novo življenje vedno prinaša nova spoznanja, skrbi in nove izzive materinstva, na katere se ne da vnaprej pripraviti. Materinstvo je namreč proces, ki se ob vsakem otroku na novo razvija.
Skupina za mamice z dojenčki je namenjena vzpostavitvi globljega, sproščenega in pristnega stika mamice z dojenčkom ter razvijanju sočutnega odzivanja na otrokove potrebe. Ob mamici, ki je umirjena in začuti otroka v njegovih potrebah in nanje tudi odgovori, bo dojenček dobili trdne temelje varne navezanosti in dobro osnovo za zdrave odnose v katere bo vstopal v kasnejšem življenju.
Prav je, da dobite mlade mamice priložnost, da svoje izkušnje, doživljanje, skrbi in strahove, pa tudi veselje, podelite druga z drugo in tako ob strokovnem vodstvu odložite del bremena, ki vas ovira na poti k sproščenemu, ljubečemu in umirjenemu materinstvu.
Skupina je namenjena mamicam na porodniškem dopustu in njihovim dojenčkom, ne glede na to, kateri po vrsti je. Na vsakem srečanju se bomo posvetili določeni temi (npr. porod, spanje, hranjenje, tolažba, igra, partnerski odnos in odnosi s sorodniki, iztekanje porodniškega dopusta…), pri katerih se boste najprej seznanile z osnovnimi strokovnimi izhodišči, v nadaljevanju pa bo imela vsaka mamica priložnost, da ob spremljanju terapevtke izrazi in podeli svoja doživljanja, čutenja, strahove, hrepenenja in veselja z drugimi udeleženkami.
Velikost skupine: 6-8 mamic z dojenčki
Kdaj: vsak prvi in tretji torek v mesecu od 10.00-11.30 (začnemo januarja 2019)
Kraj srečanj: prostori Družinskega centra mir
Trajanje: osem krat po 90 min
Prispevek: 15€/srečanje oz. 100€ ob enkratnem plačilu celotnega cikla osmih srečanj
Vodita: Kristina Šumak in Katja Maksić
Prijave: Prijave zbiramo do zapolnitve mest na telefonski številki: 070 597 899 ali elektronskem naslovu.
Nasilje se v odnosu ne pojavi kar naenkrat. Naši klienti po pogovoru o nasilju pogosto priznajo, da niti ne poznajo različnih oblik nasilnega vedenja. Povedo, da mislijo, da to ni nič takšnega, če zakonski mož/žena nadzoruje, preverja, zapira pot … Znake porajajočega se nasilja lahko prepoznamo kar hitro, a je prvotna zaljubljenost pogosto tako močna, da se ti znaki prikrijejo. Katie Hood je v govoru opisala pet takšnih znakov, ki jih je pospremila z risankami, da bi te znake lažje prepoznali.
Ljubezen pomeni veselje, zaupanje, upanje, varnost …
Kaj se zgodi, kadar se zgodi v odnosu nalaganje krivde prijatelju, ker ne preživlja časa z nami, brskanje po partnerjevem telefonu, sramotenje otroka zaradi neuspeha v šoli … Vsak kdaj prizadene svoje bližnje. Besedama »zloraba in nasilje« se pa želimo kar izogniti, a se pogosto skrivata prav v nezdravih odnosih.
Pet znakov nezdrave ljubezni:
Intenzivnost (3:22)
Intenzivnost čustvovanja in občutenja je povsem naravna, ko vstopimo v odnos. Vendar se lahko obrne v »preveč« intenzivno SMS-anje, veliko količino srečanj, nepotrpežljivost, kadar se ne odzovemo takoj … Pomembno je kako se odnos razvija in ne kako se začne. Pomembno je, da vemo kaj čutimo. Imamo dovolj prostora v odnosu, se počutimo dobro glede ritma intimnosti? So naše želje spoštovane?
Osamitev (4:44)
To je pogosto najbolj spregledan znak nezdrave ljubezni, ker se vsak odnos začne z intenzivno željo po skupnem preživljanju časa. Osamitev se začne, kadar začne partner omejevati stike z našimi prijatelji, sorodniki oz. z ljudmi, ki predstavljajo naše podporno okolje, in nas »privežejo« nase. Morda slišimo: »Zakaj se družiš z njimi? Želijo, da se razideva. Prave zgube so. Proti nama so!« Z osamitvijo se vzbuja dvome o ljudeh, ki so bili v našem življenju pred tem odnosom. Zdrava ljubezen pomeni neodvisnost, ko dva zaljubljena preživljata skupaj čas, a ostajata povezana z ljudmi in aktivnostmi.
Močno ljubosumje (6:07)
Ko začne prva zaljubljenost pešati, se lahko začne ljubosumje. Partner postane zahteven, zanima ga s kom se družimo in kje smo vsak trenutek, začne nam slediti. Močno ljubosumje prinese s seboj posesivnost in nezaupanje, pogosta obtoževanja glede flirtanja in varanja. Takšen partner nam ne verjame, da ni treba skrbeti. Ljubosumje je del vsakega zdravega odnosa, a močno ljubosumje je drugačno.
Omalovaževanje (7:04)
V nezdravi ljubezni so besede uporabljene kot orožje. Prej zabavni pogovori se spremenijo v zlobne in ponižujoče. Morda se partner norčuje na naš račun ali se nam posmehuje. Kadar se želimo temu upreti, slišimo, da smo preobčutljivi in da pretiravamo: »Zakaj si tako občutljiv? Nehaj.« S takšnimi besedami nas utiša. Partnerjeve besede naj bi nam pomagale rasti, ne pa da nas lomijo. Partner bi moral biti zvest in bi moral čuvati naše skrivnosti. Zaradi njega naj bi bili bolj samozavestni, ne manj.
Nihanje (8:02)
Pogosto razhajanje in ponovna skupna hoja, Globoki padci in visoki vzponi povzročajo napetost in nestabilnost. Prepirom sledijo čustveni, sovražni in boleči komentarji: »Ničvreden si. Ne vem zakaj sem s tabo.«, ki jim takoj sledijo opravičila in obljube, da se ne bo to nikoli več zgodilo. Takšna dinamika v odnosu je lahko tako intenzivna, da se sploh več ne zavedamo, da smo se znašli v nezdravem odnosu, ki zna biti celo nevaren.
