Avtorica: mag. Anja Mesarič
Živimo v tekmovalnem svetu, kjer je dober občutek o sebi, dober občutek lastne vrednosti redkost. Še posebej zato, ker se nam zdi, da je občutek lastne vrednosti pogojen s tem, da smo nekaj posebnega, nekaj nadpovprečnega. Vse kar je manj kot to, je slabo. Želja po tem, da smo nekaj posebnega je normalna, vendar vsi ne moremo biti najboljši naenkrat. S tem se težko soočamo in prepogosto v želji, da bi se doživljali v pozitivni luči, pretiravamo.
Najboljši način, ko se boriti proti pretirani samo-kritiki, je razumevanje, sočutje do sebe in prijaznejši odziv na svoje napake. S tem, ko si dovolimo, da smo sočutni do lastnega trpljenja, ki ga doživljamo ob samo-kritiki, utrjujemo svojo željo po okrevanju. S prepoznavanjem lastnih šibkosti in nepopolnosti kot dela naše človeške izkušnje, se lahko začutimo povezane z drugimi, ki so prav tako polni napak kot smo mi sami, in prav tako ranljivi. To nam hkrati pomaga, da spustimo svojo potrebo po tem, da smo boljši od drugih.
Sočutje do sebe vključuje tri bistvene komponente. Prva je prijaznost do sebe. V naši kulturi nas že kot otroke učijo, da moramo biti prijazni do drugih, do drugih otrok, do prijateljev in sosedov, do vseh, ki jim je v življenju težko. Kaj pa prijaznost do sebe? Ko naredimo napako, ko nam ne gre, je veliko verjetneje, da se bomo kaznovali kot potolažili. Prijaznost do sebe pomeni, da prenehamo z nenehno kritiko do sebe in omalovažujočim notranjim monologom in se namesto samo-obtoževanja lotimo razumevanja. Vendar prenehanje s samo-kritiko še ni prijaznost do sebe. Prijaznost do sebe mora vključevati aktivno tolažbo, odzivanje na svojo stisko tako kot bi se odzvali na stisko prijatelja. Pomeni, da si pustimo, da se nas lastna bolečina emocionalno dotakne. S prijaznostjo do sebe se potolažimo in pomirimo. Sebi ponudimo nežnost, toplino in razumevanje, kar omogoča okrevanje. To še posebej velja za trenutke, ko naša bolečina izvira iz lastnih napak. Žal veliko ljudi verjame, da ne smejo biti prijazni do sebe, še posebej, če je to sporočilo, ki so ga dobili v otroštvu. Veliko je tudi takih, ki menijo, da tega ne znajo, ker je samo-kritika postala tako ustaljen način razmišljanja o sebi. Teorija navezanosti pravi, da imamo ljudje v našo nevrobiologijo vgrajene sisteme navezanosti, da je torej skrb za drugega in iskanje povezanosti z drugim, naša temeljna biološka potreba in danost. Raziskave kažejo, da ljudje, ki niso varno navezani, težje razvijejo sočutje do sebe kot tisti, ki so odraščali v okolju, kjer so bili starši zanje čustveno dostopni. Naši notranji modeli navezanosti pomembno vplivajo na to, kako bomo v trenutkih stiske ravnali sami s sabo, s sočutjem ali prezirom. Če nam naš model navezanosti govori, da se v takih trenutkih ne moremo zanesti na nikogar, si tega tudi ne bomo dovolili. Ampak s tem se tudi odpovemo trenutkom sreče in zadovoljstva, ki jih prinašajo odnosi. Modeli navezanosti pa niso nespremenljivi in ravno tako, kot nam lahko kvalitetni odnosi v odraslosti pomagajo spremeniti ne-varno navezanost iz otroštva v varno, nam lahko skrb zase in prijaznost do sebe pomaga začutiti, da smo tega vredni. Ko si nudimo podporo in sočutje, začnemo verjeti, da si lahko pomagamo. Ko smo prijazni do sebe, se počutimo varno. Namesto, da vidimo sebe kot problem, ki ga je potrebno rešiti, nam prijaznost do sebe pomaga, da se vidimo kot človeka, ki je vreden skrbi in pozornosti.
Druga temeljna komponenta sočutja do sebe je prepoznavanje naše skupne človeške izkušnje. Prepoznavanje, da smo ljudje med sabo povezani v izkušnji življenja, nam omogoča, da sočutje do sebe razumemo ne zgolj kot ljubezen do sebe, ampak relacijsko, odnosno. Sočutje samo po sebi pomeni sočutje do drugega. Sočutje nastane iz razumevanja, da je človeška izkušnja nepopolna. Sočutje do sebe predpostavlja, da vsi ljudje delamo napake, da je obžalovanje neizogibno in občutki razočaranja in nemoči so skupni nam vsem.
Tretja temeljna sestavina sočutja do sebe je čuječnost. Čuječnost govori o soočanju z realnostjo. Da bi se lahko soočili s svojo situacijo na najbolj sočuten možen način, moramo videti stvari kot so, ne boljše in ne slabše. Da smo lahko sočutni do sebe, moramo najprej prepoznati, da trpimo. Ne moremo okrevati od nečesa, česar ne čutimo. Ljudje pogosto ne prepoznamo lastne bolečine, ker od nje bežimo. Bolečina nam kaže, da je nekaj z nami narobe in zato služi kot sprožilec nevrološkega odziva boj ali beg. Zato je veliko težje, kot se pretvarjati, da je vse redu, ali se zateči v različno tolažilno (pogosto dolgoročno škodljivo) vedenje, zdržati z bolečino, jo sprejeti in biti z njo. Ko to zmoremo, smo čuječi. Čuječnost pomeni opazovanje dogajanja takega, kot je, v danem trenutku. Časovna dimenzija čuječnosti je zelo pomembna, ker nam pomaga razumeti, da so naše misli o preteklosti in naše skrbi o prihodnosti zgolj to: misli. Naša preteklost ne obstaja drugje kot v naših spominih in naša prihodnost ne obstaja drugje, razen v naši domišljiji. S čuječnostjo pa živimo v naši sedanjosti. Zavedanje o zavedanju, kot se pogosto opisuje čuječnost, nam pomaga, da se bolj učinkovito odzivamo v težkih situacijah. Ko zmoremo svojo situacijo videti z jasnostjo in objektivnostjo danega trenutka, odpremo vrata modrosti. Ko se naše zavedanje zoži in izgubi v naših mislih in doživljanju, se ne zmoremo refleksivno odzivati in razsodno odločati o svojem vedenju kar zmanjšuje našo sposobnost, da bi modro ravnali.
Vir:
Neff, K. 2011. Self Compassion: Stop Beating Yourself Up and Leave Insecurity Behind. Hodder&Stoughton: London.