Avtorica: Anja Mesarič
Terapevtski odnos je povezanost, ki se oblikuje v odnosu med terapevtom in klientom v času trajanja terapevtskega procesa. Brez tega pomembnega odnosa ni terapije, vsaj take terapije ne, ki bi omogočala učinkovito pomoč in spremembo za klienta ali uporabnika.
Terapevtski odnos je drugačen od drugih odnosov, ki jih oblikujemo in vzdržujemo v svojem življenju. Nima korenin v preteklosti, je nepristranski in ne vsebuje sodb, kritike ali druge dinamike, ki je sicer značilna za naše medsebojne odnose. Terapevtski odnos vedno nastane z jasnim namenom in ciljem. Sodelovanje je hkrati prostovoljno in formalno, saj vedno zahteva tudi formalno soglasje in zavezo za delo k točno določenemu cilju. Prav tako ima jasen začetek in konec. Terapevtski odnos se razvija skozi terapevtski proces, ki teče skozi več faz in se oblikuje s procesno dinamiko. Terapevt sprejema, predeluje in interpretira misli, vedenje in čustva, ki jih izraža klient. Terapevtski odnos odpira prostor za refleksijo in okrevanje in pomeni terapevtovo najboljše sredstvo za pomoč pri doseganju pozitivne spremembe.
Zakaj je odnos v terapiji pomemben?
V raziskovanju psihoterapevtskih pristopov je veliko pozornosti namenjeno raziskovanju učinkovitosti posameznega modela. Skozi leta raziskav se je večkrat potrdilo dejstvo, da lahko posamezni modaliteti, teoretskemu pristopu ali tehniki pripišemo le manjši del uspešnosti terapije, zgolj okrog 15 %. Velik delež uspešnosti nosi kvaliteta terapevtskega odnosa in terapevt kot ključni del tega odnosa.
Terapevtski odnos je za številne ljudi lahko sploh prva priložnost za oblikovanje čustveno intimne povezanosti z drugo osebo. V tem odnosu si lahko dovolijo izraziti svoja čustva, misli in ideje tako, da jih druga oseba sliši, razume in ovrednoti in kjer njihov svet doživljanja ne potrebuje nobene samo-cenzure.
Brez dobrega terapevtskega odnosa ne more biti terapije. Terapevtski odnos je ključen za oblikovanje varnega okolja za doseganje tistih ciljev, s katerimi se klient vključi v terapevtski proces. Prav terapevtski odnos omogoči klientu, da se lahko premakne k drugačnemu vedenju, boljšemu samozavedanju in kvalitetnejšim medsebojnim odnosom.
Kako deluje terapevtski odnos?
V terapevtskem procesu se pri klientu pogosto začnejo pojavljati občutki in doživljanja, ki izvirajo iz starih, vendar za klienta pomembnih dogodkov ali odnosov. Freud je to opisal s konceptom transferja in predvideval, da se ti občutki vedno prenesejo na terapevta, ki jih potem pomaga klientu predelati.
V zadnjih desetletjih smo se o dogajanju na terapiji veliko naučili predvsem zaradi velikega napredka v nevroznanosti. Odkritje t.i. zrcalnih nevronov je pokazalo, da ljudje v interakciji z drugimi nenehno zrcalimo, torej odslikavamo druge, ne le njihovega vedenja, ampak tudi njihov notranji, čustveni svet. Ko se terapevt empatično poveže s klientom, so njuni možgani v nekakšni resonanci – terapevt vstopi v klientov notranji svet, klient pa na drugi strani začuti sočutnega in sprejemajočega terapevta. V varnem in empatičnem okolju se odpira prostor za refleksijo, okrevanje in učenje bolj zdravih odnosnih vzorcev.
Značilnosti terapevtskega odnosa
Terapevtski odnos je vedno strukturiran, ne glede na terapevtski pri stop, ki se uporablja. To pomeni, da vsebuje jasne komponente, ki so pomembne za to, da se lahko klientu omogoči čim kvalitetnejša obravnava.
