Pripravila: mag. Kornelija Ferčak Folnovič
Terapevti pri svojem terapevtskem delu delamo s čustvenimi stiskami, naslavljamo vsebine in občutja, s katerimi se v danem trenutku terapevtskega procesa soočajo naši klienti/uporabniki, vendar so v nekaterih primerih ti problemi tako integrirani v posameznika ali družino, da so lahko posledica medgeneracijske travme. Preden pogledamo medgeneracijsko travmo, moramo razumeti, kaj pomeni travma za duševno zdravje.
Travma je boleča izkušnja, čustveno intenziven dogodek, ki se zgodi v posameznikovem življenju in povzroči bolečino: telesno, duševno, psihično, čustveno. Ko doživimo travmo občutimo težka, intenzivna čustva strahu, nemoči, izgube kontrole in občutka varnosti. Včasih težka čustva, ki so posledica travme, ne zmoremo predelati in jih iz potrebe po preživetju, potisnemo v podzavest. To je v človeški naravi: kadar je bolečina prehuda, se ji želimo izogniti. Tako lahko živimo naprej, vendar pa nepredelana travma nezavedno vpliva na naše zdravje, doživljanje sebe, medosebne odnose … Z zadrževanjem občutij tudi nevede zaviramo potreben proces zdravljenja, s katerim nam lahko naravno odleže.
Nekateri vzroki travme so lahko izguba ljubljene osebe, naravne katastrofe, težke bolezni in poškodbe, izkušnja nasilja, zloraba substanc … Ko doživimo travmo imamo emocionalne in telesne reakcije kot so: anksioznost, nespečnost, občutki nepovezanosti ali zmedenosti, vsiljive misli, umik, izogibanje drugim. Pri otrocih se lahko simptomi kažejo kot izogibanje šoli, bolečine v trebuhu, težave s spanjem in/ali hrano, jeza, iskanje pozornosti z različnim vedenjem …
Medgeneracijska travma je nepredelana travma, ki se prenaša prek navezanosti v odnosih. Ljudje smo bitja medosebnih odnosov in zaradi tega smo nevrobiološko uglašeni na druge ljudi; razumeti poskušamo njihovo razmišljanje, zaznavamo, vsrkavamo njihova čustva. Posebej to velja za družinske člane, s katerimi preživimo največ časa in smo navezani na njih. Starši, ki so doživeli travmo, ki je zaznamovala njihovo življenje, lahko nehote in nezavedno prenesejo travmatične vsebine naprej. Otroci se lahko nalezejo čustev ljudi okoli sebe. Včasih se bolečina potuhne, dokler ne najde načina, na katerega se lahko izrazi ali razreši. To se lahko zgodi šele v naslednjih generacijah. V vsaki družini se vzorci in določene vsebine (prepričanja, način razmišljanja, čustvovanja …) prenašajo iz generacije na generacijo na podoben način, kot se prenašajo telesne lastnosti. In mnoge od teh zavestnih in nezavednih lastnosti so koristne in produktivne. Druge pa niso in so lahko uničujoče.
Raziskave kažejo, da mehanizem medgeneracijskega prenosa poteka na več ravneh: genski (DNK), epigenski (spremembe in nadzor izražanja genov), v maternici (materino okolje, stres, okoljski strupi, zloraba substanc), ob rojstvu (spletanje vezi), po rojstvu (posredovanje družine prek jezika, vrednot, prepričanj …) in posredovanje skupnosti, kulture…
Medgeneracijska travma se lahko prenaša skozi več generacij in v življenju izraža na različne načine (določeni vzorci, ponavljajoče bolezni, težave iz generacije v generacijo). V družini se lahko kaže kot čustveni molk, kjer družinski člani ne govorijo o svojih čustvih ali je pogovor o čustvih znak šibkosti. Lahko se kaže kot nezaupanje do drugih, ki niso del družine. Nekatere družine so »tesnobne« ali preveč zaščitniške tudi če zato ni tehtnega razloga … Kaže se lahko tudi v obliki simptomov, ki jih je težko pojasniti.
Ali lahko ustavimo medgeneracijsko travmo, da se ne bi ponavljala?
Psihiater Bessel Van der Kolk, ki že vrsto let proučuje in raziskuje posledice travme in post travmatske stresne motnje piše, da je najpomembnejši vidik duševnega zdravja, sposobnost občutenja varnosti. Če odraščamo v družini, kjer nam družinska dinamika ne daje občutke varnosti, vrednosti, potrditve našega doživljanja in izkušenj, se lahko soočamo s težavami, kako iti naprej mimo naše osebne in družinske travme. V terapiji je terapevtova naloga, da pomaga klientu/uporabniku začutiti in doživeti občutek varnosti; to je ustvariti empatični odnos, ki temelji na terapevtovem brezpogojnem sprejemanju posameznikovih misli, čutenj in izkušenj.
V terapevtskem procesu uporabljamo celostni pristop pri obravnavi, pogledamo posameznikovo življenje, njegovo družinsko okolje, preteklost, da lahko posameznik razume travmo in po najboljših močeh okreva. Ko se zavedamo in razumemo, kaj se je zgodilo, lažje govorimo o tem in jih ovrednotimo. Tako se negativne izkušnje ne bodo prenašale naprej. Pri medgeneracijski travmi je pomembno pomagati klientom razumeti, da so v družino, kjer se prenaša travma bili rojeni, in si tega niso sami ustvarili.
Naše lastne izkušnje in izkušnje naših prednikov so podlaga za to, kako razmišljamo, čustvujemo in se vedemo. V veliki meri odločajo o našem zdravju. In če se tega zavedamo, lahko upoštevamo, da bo imelo vse, kar počnemo v tem trenutku, odmev v prihodnosti. Naša dejanja so pomembna; z njimi vplivamo na naslednje generacije.
Vir:
Mark Wolynn (2022): Pededovane družinske travme.
Bruce D.Perry, Oprah Winfrey (2022). Kaj se ti je zgodilo?
https://www.insider.com/guides/parenting/generational-trauma