Podkast je pripravila mag. s. Polonca Majcenovič.
V prvem prispevku o terapiji sprejemanja in predanosti (v nadaljevanju ACT) smo se seznanili z osnovami ACT. Tokrat se bomo posvetili enemu od procesov v ACT, fuziji. Ustavimo se najprej pri samem pomenu besede fuzija. SSKJ nam pove, da da “fuzija”, pomeni združitev ali zlitje. Fuzija bank pomeni, da se združijo. Morda nam je bolj poznana fuzija jeder z majhno atomsko maso kot jedrska reakcija. Jedrsko reakcijo nam je to poletje še zlasti približal film Oppenheimer in nam je tako še bolj pred očmi. Za namen tega prispevka bo dovolj, da si zapomnimo, da je fuzija združitev ali zlitje. Tujko fuzija bomo uporabljali, ker je takšna običajna raba v slovenski literaturi o ACT.
Kako je fuzijo opredelil Russ Harris, avtor knjig o terapiji sprejemanja in predanosti? “Kognitivna fuzija, oziroma krajše fuzija, je proces, pri katerem se ljudje zlivamo z lastnimi mislimi. Tako tesno smo povezani z njimi, da ne ločimo več med nami, ki razmišljamo, in mislimi, o katerih razmišljamo” (Harris, 2009). V fuziji misli vodijo naša dejanja. V dobrem pomenu besede bi bilo to npr. kadar smo zaradi misli, da je dobro biti previden na cesti, tudi zares previdni. V slabem pomenu besede bi to lahko bilo izogibanje odnosom, kadar nam misli govorijo, da smo nemogoči kot osebe in se nihče ne želi družiti z nami.
S svojimi misli se lahko sčasoma zlijemo do te mere, da ne zmoremo več zaznati, da so to samo misli, ne pa tudi resničnost. Načini zlitja s svojimi mislimi so lahko različni. Lahko, da gre za:
- pravila: V tem primeru uporabljamo besede “moram”, “ne smem”, “če bi, potem bi”.
- vzroki: V tem primeru iščemo, in tudi najdemo, razloge zakaj nečesa ne moremo. Razlog, da ne naredimo spremembe v svojem življenju na bolje, je lahko, da smo leni, nesposobni, preveč poškodovani zaradi travmatične preteklosti in še veliko tem podobnih.
- sodbe: “Želim, da ravnate z mano, kot da sem nesposoben, ker takšen tudi sem – nesposoben.” Na podlagi sodb, ki jih imamo, bi morali npr. drugi ravnati z nami.
- preteklost in prihodnost: preteklost nas lahko obremenjuje s tesnobo, prihodnosti se lahko bojimo. V vsakem primeru pa nismo v sedanjem trenutku, saj zaradi fuzije z mislimi o preteklosti in/ali prihodnost, ne moremo uresničevati svojih vrednot v tem trenutku.
- jaz: O sebi ustvarimo svoje zgodbe. Kadar je npr. naša zgodba o sebi, da smo strogi in nepopustljivi, si težko zamislimo, da bi si želeli biti prijazni, dobri in ljubeči.
Kot primer vzemimo perfekcionistično osebo. S svojimi mislimi se lahko zlije na ta ali podoben način: “Vse moram narediti brez napake”, ali “Vsem moram biti všeč!” To so pravila, in ne pride v poštev, da bi vsaj malo odstopali od teh pravil glede sebe. Kaj se zgodi, kadar verjamemo takšnim in podobnim mislim o sebi in verjamemo, da so resnične? Ta perfekcionist si bo npr. želel vpisati se na željeno fakulteto, ampak tega ne bo storil, ker je prepričan, da mu ne bo uspelo opravljati izpitov s čisto desetko.
Kaj se zgodi, če takšna oseba zavzame nekaj oddaljenosti od svojih misli? Oseba tvega, vpiše se na fakulteto in sprejme svoje omejitve, da bi vse opravila z najboljšimi ocenami.
Prva vaja za osebno delo: Poimenovanje: 5min45s
Zakaj se z zlijemo svojimi mislimi?
Zgodbe, ki jih ustvarjamo, nam lahko pomagajo. Recimo, da rešujemo kakšen problem ali načrtujemo svojo prihodnost. Takrat zelo potrebujemo premislek in iskanje načina kako kaj izpeljati. V teh primerih so nam zgodbe v blagoslov. Lahko pa ustvarimo zgodbe, ki nam nikakor niso v dobro. Recimo, da smo imeli pri dogovarjanju z zakoncem glede dopusta lani slabo izkušnjo. Nikakor se ni strinjal z našimi željami, da bi preživeli kot družina del dopusta v hribih. Po razlogih zakaj ne niti vprašali nismo, ker je bil konflikt prehud, umirjen pogovor pa ni bil mogoč. Letos nas že ob misli, da nas čaka dopust, preletavajo misli, da pogovora sploh ne bomo začeli, ker bo zagotovo šlo spet vse narobe. Lahko da celo razmišljamo, da je bolje ne iti na dopust kot ponovno tvegati, da se bomo prepirali kot smo se pred enim letom.
Normalno je, da imamo svoje zgodbe, a zaplete se, kadar postanejo te zgodbe naša resničnost, čeprav dejansko to ni. Kadar smo zelo zliti s svojimi mislimi, se tega običajno sploh ne zavedamo. Naše življenje je tako odvisno od teh naših zgodb, ki so lahko samo naše resničnosti. Če se vrnemo na primer dogovarjanja glede dopusta, lahko da niti pomislimo ne, da zakonca lanski konflikti sploh niso prizadeli ali da bomo tokrat zmogli drugačen, mogoče bolj blag način predstavljanja svojih želja glede dopustovanja.
Od svojih misli se najprej nekoliko oddaljimo, da bi lahko dobili bolj jasno in objektivno sliko dogajanja. Z opazovanjem miselnih procesov in zavedanje le- teh nam bo pomagalo, da bomo bolj prožni v svojem razmišljanju in vedenju.
Druga vaja se imenuje Pogovor s svojim umom: 12m29s
V naslednjem prispevku se bomo učili prepoznavati katere misli so nam v pomoč in katere ne. Spomnili se bomo, da misli ne moremo kar tako spremeniti in da ne izginejo prav zlahka ali sploh ne. Zanimalo nas bo, če nam morda misli, ki jih ne moremo pregnati kaj sporočajo.
Viri:
Reclaim Your Life: Acceptance and Commitment Therapy in 7 Weeks
Terapija sprejemanja in predanosti: Čuječnost in psihološka fleksibilnost v psihoterapiji