Avtorica: mag. Anja Mesarič
S sporočanjem naših čustev drugemu omogočimo vpogled v naš notranji svet. Verbalna in neverbalna čustvena komunikacija sporoča kaj doživljamo ter kaže na intenzivnost in moč čustev. Ko se dva posameznika uskladita v čustveni komunikaciji, dobita občutek globokega medsebojnega razumevanja, občutek, da sta »občutena« s strani drugega. Gre za čustveno uglašenost, brez katere si težko predstavljamo čustveno intimo.
Družina je lahko prostor rasti, sreče in zadovoljstva, pogosto pa je tudi prostor trpljenja in stiske. V družinah lahko doživljamo jezo in strah, obup in sram, žalost in izgubo. Pogosto taka boleča čustva v družinah doživljajo posamezniki, za katere je komunikacija teh čustev pretežka ali preveč strašljiva. Taka komunikacija je pogosto le reaktivna, obrambna in vodi v napadanje. Po drugi strani, če se ji preveč izogibamo, vodi v osamljenost in izolacijo, stran od čustvene povezanosti in intime. Za uspešno komunikacijo in odnose v družinah je ključna delitev čustvene izkušnje. Gre za recipročen proces, kjer osebna izkušnja posameznega člana družine vpliva na osebno izkušnjo drugih članov in obratno. Take izkušnje so ne-avtoritarne, saj ne temeljijo na moči. Ko en član družine sporoča, kaj čuti in doživlja, ne dominira nad drugim. Tako na primer starševska avtoriteta ne temelji na razvrednotenju otrokove izkušnje. Prav tako poslušanje in razumevanje drugega, ki sporoča, kaj čuti, ne predstavlja pozicije moči ampak spodbuja toplino, razumevanje in povezanost. Govorimo o konceptu intersubjektivnosti (Stern 2004) ali medosebne komunikacije, ki vključuje čustveno uglašenost, skupno zavedanje in skupen namen. V jedru take medosebne komunikacije je čustvena komunikacija.
Čustva je pogosto težko izraziti in sprejeti. Navadno v odnose vnašajo stres, sprožajo konflikte in obrambe. Vendar, kadar zmoremo svoja čustva deliti z drugim, ki mu zaupamo, jih lažje reguliramo, saj drugega zdaj doživljamo kot nekoga, ki z nami deli neko čustveno izkušnjo in tako izkušnjo lažje razumemo in sprejmemo.
Medosebna komunikacija vključuje tako verbalne kot neverbalne izraze čustev. Kadar ti sovpadajo, govorimo o stiku z mislimi, čustvi, željami in zaznavami tistega, s komer komuniciramo. Kadar neverbalna komunikacija ne sovpada s tem, kar je povedano verbalno, obstaja velika verjetnost nerazumevanja in napačnih predpostavk glede notranjega dogajanja akterjev. In prav to so situacije, kjer se zgodi veliko konfliktov v družinah.
Medosebne izkušnje, ki najmočneje vplivajo na razvoj družine, so izkušnje brezpogojnega sprejemanja drugega. V takem vzdušju se družinski člani iskreno zanimajo za izkušnje in življenje drugih in se z njimi soočajo z empatijo in sprejemanjem. V kontekstu neposredne, odprte in vzajemne čustvene komunikacije se otroci varno navežejo na starše in začnejo raziskovati sebe in druge v širšem svetu. Čustvene izkušnje otroka se vedno razvijejo v navezavi na to, kar čutijo starši, ko se odzivajo na otroka. Če se mama na otrokovo vedenje odzove z zanimanjem, navdušenjem in veseljem, bo otrok sebe doživel kot zanimivega in vrednega; če se mama po drugi strani na otrokovo vedenje odzove z jezo ali odklonilnim vedenjem, bo otrok sebe doživel kot nadležnega in nevrednega. Ko otroci odraščajo, začenjajo aktivno asimilirati in modificirati ta čustva, še posebej kadar zmorejo starši svoje odzive nanje izražati na način, ki spodbuja njihovo avtonomijo, torej kadar so radovedni, sprejemajoči in empatični. Čustveni odziv staršev na otroka pomembno oblikuje otrokovo doživljanje sebe skozi vse njegovo odraščanje.
Čustvena komunikacija v družini, kjer vlada varna navezanost, ustvarja čustveno sozvočje, ki omogoča vnašanje izkušnje posameznika v zgodbo družine na način, da različnosti izkušenj obogatijo družino in ne pomenijo grožnje posameznim članom in njihovi varnosti znotraj te družine. Različnosti, ki ustvarjajo konflikte, so seveda mogoče in prisotne ampak se zlahka razrešijo ter omogočajo, da se avtonomija posameznika in povezanost družine razvijata skupaj.
VIRI:
Hughes, D. (2009) The Communication o Emotions and the Growth of Autonomy and Intimacy within Family Therapy. V: The Healing Power of Emotion. Affective Neuroscience , Development & Clinical Practice. Diana Fosha, Daniel J. Siegel, Marion F. Solomon, ur. Str: 280-303. New York, London: W.W.Norton & Company.
Stern, D. N. (2004) The present moment in psychotherapy and everyday life. New York: Norton.