Avtorica: mag. Anja Mesarič
Vsaka oblika psihoterapije ali psihoterapevtska modaliteta, kot ji rečemo, na svoj način razume in razlaga naš notranji svet. Terapevti različnih strokovnih usmeritev poskušamo spodbuditi in pomagati našim klientom na poti do celjenja in boljšega počutja. Leta raziskav so pokazala, da je daleč najpomembnejši del vsake uspešne terapije, ne glede na teoretično paradigmo, iz katere izhaja, terapevtova sposobnost empatije. V zadnjih desetletjih se je to potrdilo z odkritji dogajanja v naših možganih na terapiji (Badenoch 2008).
V zadnjih desetletjih je raziskovanje možganov prineslo dotlej neslutena spoznanja in potrdilo številne domneve o dogajanju v našem umu. Odkritje t.i. zrcalnih nevronov je pokazalo, kako ljudje v interakciji z drugimi nenehno zrcalimo oz. odslikavamo tudi nezavedna, še posebej čustvena, stanja drugih. Ti nevroni (možganske živčne celice) se aktivirajo, ko izvajamo ali samo opazujemo neko dejanje ali dogajanje. V praksi to pomeni, da kadar samo opazujem prijatelja, kako liže sladoled, se bodo v najinih možganih aktivirali isti nevroni. V tem smislu se povežemo z drugim, notranje začutimo, kar čuti in doživlja drugi. Kadar se terapevti na terapiji v tem smislu empatično povežemo s klientom, so našo možgani v nekakšni resonanci – vstopimo v notranji svet klienta, hkrati pa on/ona sreča sočutnega in sprejemajočega terapevta. Tovrstno sozvočje omogoči na obeh straneh boljši občutek notranje koherence ali celostno razumevanje in jasnost. Ta pripomore k lažjemu odkrivanju sebe in utrjevanju sposobnosti za obvladovanje nefunkcionalnih stanj in stisk, ki jih na terapiji želimo predelati.
Drugo izjemno pomembno odkritje pri raziskovanju možganov, ki ključno vpliva na terapevtske procese, je nevroplastičnost, sposobnost možganskih celic, da se regenerirajo in spreminjajo vse naše življenje. Za terapevtski proces je še posebej pomembno odkritje, da lahko strukturne spremembe na možganih, torej nove povezave med nevroni, nastanejo na podlagi zavestnega osredotočanja misli, nekakšnega treninga možganov in uma. Raziskave so pokazale, da se nevroni aktivirajo tam, kamor mi usmerjamo našo pozornost. Če se ta usmerja v dezorganiziranost in kaos, se bodo v naših možganih utrjevala prepričanja in spoznanja o svetu kot stresnem in težko obvladljivem. Če se naša pozornost usmerja v integracijo, torej povezanost in notranjo koherentnost, bomo doživeli svet kot obvladljiv in jasen.
Naše relacijske izkušnje, torej izkušnje, ki jih nabiramo v odnosih z drugimi, preoblikujejo naše možgane in naš um vse naše življenje. To odkritje prinaša veliko upanja za vse, ki zaradi travmatičnih izkušenj in različnih stisk trpijo. Pomeni, da je okrevanje in celjenje možno in zdaj je ta možnost tudi nevroznanstveno podkrepljena.
Eno od pomembnih dogajanj na terapiji, ki se odvija kot proces skozi terapevtska srečanja, je ponovna aktivacija sistema navezanosti. Naši možgani so genetsko izoblikovani tako, da se razvijajo pod vplivom sistema navezanosti (Cozolino 2006). To pomeni, da »iščejo« zdrave odnose, take, kjer se dobro počutimo. Sistem navezanosti nas kot otroke usmerja k iskanju fizične bližine drugega in h komunikaciji z bližnjimi. Ob rojstvu in še nekaj mesecev po tem je ta oseba najpogosteje mama. Mamin notranji model navezanosti se v večji meri odslikava na otroku. To pomeni, da otrok, in kasneje odrasel, razvije in ohrani večji del maminih nepredelanih strahov in stisk. Na terapiji se s pomočjo empatične prisotnosti terapevta (in možganske resonance v terapevtskem odnosu) te sheme navezanosti razkrijejo. Terapevt empatično sprejme notranji svet klienta in mu izroči svojega. Siegel (2007) pri tem govori o treh korakih: v prvem (interocepcija) terapevti poslušamo svoj telesni odziv na sprejemajoč in sočuten način, v drugem (interpretacija) začnemo razumevati, kar čutimo in v tretjem (atribucija) pripišemo to svojo notranjo izkušnjo drugemu tako, da si ustvarimo zgodbo o drugem. V tem empatičnem procesu se moramo zavedati, da vse informacije, ki jih dobimo od klientov potujejo tudi skozi naše, terapevtove možgane. Da se v terapevtu prav tako aktivirajo njegovi lastni sistemi navezanosti in da sta interpretacija klientovih informacij in končna zgodba, ki jo ustvarimo lahko popačeni zaradi terapevtove lastne preteklosti. Zato je še toliko bolj pomembno, da v spoštljivem medosebnem odnosu ostajamo zunanje in notranje občutljivi, da omogočimo klientom, da nas vodijo in popravijo, ko se to zgodi. Odprtost za tako ranljivost terapevta je pomemben prispevek in vezivo terapevtskega odnosa.
Viri:
Badenoch, B. (2008) Being a Brain-Wise Therapist: A Practical Guide to Interpersonal Neurobiology. New York, London: W.W. Norton & Company.
Cozolino, L. (2006) The neuroscience of human relationships: Attachment and the developing brain. New York: Norton.
Siegel, D. (2007) The mindful brain: Reflection and attunement in the cultivation of well-being. New York: Norton.