Avtorica: Kristina Šumak
Tesnobne motnje so poleg depresije ena najpogostejših težav v duševnem zdravju. Tesnoben posameznik doživlja neprijetno vznemirjenost in čuti napetost zaradi občutka ogroženosti, pri čemer se vzrokov svojega počutja pogosto ne zaveda. Tesnobo spremljajo telesni simptomi, kot so pospešen srčni ritem, pospešeno dihanje in drhtenje.
Vsak posameznik kdaj čuti tesnobo. Nekateri jo čutijo redko in v blagi obliki, medtem ko so drugi tesnobni pogosteje in jo čutijo bolj intenzivno. Pri tesnobi gre za normalen in nujen pojav, saj pomaga posamezniku, da se ustrezno zaščiti pred pretečo nevarnostjo. Prav tako lahko tesnoba tudi poveča motivacijo, da se lahko posameznik bolje pripravi na učinkovitejše soočanje s stresno situacijo. Tesnoba je torej lahko koristna in nas varuje, ter nam omogoča, da se lažje soočimo s potencialnimi nevarnostmi ali strah vzbujajočimi okoliščinami.
Tesnobno se tako lahko počutimo v različnih okoliščinah, kot npr. zaradi stresnega delovnega okolja, pred izpitom, pred pomembnim življenjskim dogodkom ali odločitvijo in v drugih stresnih situacijah. Pojav tesnobe je lahko postopen ali nenaden, traja lahko nekaj minut in je lahko komaj zaznan, ali pa se kaže v obliki paničnih napadov, ob katerih posameznik tesnobe ne more več nadzorovati. Običajno je tesnoba kratkotrajna in mine, ko stresorja ni več.
Poznamo torej tesnobo, ki je normalen odziv na določeno situacijo, poznamo pa tudi tesnobo, kjer je odziv pretiran glede na situacijo. Kadar tesnoba predstavlja oviro pri vsakodnevnih dejavnostih in povzroča trpljenje in kadar tesnoba ne preneha, tudi ko je nevarnost že mimo, gre za bolezensko tesnobo oziroma tesnobno motnjo. To je takrat, ko tesnoba vztraja več kot dva tedna, ko je prisotnih več simptomov anksioznih motenj in jih posameznik ne zmore več nadzorovati in prenašati. Posamezniki s tesnobnimi motnjami čutijo tesnobo in strah tudi v okoliščinah, ki takšnega občutja ne opravičujejo.
Ljudje se z diagnozo tesnobne motnje najpogosteje srečajo pri zdravniku, kamor pridejo zaradi strahu, da je nekaj narobe z njihovim zdravjem. Najpogosteje se ustrašijo, da so doživeli srčni infarkt ali da imajo težave z dihanjem, preiskave pa največkrat pokažejo, da za telesne simptome, kot je močno razbijanje srca ali dihalna stiska, ni krivo njihovo telesno zdravstveno stanje, ampak gre za psihološke težave.
Simptomi tesnobe
- občutek negotovosti, strahu, utesnjenosti in nemira,
- občutek nemoč in utrujenosti,
- raztresenost in težave pri osredotočanju na določeno vsebino,
- vsiljevanje vedno istih misli in idej,
- težave s spominom,
- sprememba v telesni drži, gibanju in mimiki,
- pogosta je povišana mišična napetost, ki lahko v primeru dalj časa trajajočih mišičnih napetostih vodi tudi do krčev.
Ko se posameznik znajde v situaciji, ki jo razume kot težavno ali bolečo, ali kadar je stres izrazito negativen, možgani telesu sporočijo, da je čas za boj ali beg. Ti signali pa lahko pri posamezniku tudi povzročijo, da otrpne. Pojavijo se naslednji telesni simptomi:
- pospešeno bitje srca, hitro in plitko dihanje,
- občutek tiščanja v prsih,
- napete mišice,
- mrzle dlani in stopala,
- razdražen želodec,
- potenje, drhtenje,
- občutek strahu ali ogroženosti.
Pri premagovanju so lahko v pomoč sprostitvene tehnike, spreminjanje negativnih misli in izvajanje aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Pri hujših oblikah oz. ko se tesnoba razvije v motnjo, je potrebno poiskati ustrezno strokovno pomoč v obliki psihoterapije ali psihološkega svetovanja, zdravljenja z zdravili ali kombinaciji obojega. Pri premagovanju tesnobe je dobro najprej vedeti, kaj je tesnobo sprožilo, saj bomo tako lažje razumeli, zakaj se tesnoba pojavlja. Tesnoba, ki jo prekrijemo tako, da se zamotimo z delom in raznimi opravili, se sicer na videz umiri, vendar se stanje napetosti in nemira kmalu pokaže s telesnimi simptomi, kot so utrujenost, izčrpanost, utrujenost v mišicah, bolečine v vratu, glavi, prsih in želodcu. Napor posameznika, da bi prikril tesnobo, lahko pusti dolgotrajne posledice, ki se lahko kažejo v zmanjšani sposobnosti dolgotrajne koncentracije in miselnega napora, raztresenosti, oseba se težje sprosti in ima zmanjšano sposobnost doživljanja ugodja, ima manj potrpljenja in ima zmanjšano sposobnost za premagovanje vsakodnevnega stresa in hrupa. Tesnoben posameznik se običajno zaveda svoje napetosti, vendar si jo pojasni z vsakodnevnimi skrbmi in težavami. Pomoč običajno poišče šele, ko postanejo telesni znaki moteči ali pa ga z njegovim stanjem soočijo njegovi bližnji.
Pri zdravljenju tesnobe zdravniki najpogosteje predpisujejo anksiolitike in antidepresive. Učinkovit način za soočanje s tesnobo oz. s tesnobnimi motnjami je tudi psihoterapija ali psihološko svetovanje. Takšna strokovna obravnava lahko pomaga posamezniku pri prepoznavanju težav, odkrivanju izvora tesnobe in mu tako omogoči lažje razumevanje, zakaj se tesnoba pojavlja ter s pomočjo terapevta odkrije na kakšne načine se lahko uspešno sooči z njo.
Viri:
Dernovšek, Mojca Zvezdana, Maja Valič in Nuša Konec Juričič. 2011. Obvladajmo anksioznost: priročnik z delovnimi listi za vodje delavnic in predavatelje. Ljubljana: Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami.
Dernovšek, Mojca Zvezdana, Mateja Gorenc, Helena Jeriček Klanšček, Rok Tavčar in Nuša Konec Juričič. 2012. Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Rakovec-Felser, Zlatka. 2002. Zdravstvena psihologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola.
Židanik, Miloš. 2005. Anksioznost ali nevroza: prikaz primera. Zdravniški vestnik 74, št. 11:713-716.