Kako se sprijaznimo z bolečimi čutenji
V knjigi Umirjanje čustvene nevihte (Calming the Emotional Storm) nam avtorica Sheri van Dijk poskuša približati načine zdravega soočanja z bolečimi čutenji.
Doživljanje bolečih čutenj je lahko boleče. Zanje se lahko ali ne zmenimo ali jih spregledamo. V najslabšem primeru, ki lahko vodi v dolgoročno škodo, poskušamo čutenja utišati s kozarcem vina ali tremi ali čim drugim. Sami sebe osamimo. Režemo se, se žgemo ali se samopoškodujemo na kakšen drugačen način. Obrnemo se k čemurkoli, kar nas odvrne od bolečine. »Ljudje naredimo vse kar lahko, da bi zmanjšali svoje trpljenje in se izognili čustveni ali fizični bolečini. Težko je sprejeti bolečino in ne poskusiti bojevati se«, pravi Sheri van Dijk. Več …
(Nekateri se že kmalu naučimo od skrbnikov, da so načini soočanja z bolečimi čutenji napadi jeze ali uživanje opojnih sredstev ali samopoškodbe. A medtem, ko želimo zmanjšati bolečino s svojim vedenjem, jo dejansko poglabljamo. Samopoškodovanje kratkoročno pomirja, a dolgoročno prinaša le stres in bolezen. Z drugimi besedami, kadar se borimo z bolečino, jo obsojamo, jo poskušamo pregnati, se ji izogniti, jo spregledati, sproži druga boleča čutenja, kar se konča v še več čustvene bolečine. Nikoli se tudi ne naučimo zdravih načinov soočanja.
Sprejetje svojih čutenj preprosto pomeni, da si jih dovolimo, odstopimo od namere, da bi se bolečine znebili in da s ene obsojamo, da ta čutenja čutimo.
Primer: Pred enim mesecem sva se s prijateljico dogovorila, da se srečava, a si je prijateljica premislila, ker je nek njen drug prijatelj dobil vstopnice za koncert njene priljubljene skupine na isti dan. Moja čutenja so prizadeta, ker sem si naredil te načrte že dolgo nazaj, veselil sem se srečanja in zdaj se počutim opeharjenega.
Lahko si rečem: «Logično je, da je šla na koncert, ker je to njena najljubša skupina«; »Smešen sem, da se počutim prizadetega«; »Tudi sam bi najbrž storil podobno. Pusti to, ne bodi otrok.«
A to prinese samo frustracijo in jezo nase. Namesto obsojanja ali boja s svojimi čutenji, bi sprejetje svojih čutenj pomenilo: »Logično je, da se počutim prizadetega, ker sem se veselil srečanja s prijateljico«; ali »Počutim se prizadetega, ker je namesto mene izbrala koncert in je v redu, da tako čutim.«
Takšno razmišljanje ne izključuje prizadetosti, ampak prepreči posebne čustvene bolečine.
Van Dijkova predlaga tri načine sprejemanja čutenj:
1. Opazujem svoja čutenja
Sprejemanje svojih čutenj pomeni, da jih doživljam, ne da bi se obsojal. To bi pomenilo reči v navedenem primeru: »Počutim se prizadetega, ker je moja prijateljica izbrala koncert namesto druženja z menoj. Skrbi me kaj to pomeni za najino prijateljstvo. Počutim se kot da bi najraje jokal. Opažam, da se začenjam obsojati, ker nočem jokati. Ni prijetno, ampak sem kljub temu v redu. To lahko prenesem.«
2. Ovrednotim svoja čutenja
Vrednotiti svoja čutenja pomeni sprejeti jih. Svojih čutenj ne sodiš in s tem ne sprožaš posebne bolečine. Vrednotimo lahko po korakih. Ob doživljanju jeze, se lahko npr. pojavijo obsojajoče misli čemu čutim kot čutim in da tega ne bi smel čutiti. Pojavijo se lahko občutki krivde in celo jeza nase, ker čutim, kar čutim. Zdravo soočanje bi pomenilo, da si preprosto priznam boleče čutenj: »Čutim jezo in v tem trenutku je to to«. Po tem se lahko lotim reševanja. Morda me je prijateljičino dejanje spomnilo na kakšno drugo prizadetost iz drugega odnosa ali pa se soočam z »lastno prtljago«. Če je tako, lahko sprejmem svoja čutenja.
3. Osredotočim se na sedanjost
V pomoč je tudi osredotočenje na sedanjost, namesto »kopanja« v izkušnji. Kopam se, kadar se pritrdim na čutenja, sodim sebe, osebe ali dogodek, ki je sprožil čutenje. V tej izkušnji se lahko »naselim« in premlevam podrobnosti. Dober način bi bil: »V redu je. zgodilo se je, kar se je zgodilo in ni se mi treba obsojati. Ponovno čutim jezo kot vozel v želodcu. A zdaj počnem nekaj drugega in posvetil se bom samo temu, saj ne morem v tem trenutku ničesar spremeniti.«
Sprijaznjenje s čutenji je lahko zahtevno, a je veščina, ki se jo lahko naučimo in vadimo. Dajmo si priložnost in poskusimo.
Tako nas ob navedeni knjigi spodbuja Margarita Tartakovsky.
Ob napisanem nadaljujem še svoje razmišljanje, da ima vsak od nas svoj način soočanja. V veliko podporo nam je, kadar se globoko zavedamo svoje lastne vrednosti in ljubljenosti. To je tista notranja zasidranost v dobrem ali v jeziku vernih, v Bogu. V težkih trenutkih se lahko kadarkoli zatečemo v zavetje Boga ali poiščemo prijazno besedo svojih bližnjih ter tako začutimo, da nismo sami v svoji prizadetosti. Premalo je samo čakati, kadar potrebujemo podporo in pomoč, tudi kadar se zdi vse zamegljeno in zahtevno, pogumno je sprejeti pomoč. S svojim trudom torej vadim, v srcu pa poiščem in sprejmem pomoč.
In kaj pusti za sabo nevihta? Pogosto razdejanje in prav zmeraj jasen, svetel dan. V odnosih za slednje potrebujemo vero, upanje in ljubezen.
s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka