Družinski center mir

O nas

Sodelavke Družinskega centra mir smo psihoterapevtke z opravljeno specializacijo ali znanstvenim magisterijem iz zakonske in družinske terapije. Povezuje nas skrb za dobro družine in želja biti blizu osebam v stiski.

Izkušnje udeležencev

Kornelija Ferčak Folnovič

Monika Vuk

Anja Mesarič

Kristina Šumak

Urška Mikolič

Jasmina Vodeb Baša

Jasna Ida Zafred

s. Polonca Majcenovič

Kdo smo?

Psihoterapevtsko in psihosocialno pomoč nudimo posameznikom, parom, družinam, otrokom in mladostnikom. Za kakovostno delo skrbimo z individualno in skupinsko supervizijo, s stalnim strokovnim izobraževanjem ter udeležbo na kongresih v Sloveniji in tujini. Smo člani Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Pri svojem delu smo zavezani Etičnemu kodeksu Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in Kodeksu etičnih načel v socialnem varstvu.

Terapija mi je pomagala, da sem prestala zelo težko družinsko situacijo. Terapevtka Polonca mi je pomagala spoznati moje enostransko gledanje na težave. Prikazala mi je realističen in bolj zdrav pogled na situacijo. Za v prihodnje, me je pripravila, kako pravilnejše ravnati v prihodnjih podobnih situacijah, in kako postaviti mejo najbližjim. Spoznala sem kako bi naj izgledali zdravi odnosi v družini. Ogromno mi je svetovala, sedaj je na meni, da bom vse to tudi sama v prihodnje upoštevala.

Najbolj mi je pomagalo govoriti o svojih čustvih, se skozi postavljena vprašanja poglobiti vase. Lepo je tudi imeti nekoga, ki ti prisluhne, verjame vate in te spodbuja, da zmoreš, saj imam v sebi to moč.

Vesela sem, da sem dobila možnost udeležiti se obravnave, ker mi je odprla uči in mi usmerila pozornost na zadeve na katere nisem bila pozorna, so vključne za dogajanje v mojem življenju. Naučila sem se veliko o sebi.

K Moniki sva prišla razrešit težavo v zakonu, ki je sama že dlje časa ne uspeva. Dobila sva veliko več – uvida/uvidov, kako lahko izboljšava funkcioniranje kot posameznika v družbi in v odnosu mož-žena. Hvaležna sva za pomoč in tole izkušnjo.

Misel, da bi poiskala pomoč, mi leta ni dala miru. In danes sem hvaležna, da sem vstopila v terapevtski proces. Nobenih čarobnih paličic ni bilo, le vprašanja in odgovori. Ko imaš pred sabo terapevtko, ki na tvoja čustva ne odreagira s podobnimi čustvi in ki deluje tako toplo, hkrati pa daje občutek, da res ve, kaj dela, potem se ustvarijo pogoji, v katerih se dogajajo spremembe. Ni bilo vedno lahko govoriti, ampak vedno je nekako šlo. Dalo se je, ker sem čutila, da je varno. Včasih je bilo rahlo neprijetno, vedno pa brezpogojno varno. In takrat terapija postane terapevtska.

Splet okoliščin naju je pripeljal do velike odtujenosti in odnosa v katerem sva trpela oba. Prišla sva do točke, ko je postajalo resnično nevzdržno. Vedela sva, da sama ne bova zmogla. Po pogovoru sva se odločila za terapijo v Družinskem centru mir, saj sva vedela, da bo sama terapija brez pomoči Njega premalo. S pomočjo terapevtke v Družinskem centru Mir, sva skozi terapevtski proces spoznavala rane in prizadetost drug drugega. Začela sva se poslušati, se razumeti. Najin odnos pa je postajal lepši, ljubeznivejši, spoštljivejši, … V tem času sva zelo konkretno občutila tudi Njegovo bližino in posredovanje. Kljub temu, da sva terapijo zaključila, se zavedava, da še naprej potrebujeva oporo, zato razmišljava tudi o priključitvi v zakonsko skupino. Iskreno sva hvaležna Družinskemu centru mir in spoštovani terapevtki, ki je zelo strokovno in rahločutno spremljala in vodila najino pot »ozdravitve«. Bog naj še naprej blagoslavlja vaše plemenito delo.

Obravnava mi je zelo pomagala, lahko sem nekomu popolnoma zaupala brez predsodkov. Odkrivala svoje strahove in se z njimi poskušala soočiti. Najtežja naloga je dejansko poiskati rešitev in stopiti v akcijo. S pomočjo srečanj si upam tvegati, kajti želim in moram si pomagati.

Končno sem lahko spregovorila o svojih težavah, bila slišana. Končno me je nekdo razumel in potrdil, da stvari, ki sem jih doživela, res niso bile lahke. Končno sem si priznala in dovolila občutiti vse občutke (žalost, jezo, strah …). Lahko sem nekje odložila svoje breme in v najtežjih trenutkih imela varen prostor.

Srečanja so dobro vplivala na mene. Spoznavala sem sebe, svoje razmišljanje, doživljanje, vedenje. Dobila sem občutek razumevanja sebe in možnost, da delam na sebi.

Z obravnavo sem zelo zadovoljen. Če se ne bi vključil, ne vem kako bi nadaljeval življenje. Hvaležen za to priložnost učenja in spoznavanja sebe, odnosov.