Svetovni dan preprečevanja samomora obeležujemo 10. septembra. Statistični podatki kažejo, da vsako leto po svetu zaradi samomora umre več kot 800 000 ljudi. Vsakih 40 sekund se zgodi en samomor. V stopnji umrljivosti zaradi samomora se Slovenija uvršča med bolj ogrožene države. Leta 2019 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 394 oseb, od tega 207 moških in 87 žensk. Kljub vsemu podatki kažejo, da se je stopnja umrljivosti zaradi samomora znižala za več kot 30 % v zadnjih dveh desetletjih.
Samomorilno vedenje je večstranska in zelo kompleksna težava, ki nima samo enega vzroka. Oblikuje se zaradi medsebojnega vplivanja dejavnikov tveganja v kombinaciji s pomanjkanjem varovalnih dejavnikov. Med dejavnike, ki lahko povečajo tveganje za samomor, sodijo:
- duševne motnje (npr. depresija, bipolarna motnja, shizofrenija, anksiozne motnje in osebnostne motnje),
- zloraba alkohola in prepovedanih substanc,
- somatske bolezni (npr. diagnoza resnega zdravstvena stanja),
- zgodnje negativne življenjske izkušnja (npr. zlorabe ali travme v zgodnjem otroštvu, priča zlorabi, zgodovina samomorov v družini),
- druge socialne izgube (npr. izguba pomembnega odnosa, izguba službe),
- socialna izolacija,
- osebne lastnosti (npr. impulzivnost, brezupnost).
Za varovalne dejavnike je značilno to, da pri posamezniku zmanjšujejo verjetnost poskusa samomora ali razmišljanja o samomoru. Primeri varovalnih dejavnikov so: sposobnost reševanja težav, sposobnost iskanja pomoči, pozitivna samopodoba in družbena podpora.
Pri samomorilnem vedenju je treba razumeti, da je v ozadju globoka notranja stiska, ki je posameznik sam ne zmore zregulirati. Občutja nemoči prevladajo in na koncu predora ta posameznik ne vidi več svetlobe. Nekateri o svoji notranji stiski ne govorijo in je ne izrazijo na glas. Stiska pa kljub vsemu ostaja. V teh primerih je težje zaznati nagnjenost k samomorilnosti in tudi preprečiti to dejanje. Kadar posameznik spregovori o svojih samomorilnih mislih, je vsak govor o tem, treba jemati resno in prisluhniti. Pogovor je tukaj ključnega pomena. Drugi korak je odločitev posameznika s samomorilnim vedenjem, da si bo poiskal pomoč. Ta pomoč lahko obsega SOS telefone v duševni stiski, obisk osebnega zdravnika ali psihiatra, udeležba delavnic, svetovalnic in/ali vključitev v terapevtski proces. V terapevtski obravnavi posameznik s samomorilnim vedenjem dobi prostor, da spregovori o svoji notranji stiski, se z njo sooči, v varnem in podpornem okolju. Bistvenega pomena je, da razišče in razvije varovalne dejavnike in vire moči, ki mu bodo v pomoč pri soočanju s stresnimi situacijami. S tem, ko se posameznik opolnomoči in ponovno najde notranjo moč, naredi tudi korak naprej v življenju.
V prizadevanju, da bi se trend zmanjševanja glede stopnje umrljivosti zaradi samomorov nadaljeval sem prispevek pripravila Katja Maksić, zakonska in družinska terapevtka.
Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje
Za informacije o terapevtskem procesu se lahko obrnete na nas in pokličete ali pišete na elektronski naslov.
SOS v primeru duševne stiske in samomorilnih misli:
- osebni zdravnik ali psihiater,
- center za obveščanje 112,
- TOM – telefon za otroke in mladostnike 116 111,
- zaupni telefon Samarijan 116 123,
- klic v duševni stiski 01 520 99 00.
