Avtorica prispevka: Sara Bürmen
Korona časi so polni tesnobe, nemira in negotovosti. Vse to lahko vpliva tudi na našo samopodobo, zaupanje vase in počutje. Predstavljamo vam nekaj pristopov, ki lahko pripomorejo k temu, da se bolj povežemo sami s seboj, raziščemo, kaj se dogaja v nas ter negujemo sočutje do sebe.
1) Izzovimo notranjega kritika
Ocenjevanje samega sebe ter samokritičnost sta konstruktivna zgolj takrat, ko smo do sebe lahko sočutni, potrpežljivi ter prepoznavamo tako svoje dobre, kot tudi slabe plati. Lahko smo strogi do sebe in se želimo na vso silo izboljšati, a če do sebe nismo nežni ter se neprestano udrihamo, to ne omogoča sprejemanja sebe in osebnostne rasti. Poglejmo vase in se vprašajmo: Kolikokrat se obtožujemo- da smo neumni, leni, nesposobni, da drugi vedo bolje, da nam nič ne gre, da bi morali biti drugačni? Kaj govorimo sami sebi? So to pretežno spodbudne, ali kritične besede?
Kako prepoznati te misli in občutja, ter posledično vedenja, ki izhajajo iz strogosti do sebe? Ena od preprostih metod je, da si dvakrat dnevno na telefonu nastavimo opomnik z alarmom. Takrat se vprašajmo: Kaj trenutno doživljam? Kako se počutim v svoji koži? Od kod to izhaja? Kaj lahko naredim, da to raziščem? Kaj ali kdo mi lahko pomaga pri tem?
2) Prepoznajmo svoja čustva in občutke
Vsa čustva so dragocena in nam nekaj sporočajo. Nemalo ljudi se svojih čustev boji, ali pa menijo, da se morajo ves čas dobro počutiti, kar seveda ni realno. Čustva lahko potlačujemo, npr. z alkoholom, umikom v delo ali številne hobije, obveznosti, lahko pa si jih priznamo in pogledamo od bližje. Kaj nam sporočajo?
Čustva so dragoceni kompas ki, četudi so nemalokrat boleča, pelje do resnice o tem, koliko smo zadovoljni, kaj potrebujemo in kam želimo priti v življenju. Ena od sprememb, ki jo lahko poskusimo je, da se vedno, ko začutimo čustvo, ki nam ni všeč, namesto da bi bežali pred televizijo, v nakupovanje ali se tolažili s hrano, preprosto zaustavimo. Vprašajmo se, kaj čutimo, zakaj to čutimo. Se kaj dogaja v našem telesu? Vse to lahko zapišemo. Razmišljajmo, kaj smo spoznali o sebi in sporočilnosti svojih čustev. Šele takrat bomo lahko zaživeli pristno. Izogibanje čustvom in občutkom onemogoča raziskovanje in pot do miru v srcu.
3) Učimo se postavljanja meja
Včasih je potrebno drugim reči ne, da lahko sebi rečemo da. Nemalokrat je to težko, še posebej, če smo bili vzgojeni, da je potrebno biti poslušen, priden ter prilagodljiv. Vendar pa postavljanje meja ne pomeni, da nismo spoštljivi, temveč ravno obratno. Pomeni graditi svojo samozavest, ki temelji na upoštevanju tako sebe, kot drugega.
Šele ko lahko, s sočutjem do sebe in drugega, iskreno izrazimo nestrinjanje ter drugačno mnenje tudi podelimo in ga ne potlačimo vase, krepimo spoštovanje v odnosih in lastno pristnost. Nenehno prilagajanje, ko čutimo, da smo povsem povozili sebe, lahko vodi do hudih notranjih napetosti in celo bolezni.
Postavljanje meja pomeni, da slišimo sebe, slišimo pa tudi drugega. To pomeni, da svoje nestrinjanje ali besedo NE izražamo odločno, vendar ljubeče. Pomeni učenje tega, kaj je za nas dopustno, kdaj potrebujemo čas zase in nas krepi v prepoznavi, kaj so naše potrebe in občutki, kaj pa so potrebe drugega. Primer, oziroma možen izziv- v situaciji, ko bi se navadno strinjali, le zato, da bi ugajali, v resnici pa bi bilo naše mnenje drugačno- s partnerjem, prijateljem, šefom idr., za spremembo izrazimo svoje resnično prepričanje. Iskreno, a vljudno. Raziskujmo občutke. V kolikor se počutimo nenavadno, neprijetno, je vredno raziskati zakaj. Kako so nas vzgajali, kakšna sporočila smo dobili?
4) Odpustimo samemu sebi
Včasih je najtežje odpustiti sebi. V nas tli bolečina za nekaj, kar smo v preteklosti naredili ali za nekaj, česar nismo storili. Krivimo se za pretekle besede in napake. Trpeli smo in še trpimo. Mar ni bilo dovolj? Kako bi bilo poskusiti ter si dati priložnost za samo odpuščanje? To terja veliko poguma in pri tem nam lahko pomaga bližnji, ki nas posluša, postavlja podvprašanja in nežno spodbuja proces odpuščanja. V terapevtskem procesu bo odpuščanje sebi temeljilo na soočenju z jezo, krivdo, strahom, žalostjo in drugimi čustvi. Terapevt bo ob nas. Ne bomo sami.
Nenehno udrihanje zaradi preteklosti, nenehno gojenje kritike samega sebe, nas ne le utrudi, temveč onemogoča, da bi zaživeli v sedanjosti in poskusili ustvariti življenje, ki nas bo izpolnilo. Svoboda v srcu in umu ni možna brez odpuščanja sebi.
Tudi to je eden od korakov, ki je gradnik sočutja do sebe, še posebej v teh negotovih časih, ko smo nemalokrat napeti, nemirni in nerazpoloženi. Poskusimo s katerim od omenjenih korakov in opazujmo, kam nas pripeljejo.
Povzeto po Nine Ways to Enhance Self-Love: Because You Can’t Socially Distance From Yourself