Terapevtski dogovor
V terapevtskem dogovoru se uredi širši kontekst, v katerem bo potekal terapevtski proces in v katerem se oblikuje terapevtski odnos. Na začetku vsakega terapevtskega procesa terapevt predstavi pravila in omejitve, ki so potrebne za zagotovitev varnega in zaupnega terapevtskega prostora (časovni okvir, dogovor o zaupnosti ipd.). Vsi pogoji in omejitve morajo biti dogovorjeni in potrjeni od terapevta in klienta v smislu formalnega terapevtskega dogovora.
Sodelovanje
Terapevtski odnos mora biti odnos sodelovanja. O tem govori koncept terapevtske aliance, ki opisuje kvaliteto in moč sodelovanja med klientom in terapevtom. Ta se kaže v tem, koliko se klient in terapevt strinjata o ciljih terapije, koliko se strinjata o nalogah, ki omogočajo doseganje teh ciljev ter kakšna je njuna povezanost in medsebojno zaupanje.
Empatično razumevanje in poslušanje
Empatija je srce vsakega terapevtskega odnosa. Empatično poslušanje pomeni, da je naša pozornost posvečena čustvom, ki se skrivajo za besedami in vedenjem. Da bi lahko zares začutil to, kar čuti klient, mora biti terapevt odprt in pripravljen, da sliši in sprejme verbalno in tudi neverbalno komunikacijo. To imenujemo aktivno poslušanje. Gre za enostransko komunikacijo, v kateri terapevt posluša brez pričakovanja neke čustvene ali mentalne recipročnosti. Seveda navznoter tudi terapevt doživlja, misli in čuti v tem odnosu, le da je to nekaj, kar sam predela drugje, zunaj terapevtskega odnosa, na superviziji ali v lastni terapiji. Zato je skrb zase za terapevta izjemnega pomena. Kaže namreč na to, kako dobro zmore zdržati z vsemi čustvi in doživljanji, ki jih klient v njem prebuja, in jih ne vnašati v terapevtski proces.
Terapevt v terapevtskem odnosu
Raziskave terapevtskega odnosa so pokazale, da si klienti pogoste je želijo pristne in iskrene terapevte, take, ob katerih imajo občutek osebnega stika, v nasprotju s takimi, ki jih opisujejo kot odmaknjene, klinične ali formalne. Kaj to v praksi pomeni? Kako lahko terapevti »krmarimo« med strokovnim pristopom in omejitvami terapevtskega odnosa ter iskreno pristnostjo, ki jo želijo od nas klienti? Dober terapevt zmore biti prisoten v odnosu s klientom, ne da bi izražal neko neskladje med tem, kaj čuti in med tem, kako navzven izraža svoja občutja. Ko si lahko terapevti dovolimo, da to, kar slišimo in doživljamo od klientov, tudi sami začutimo na najgloblji ravni, se lahko tako tudi odzovemo. Da torej naš odziv ne izhaja iz pretvarjanja ali obrambe, ampak je iskren in pristen. Pomembno je, da se terapevti dobro zavedamo svoje lastne ranljivosti, da bi lahko kar najbolj preprečili, da se ta negativno izrazi v terapevtskem odnosu do klienta. Prav naša lastna ranljivost nam lahko pomaga, da smo bolj odprti in sprejemajoči do ranljivosti klienta. In le v tem smislu je terapevtski odnos lahko zares odnos rasti in okrevanja.
Viri:
Knox, R. in Cooper, M. (2015). The Threapeutic Relationship in Counseling and Psychotherapy. Los Angeles, London, New Delhi, Singapore, Washington DC: SAGE.
Miles, J. (2017). This is Why the Therapeutic Relationship is SO Different. Pridobljeno s: www.welldoing.org/article/this-is-why-therapeutic-relationship-matters, 25. 10. 2021.
Madeson, M. (2021). Therapeutic Relationship in Counseling: 4 Phases Explained. Pridobljeno s: positivepsychology.com/?s=therapeutic+alliance, 25. 10. 2021.