Prispevek je pripravila: Sanja Sovec
Večkrat kje zasledimo rek, ki pravi: kar um potlači, telo izrazi. Razumemo ga lahko kot dejstvo, da psihološki stres, čustva in misli, ki jih ne obravnavamo ali jih potlačimo, vplivajo na naše fizično zdravje in se manifestirajo v obliki bolezni ali vsaj telesnih simptomov. Sigmund Freud (vpliv nezavednih procesov na fizične simptome), Alan Gordon (telesni simptomi izhajajo iz psiholoških dejavnikov in kako jih je mogoče zdraviti z umirjanjem živčnega sistema), Alice Miller (vpliv travm in čustvenih zlorab na telesno in duševno zdravje ter pomen soočenja z zatrtimi čustvi), Joe Dispenza (ki verjame, da je mogoče zdraviti telo s spreminjanjem misli in prepričanj) in številni drugi strokovnjaki so raziskovali in razvijali idejo, da psihološki dejavniki vplivajo na fizično zdravje.
Kaj se zgodi v naših mislih, ko v telesu čutimo raznorazne bolečine, ki ne popustijo; bolečine v hrbtu, ramenih, vratu, petah, želodcu, nogah, stopalih, ko čutimo glavobol, utrujenost, vrtoglavico, sindrom razdražljivega črevesja … ? Najpogosteje nam zdravniki postavijo kup diagnoz in zdravil, s katerimi si lahko lajšamo te bolečine. Toda kaj se zgodi, ko ta sistem ne deluje? Ko zdravila ne pomagajo? Ko se kronične bolečine stopnjujejo, ne pojenjajo in nimajo jasnega, strukturnega telesnega vzroka, in za katere bi lahko rekli, da so odporne na vse medicinske posege? Te bolečine lahko imenujemo nevroplastične bolečine. Kot je dejal Alan Gordon v svoji Odrešitev, da »bolečina boli in je vedno resnična. In ker se vse bolečine predelujejo v možganih, imajo naši možgani izjemno moč, da vplivajo na to, kje, kdaj in kako močno občutimo bolečine«, zato se moramo za razrešitev teh bolečin bolj kot na telo, osredotočiti na možgane oz. prepričanje.
Telo nam zmeraj sporoča kaj se dogaja v njem in nujno bi bilo, da mu prisluhnemo. Bolečine nam pomagajo zaščititi telo. Za nevroplastične bolečine bi pa lahko rekli, da so posledica nesporazumov med prenosom sporočil med možgani in telesom. Glavni vzrok za nevroplastične bolečine, poganjanje bolečine in zmoto možganov lahko pripišemo strahu.
Strah, občutki nevrednosti, nepomembnosti, zaskrbljenosti, jeze … nas pahnejo iz ravnovesja in učinkujejo na način, da spravijo živčevje stanje za boj ali beg, telo pa pripravijo na izredno stanje. Vemo, da naša preteklost vpliva na prihodnost, in če posvetimo temu malo pozornosti in se osredotočimo na številne pretekle (čustveno nabite) dogodke lahko vidimo, da čustva poskrbijo, da je telo povezano z oblikami pogojevanja iz preteklosti, kar pa močno vpliva na zdravje in počutje. Študije kažejo, da so ljudje, ki so v otroštvu doživeli travmatične dogodke, stiske oz. so bili izpostavljeni stresu, bolj dojemljivi za strah, zato so posledično več časa v stanju visoke pripravljenosti (pogosto, ne da bi se tega zavedali), kar lahko nadalje spremeni način zaznavanja signalov iz telesa. Zaskrbljenost, samokritičnost in izvajanje pritiska nase sprožajo strah in nevroplastične bolečine, ki nastajajo v ozračju strahu. Ključnega pomena je način, kako se na te občutke odzovemo. Če želimo odpraviti nevroplastične bolečine, moramo najprej sprejeti, da naše telo ni poškodovano. Kako torej spremeniti odnos možganov do bolečine?
Poskusimo brez strahu raziskovati svoje bolečine. Usmerimo pozornost na boleč-e predel-e. Ni nam je treba odrivati, ni se je treba znebiti, niti ne spreminjati, le brez presojanja opazovati kako jo čutimo, kako doživljamo, kakšen je občutek (mravljinčenje, vroč, pekoč, težak občutek, utripa, vleče, pika, je statičen …). Ko damo tem senzacijam prostor, se osredotočimo na to ali se bolečina intenzivira in širi ali blaži in krči. Se bolečina premika, kakorkoli spreminja, ostaja na istem mestu? Le lahkotno, radovedno in z zmanjšano intenzivnostjo, brez da pri opazovanju občutimo napor, opazujmo te občutke v telesu. Varna čuječnost, ki je neobremenjena z izidom omogoča, da na bolečine gledamo brez strahu in obsojanja.
Naslednja stvar, ki je zelo uporabna je, da zaznamo svoje misli (tiste, ki nam vzbujajo strah). Te misli so samodejne in če smo na njih pozorni, lahko ugotovimo, da nas ponesejo v občutje strahu in bolečine.
V pomoč nam bo, če se bomo učili biti sočutni do sebe in poskušali prestaviti pozornost od uma k telesu (naredimo body scan, raziskujemo pozitivne občutke v telesu in naredimo lov na lastne strahove). Rešitve iščimo v sebi in poskušajmo biti potrpežljivi s seboj. Bodimo pozorni kdaj se znajdemo v stanju visoke pripravljenosti. Začnimo torej tako, da opazimo, si priznamo in sprejmemo svoja čustva, jih potrdimo in sprejmemo nove izkušnje.
Naši možgani imajo neverjetno moč. Da bi se spopadli s potlačenimi čustvi in posledično fizičnimi simptomi oz. manifestacijami, je nadvse pomembno, da sprejmemo zdrave strategije, kot so redna telesna aktivnost, meditacije, izražanje čustev na različne načine (pisanje, risanje, gibanje, pogovori, umetnost, igra), priznati in sprejeti, da potrebujemo pomoč ali podporo in jo poiskati pri terapevtu ali različnih skupinah za samopomoč.
Vir:
- Alan Gordon, Alon Ziv; Odrešitev; Revolucionarno, znanstveno dokazano zdravljenje kronične bolečine
- Joe Dispenza; Placebo ste vi; Vaš um je pomemben
Foto: Unplash
