Zaupanje je eden od pomembnih temeljev dobrega, zdravega odnosa brez katerega ne moremo graditi odnosa in brez katerega odnos ne more rasti. Raziskave in proučevanja odnosov kažejo, da je zaupanje najpomembnejše področje zakonskega odnosa (Gottman in Silver 2012).
Ali ti lahko zaupam, da boš ob meni, ko mi bo hudo?
Ali ti lahko zaupam, da me bo spoštoval/a?
Ali ti lahko zaupam, da boš vztrajal/a z mano, ko nama bo težko?
Zaupanje se v odnosu vzpostavlja počasi. Ko se par spoznava, partnerja delita vedno več informacij o sebi, svojih željah, načrtih, pričakovanjih, vrednotah, delita si vedno več izkušenj, in tako se vzpostavlja, gradi zaupanje. Za zaupanje sta nujno potrebni iskrenost in ranljivost. Iskrenost pomeni, da sem to kar sem, da lahko govorim o sebi in da so moje besede ter dejanja skladna. Če tega ni, je v odnosu zelo nepredvidljivo, zaupanje pa nima prostora. O ranljivosti govorimo takrat, ko lahko drugemu počasi razkrivamo najbolj globoka doživljanja in občutja, tudi bolečino, strahove … Na začetku odnosa še ne moremo vsega povedati o sebi, s spoznavanjem pa lahko vedno več delimo, in tako nastajajo vezi povezanosti.
Zaupanje se vzpostavlja tudi v majhnih trenutkih našega odnosa. V katerikoli interakciji z ljubljeno osebo je priložnost, da se povežemo ali obrnemo stran od partnerja oz. zakonca. Če izberemo povezanost, bo več zaupanja. Če pa nenehno izbiramo trenutke, ko se obrnemo stran od ljubljene osebe in se ne povežemo, se bo zaupanje začelo krhati, kar negativno vplivalo na odnos. Zato nerazrešeni konflikti, izogibanje pogovoru, umikanje iz odnosa … počasi povzročajo vedno več negotovosti, dvoma, primerjanja, in rušijo zaupanje.
Zgoraj omenjene raziskave kažejo, da zakonci, ki si zaupajo, vedo, da se je za zakonski odnos treba truditi in da ni samoumevno, da imajo dober odnos. Z negovanjem odnosa z drobnimi pozornostmi, s konstruktivnim reševanjem konfliktov drug drugega podpirajo, spodbujajo in si stojijo ob strani v najtežjih trenutkih.
Vzpostavljanje zaupanja torej zahteva odločitev in trud za odnos:
– da se v odnosu povezujemo in ne umikamo drug drugemu,
– da smo pozorni na pozitivne lastnosti pri ljubljeni osebi in sebi,
– da se učimo reševati konflikte na spoštljiv način in da smo sočutni do drugega,
– da si vzamemo čas za odnos.
Če sami ne zmoremo graditi zaupanja, pa je lahko v pomoč zakonska in družinska terapija, kjer se ob strokovni pomoči zakonskega in družinskega terapevta lahko naučimo, kako graditi zaupanje in rasti v odnosu.
mag. Kornelija Ferčak Folnovič, zakonska in družinska terapevtka
Literatura:
Gotman, J., Silver, Nan (2012). What makes Love Last?
P.s: V naslednjem prispevku več o porušenem zaupanju.