Od 7. do 9. junija 2024 je bil v Kančevcih Duhovni odmik za ženske. Za vsako udeleženko je predstavljal poseben prostor, v katerem se je lahko poglobila v različne vidike svojega življenja in odnosov skozi prizmo drže hvaležnosti.
Udeleženke so po odmiku zapisale svoje odmeve:
- Odmik za ženske je bil zame milosten čas pomiritve, odložitve skrbi, povezovanja s sabo in Vsemogočnim. Čas se je ustavil, misli so se pomirile, skrbi so začasno izzvenele. Spoznanje, da sem lahko vsakdan bolj prisotna samo z obujanjem spomina izkušnje občudovanja vsakdanjih malenkost, mi daje novega zagona in smisla.
- Čudovita izkušnja, z zelo duhovno bogato vodjo. Toplo priporočam vsem.
- Odmik za ženske mi je približal mir, ki sem ga tako dolgo vsepovsod iskala. Bil je prostor zame in za povezovanje z drugimi sorodnimi dušami, za kar sem neizmerno hvaležna.
-
Na odmiku za ženske sem imela milost v miru odkrivati svoje globine in jih podeliti z drugimi. Hvaležna sem udeleženkam za bližino in sprejetost. Voditeljici s. Polonci pa za spodbudo in navdih.
- Kančevci s svojo gostoljubnostjo bratov kapucinov in z milostjo stvarstva objemajo na vsakem koraku. Voditeljica S. Polonca … hmmm. Z vso skrbnostjo pripravljen program in material govorijo o tem koliko ljubezni ter predanosti je v teh dveh dnevih. S svojo materinsko prijateljsko toplino ti dovoli biti sočuten in ljubeč do samega sebe ter te zelo načrtovano vodi v globine, za katere niti sam ne veš, da obstajajo. Njena nežna, a hkrati iskriva narava nudi objem vsakomur. Čutim neizmerno hvaležnost in milost za priložnost “Odmika za ženske” v iskanju sočutne Resnice.
- Bil je milosten čas povezanosti z Njim, ki je Ljubezen. Bili so blagoslovljeni trenutki tišine in pogovorov med nami, ki smo po Gospodovem načrtu tako različne prišle v hišo molitve, sredi prekmurske ravnice žitnih polj, ob mogočni češnji. Vsaka s svojimi strahovi, solzami, smehom in upanjem. S hrepenenjem po bližini z Njim in našimi bližnjimi. In smo se ob blagem, ljubečem vodenju s. Polonce učile občudovanja v odnosih, osrečevanja, čudenja. V molitvah in premišljevanju smo v Jezusovo srce izročale, kar je bilo težkega, bolečega in z odprtimi rokami iz Njegovega srca sprejemale nežnost, tolažbo, upanje in zaupanje. Da smo okrepljene in potolažene odšle na pot v zavedanju, da ISKRENI PRISTAJA HVALA. Hvala. S. Polonca!
Deli to: