Naslov za razmišljanje ob začetku novega leta se je skoraj kar sam zapisal, ko sem poslušala podkast o povezanosti demence in neuporabe naših kognitivnih sposobnosti. Te se v začetku septembra pri učencih in dijakih kar prižigajo ob novih učnih vsebinah, staršem pa tudi ob vseh logističnih premikih, ki jih zahtevajo šolske in obšolske dejavnosti njihovih potomcev. Danes, ko nam lahko ChatGPT napiše spise, eseje, rešuje probleme, daje predloge, se lahko mirno vprašamo: “Zakaj pa ne? Čemu bi šli nazaj na slabše? Kdo sploh gre na slabše?” A lahko kmalu pridemo do ugotovitve, da s samim ChatGPT-jem niti ni nič kaj preveč narobe, če ga znamo uporabljati in nam pomaga poglobiti znanje in razmišljanje. Kadar pa se nam zaradi nepravilne uporabe manjša sposobnost kritičnega mišljenja, se je vredno zaustaviti, sprejeti določene odločitve v smer omejevanja uporabe ali se naučiti kako to uporabljati, da bo naše življenje kakovostnejše.
Zanimivo vprašanje je kako to, da ob vseh informacijah, da je treba omejiti uporabo zaslonov in da nas tjavendan brskanje po telefonu poneumlja, ne naredimo ničesar, da bi manjkrat na dan drseli po zaslonu gor in dol. Ali kako, da jemo hrano, za katero točno vemo, da nam ne koristi? Težava je v tem, da informacij ne povežemo in uporabimo sebi v dobro. Gre za neke vrste začaran krog, ko je vse manj kritičnega mišljenja, ki bi ga potrebovali za dobre odločitve.
Kaj se je zgodilo, da smo začeli prepuščati drugim, da razmišljajo namesto nas, da izbirajo vrednote namesto nas, da se odločajo namesto nas, da – celo do takšnih preprostih zaključkov pridemo – posesajo tla namesto nas, medtem, ko naše telo čuti veliko pomanjkanje gibanja? Za dobro učenje učenec potrebuje socialno interakcijo, torej osebo, ki mu bo posvetila pozornost. ChatGPT te sposobnosti nima. Izredno dodelana, a hkrati tvegana novost je Annie, ChatGPT dekle, ki nima omejitev ne v komunikaciji ne v zapeljevanju. Ali starši vedo, s kom se “pogovarja” 12 letni sin, ki mu lahko količina dopamina, ki se sprošča ob teh vsebinah, pošteno uničuje možgane? Na katero raven se je že prebil, ali dejansko že vzpostavlja odnos s kakšno “Annie”? Kako to vpliva na njegovo učenje?
Ampak, nekaj manjka pri vsem tem. K Annie se ne bo mogle nikoli stisniti in se pri njej pocartati, začutiti njeno kožo, bližino, najti se v njenem pogledu. Manjka stik, manjka pogled, manjka zanimanje in čas za odnose. Še prej, ko želimo odlepiti od zaslonov svoje otroke, moramo sebe. A to je spet lahko le še ena informacija, ki je ne uporabimo sebi v dobro. Odrasli smo prvi zgled, po katerem se oblikujejo otroci in mladi. Mogoče je to tisti prvi korak, ki bo počasi ozdravil epidemijo osamljenosti, ki danes presega že vse meje.
Ne bo šlo drugače kot s pogovorom, ki ozavešča. Otrok marsikaj razume. ChatGPT naj bi nam bil blizu predvsem zato, ker nas posluša, nam prijazno odgovarja, ima odgovore na vsa vprašanja in ne vpada v besedo, ko govorimo. Otroci in mladi morajo te stvari poznati in vedeti zakaj starši, učitelji in vzgojitelji vztrajajo pri svojih NE. Morajo vedeti, da nekdo na njihov račun služi denar. Žal nimamo še niti dobrih raziskav glede posledic uporabe družbenih omrežij, ko je že na pohodu ChatGPT. Marsikateri strokovnjak zatrjuje, da vzgajamo najbolj poneumljeno generacijo v zgodovini. Najšibkejšo, najbolj osamljeno. In kdo bo prevzel odgovornost za vse to?
Moja zadnja izkušnja s poti domov je bila prav zanimiva. Želela sem poslušati avdio knjigo z eno strokovno vsebino, a sem se v Mariboru, na cilju, zavedla, da sem se več kot tri ure pogovarjala s sopotniki, sicer neznanci, o življenju, vrednotah, zanimanjih … in pač zaradi tega ne slišala niti stavka iz te avdio knjige. Ljudje smo, ne glede na napredovanje tehnike še zmeraj družabna bitja, in potrebujemo ob sebi žive ljudi. Zame ni bolj zdravega pubertetnika pod tem soncem, kot je ta, ki se je ure in ure pripravljen pogajati s starši, da bi šel na igrišče s prijatelji.
V teh začetkih novega šolskega leta želim vsakemu odraslemu, da bi bil mlajšim dober model zdravja. Šolarjem pa, da bi se radi učili, še več, da bi prav vzljubili učenje in se veselili novih znanj. Učljivost je konec koncev le vrednota, ki nas ohranja čile vse do zadnjih trenutkov življenja. Vsem pa želim, da bi znali drug drugemu z zanimanjem prisluhniti in se slišati. Ali če malo preoblikujem grafit, ki sem ga prebrala na eni od stavb v Piranu: “Poslušaj, da boš slišal. Glej, da boš videl!” Vse to gotovo niso lažji načini: poslušati otroka, ko bi raje pogledal svojo serijo; gledati mladostnika v oči, medtem, ko bi ti bila v počitek sprostitev ob gledanju tistih IG milijon kratkih videoposnetkov smešnih hišnih ljubljenčkov; uporabljati ChatGPT kot pomoč, in ne kot nadomestek, ker se nam pač ne da razmišljati. Pametni in modri gredo zmeraj po težjih poteh, pa čeprav si jih je danes treba skoraj umetno ustvariti.
