Hvaležnost kot dar ali kot pritisk?
»Vračati ljubezen, bit nežen, hvaležen …« To je del zdaj že kar stare pesmi, ki mi je prišel na misel ob temi hvaležnosti. Hvaležnost mi je prebudil pogled na spletno stran Družinskega centra mir s predhodnim prispevkom o poletnih delavnicah za otroke. Ob tem, da je drža hvaležnosti eden od mojih osebnih vsakdanjih izzivov, ji dajem veliko pomena tudi v svojem terapevtskem delu. Pri tem nikakor ne gre za to, da bi nekoga, ki se je znašel v stiski malo na hitro potolažila ali celo očitala, da bi pa lahko bil hvaležen za marsikaj v življenju. V terapevtskem prostoru smo lahko, če že smo, za začetek hvaležni že samo za to možnost, da ga imamo, in da smo se odločili nekaj narediti zase. S hitrimi tolažbami ali celo očitki ne bo kaj preveč koristi, o čemer bomo prebrali kaj več bolj v drugem delu tega prispevka.
Prava drža hvaležnosti ima korenine v naši notranjosti. Nikoli ni na ukaz: “Moraš! Spodobi se!” Zaradi hvaležnosti so naši odnosi bogatejši. Nam je kdo med počitnicami popazil otroka ali kot animator poskrbel za ustvarjalne dneve? Smo se tej osebi utegnili zahvaliti? Če smo se, bo to v dobro nam in tej osebi. Spremembe, ki jih povzroči izražanje hvaležnosti, so vidne celo v naših možganih.
Hvaležnost je čustvo, je tudi občutek, razpoloženje, tudii osebnostna lastnost. V vsakem primeru gre za prepoznavanje, da se je zgodilo nekaj dobrega. Kadar to prepoznavanje razširimo v besedno izražanje, se zgodi nekaj zares lepega. Bolj se zavedamo svoje lastne vrednosti in vsega, kar nas obdaja. Hvaležnost nam tudi prinese toliko dobrega, da na koncu vidimo, da se prav splača biti hvaležen. Veliko raziskav kaže, da občutek hvaležnosti pomembno vpliva na večje občutje sreče. Spodbuja celostno zdravje in izboljšuje duševne težave. Kadar je naš pogled usmerjen v dobro, kar zmanjka prostora za negativno premlevanje kaj vse se je zgodilo in kaj vse se bo zgodilo. Hvaležni ljudje čutijo manj bolečine, manj stresa, imajo manj težav z nespečnostjo, boljši imunski sitem, bolj zdrave odnose in boljše rezultate v šoli in v službi. Po vseh teh dejstvih, bi lahko rekli da pa res ni pomoči človeku, ki se smeje zavestnemu delu za več drže hvaležnosti. Pa vendar vemo, da lahko kdo sredi obilja ves čas tarna kaj vse mu manjka. Samo mar ni to povsem naša odločitev kako bomo gledali na svet?
Vaje ali trening za hvaležnost so npr. podobne fitnesu. Redni in zavzeti treningi prinesejo rezultate. Mišice dokazujejo, da smo predani dviganju uteži in drugim vajam v fitnesu. Vaje v hvaležnosti nam pomagajo videti, da ni nič samoumevno. To slednje bi znal biti v naši precej materialistično naravnani kulturi kar velik izziv. Samo slej ko prej se vidi, da pravega občutka zadovoljstva samoumevnost ne prinese. Kadar se mož več ne zahvali ženi za drobne in manj drobne stvari, kot so npr. skrb za otroke, kadar ga ni doma, ali poljub ob prihodu domov, se začnejo odnosi ohlajati. Podobno je v nasprotni smeri, ko žena ne prepozna moževe ljubezni do nje in je zato beseda hvala le redko izgovorjena. Občutek hvaležnosti nam lahko prebudijo zelo preproste, včasih kar neopazne stvari okrog nas. To je lahko poljub ali prelep, bel, puhast oblak sredi modrega neba, lahko je soseda, ki nas je pospremila v dan s svojo prijazno besedo. Nekoga pogled na rože na vrtu ne bo prav nič premaknil v smeri hvaležnosti, navdušila pa ga bo neobičajna oblika kitajskega električnega vozila. Različni smo tudi na poti razvoja drža hvaležnosti, saj je hvaležnost predvsem stvar svobode.
Se zvečer, pred spanjem, spomnimo teh trenutkov? To, da si prikličemo v spomin kaj vse nam je prebudilo hvaležnost, je ena od najbolj pogostih vaj za krepitev hvaležnosti.
Ob sklepu tega prispevka se vrnimo še k hvaležnosti, ki lahko v nas prebudi nekaj prav nasprotnega: jezo, nemoč, obup … Morda imamo izkušnjo, da nam je kdo poskušal kar malo vsiliti misel, da pa nismo dovolj hvaležni ali ne znamo biti hvaležni ali bi celo morali biti hvaležni. Takšen način v nas prej kot nekaj dobrega, lahko prinese celo občutke krivde da bi morali čutiti nekaj, česar ne čutimo. Takšno hitro svetovanje glede hvaležnosti, lahko v stiski hitro sprejemamo le kot pametovanje, ki ni ustrezen odgovor na našo stisko. Bolj kot karkoli drugega imamo občutek, da nas sogovornik ne sliši. Lahko pa smo prepričani, da se bo začela v sogovorniku prebujati hvaležnost, kadar bo čutil, da ga poslušamo, da nam je mar in da ne zahtevamo nečesa, česar ne zmore.
Hvaležnost ne bi smela nikoli biti pritisk, ki ga izvajajo drugi ali celo mi sami nad seboj. Otrok se lahko počuti zelo krivega, kadar mu je povedano, na glas ali na tiho, da njegovi šolski uspehi niso dovolj dobri. Kako zabolijo besede, da bi lahko svojo hvaležnost za žrtvovanje staršev pokazali z boljšimi ocenami. V nekaterih družinah so uspehi ali neuspehi otrok edina tema pogovorov staršev. Dejansko pa lahko takšne težave samo dajejo zunanjji občutek povezanosti, notranje pa se odnos počasi utaplja v odtujenosti.
Hvaležnost je torej nekaj, kar nam je lahko podarjeno, kadar jo kot otroci opazujemo pri svojih starših. Če nam ni bilo podarjeno, ali nam je bilo, lahko v vsakem primeru sami prevzamemo odgovornost in storimo kaj na tem področju, ker je vredno.
