Razmišljanje v mesecu februarju 2016 ob avtobiografskem romanu Pridni sinko avtorja Pascala Brucnerja
Menim, da ni nikogar, ki bi si želel o svoji družini podobno kot Pascal reči, kaj šele živeti: »Če si pokukal v drobovje naše družine, je bilo, kot bi privzdignil skalo, pod katero mrgoli škorpijonov«. Njegova pripoved sega v globine medsebojnih, zelo ranjenih odnosov francoske družine po II. svetovni vojni. Ob prebiranju sem vedela, da opisano ni daljna zgodovina, ampak da še danes marsikje divjajo medsebojne vojne moči, nasilja, nespoštovanja, skratka vsega, kar nas rani in povzroča neizmerno duševno trpljenje. Škorpijoni mrgolijo in nosijo s seboj veliko strahu. Ni samo pik škorpijona nekaj, kar nam ukrade življenje.
Pascal zapiše svoje obljube: »Na nebo sem naslovil nemo prošnjo: Naj nikoli ne postanem tak kot oče! Naj me otroci raje pokončajo, če mi je usojena takšna podoba!« Znano zvenijo te obljube, pogosto jih slišim in poslušam. Pa vendar se še prehitro uresniči, kar sovražim in odrivam stran od sebe.
»Kako se najvarneje posloviš od otroštva? Z uporom in pobegom, predvsem pa z zvedavostjo: kopičiti je treba želje, ki te ženejo v svet. Svoboda pomeni več in več stikov in povezav, suženjstvo je ujetost v samega sebe. Družine sem se počasi otresal tako, da sem vstopal v vse več zunanjih navez, ki so me bogatile.« Znam videti, kar bogati in vnaša v življenje lepoto ne glede na pretekle izkušnje? Znam izbirati v obnebju svobode, ko lahko imam v odnosih tako rekoč VSE, pa vendar nekje globoko čutim, da ne morem IMETI vsega, ker mi ne pripada? Katera stran bo zmagala?
Ne, ni se treba kar predati: »Zdaj, ko se mi obzorje počasi oži, se držim le še enega načela: za nazaj ne želim v življenju spremeniti ničesar, trdno stojim za vsemi svojimi izbirami in odločitvami. S tega sveta bom odšel neuk, edino, kar sem spoznal, je to, da je človeško življenje neprecenljivo. Svet je povabilo in obljuba: kjerkoli naletiš na izjemne ljudi in odkriješ vrhunske umetnine. Toliko tega je, kar si moraš želeti, toliko tega, česar se moraš naučiti, na tisoče strani moraš še napisati. Dokler ustvarjaš, dokler ljubiš, ostajaš živ. Upam, da bom ostal nesmrten do svojega zadnjega diha.« Dokler ustvarjam, ljubim, in priložnosti za ustvarjalnost je nešteto. Dobrohoten pogled, ponujena roka, ranljivo priznanje čutenj, ki bi jih najraje skril …
Prerok Izaija (58, 6-8) jasno pove:
»Mar ni to post, kakršnega sem izbral:
da odpneš krivične spone
in razvežeš vezi jarma,
da odpustiš na svobodo zatirane
in zlomiš vsak jarem?
Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh
in pripelješ uboge brezdomce v hišo,
kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,
in se ne potuhneš pred svojim rojakom?
Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč
in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.«
Res, koliko priložnosti je za ustvarjalnost in posledično ljubezen!
Zdi se, da naš pisatelj uspe preseči krivice, ki jih je doživel: »Oče me je vzgajal v preziru do soljudi, sam jih raje častim in blagoslavljam. Nikoli se ne bom nehal čuditi in radostiti nad lepoto sveta in bitij, ki ga naseljujejo.«
Tudi zlomljeni in v sponah se lahko čudimo in radostimo nad lepoto sveta in bitij, a post nas vabi k svobodnemu življenju, čudenju in radovanju, kar je tudi dar trpljenja. Takrat napoči kakor zarja naša luč, in naše zdravje se razcveti!
mag. s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka