»O preteklosti ne želim slišati nobene besede in se sploh ne pogovarjati o čemerkoli, kar je povezano z njo!« »
Kadarkoli se želim o čem pogovoriti, mi začne očitati stvari izpred petih let. To je zame že zdavnaj mimo. Čemu pogreva? Samo skregava se zaradi tega.«
»Na terapije že ne bom hodila, ker želite samo brskati po preteklosti. Moje duševno stanje se bo zaradi tega samo še poslabšalo.«
A to niso edini razlogi proti poglabljanju v pretekle izkušnje, ki jih terapevti poslušamo. Nekateri klienti se želijo o preteklosti pogovarjati takoj, ker vedo ali slutijo, da nekateri odgovori tičijo prav v preteklosti. Drugi odprejo pogosto zaklenjene sobe preteklih izkušenj šele po nekaj urah terapije. Spet drugim poglabljanje v preteklost ne pomaga, ker bolj potrebujejo tehnike soočanja s sedanjo stisko.
Eno od vprašanj, ki razkrije vso iskrenost do samega sebe in odgovornost za svoje življenje, se nam lahko zastavi prav v ključnih, prelomnih obdobjih ali tudi dogodkih. V odgovoru na vprašanje: »Kdo sem jaz v tem trenutku svojega življenja?« je zajeto vse, kar se mi je do sedaj zgodilo. Življenjske izkušnje so tiste, ki so pomembno vplivale na oblikovanje naše osebnosti. Zanikanje tega dejstva nas lahko samo osiromaši. Podedovane osebnostne lastnosti in vedenjski vzorci, ob katerih smo odraščali, imajo v sedanjem trenutku pomemben vpliv. So kot gorivo našega življenja.
Del naših odnosov z drugimi je, da govorimo o svoji in tudi skupni preteklosti. Kakšni so razlogi, da se s svojimi najbližjimi (zakonski pari, partnerji, dobri prijatelji …) ne želimo pogovarjati o preteklih negativnih izkušnjah? Zbrali smo nekaj odgovorov s pomočjo vprašalnika, ki smo ga pripravili o tej temi. Eden od razlogov je, da jih to ne zanima. Ne želijo jih obremenjevati s svojimi pripovedmi. Ne vidijo smisla v ponavljanju travm. Razlog je strah pred preteklostjo, ki jo želimo izbrisati, ker vpliva na sedanje življenje. Še en razlog so slabe izkušnje s pogovori, ko ne dobimo sočutja in podpore. Težko je, kadar drugi obrača besede in očita. O preteklosti ne govorimo, kadar poslušalci niso empatični in nas ne sprejemajo oz. mi mislimo, da nas ne sprejemajo. Želeli bi si oporo, a nam je ne dajo. Razlog je, da drugi ne verjame. Drugi lahko obsoja, kar je še zlasti zahtevno za nas, kadar preteklost še ni predelana ali sprejeta. Sami lahko mislimo, da ni nobene potrebe, da bi druge obremenjevali. Začutimo lahko sram ob izpostavljenosti. Strah nas je, da nas zaradi preteklih izkušenj ne bodo sprejeli ali nas ocenjevali na podlagi le-teh.
Pogovor o preteklosti ni nujno poln neprijetnih čustev, a se s svojimi najbližjimi vseeno ne želimo pogovarjati o njih. Kako to? Ne želijo nas poslušati. Drugi se sredotočijo le na svoje razmišljanje in izkušnje v tolikšni meri, da se ne zmorejo veseliti z nami. Moja izkušnja je, da menijo, da je nekaj narobe z mano, ko spregovorim o toplih sončnih žarkih, ki so me božali na poti. Verjetno gre za popolno odtujenost, ko je drugemu tako vseeno za nas, da mu ni do naše radosti. Osebe, ki poslušajo, znajo biti zelo negativne in nam priskutijo tudi dobre izkušnje. Ne privoščijo nam in se ne veselijo z nami. Kadar se imajo za najpomembnejšega v družini, se počutijo ogroženega. Pripovedovanje o naših dobrih izkušnjah v preteklosti lahko pri kom prebudi ljubosumnost. Mi sami lahko čutimo strah, da bi pripovedovanje o takih izkušnjah delovalo kot hvalisanje in samovšečnost. Pred ljudmi, ki so v tistem trenutku v težkem položaju, težko povemo o tem, kar je nam lepo in da nam gre dobro.
Iz teh izkušenj lahko razberemo, da naši najbližji niso zmeraj pripravljeni prisluhniti našim pozitivnim in dobrim izkušnjam. Pogovor, ki bi že zaradi svoje dobre vsebine moral biti povezovalen, to ne more biti, ker v odnosu ni prostora niti za to. Razlogi tičijo pri drugih, razlogi so lahko povsem naši. Poskušamo se spomniti svojih prvih izkušenj. Na kakšen odziv staršev smo najpogosteje naleteli, ko smo navdušeno pripovedovali, kaj se nam je zgodilo med potjo iz šole ali kaj temu podobnega? Kadar imamo kot otroci dobre izkušnje z odzivnimi starši, bomo verjeli, da naše najbližje zanima, kako smo. Zgodi se, da kdaj kdo sploh ne razume, kje se skriva razlog, da ne steče pogovor o tem, kaj doživljamo in kako razmišljamo.
Pogosto se skriva prav v našem notranjem svetu in tu lahko kaj spremenimo. Pri drugem ne moremo. Težava je, kadar ne verjamemo, da naš sogovornik lahko prisluhne. Ta nevera se lahko odigra celo v našem neustreznem načinu pripovedovanja, ki drugega odbije ne glede na to, ali je to, kar pripovedujem, pozitivno ali negativno.
Na vprašanje o izkušnjah s pogovori smo iz vprašalnika dobili nekaj takih primerov. Izkušnje s pogovori o preteklosti so dobre na terapiji in v terapevtski skupini. Povsod drugje so bili pogovori katastrofalni. O preteklosti so nam veliko govorili stari starši. Izkušnje so slabe. S starši in nekdanjim možem imam slabe izkušnje, a s partnerjem gre, kar je zame dokaz, da so ljudje, s katerimi se da pogovarjati o preteklosti. Ni želje, da bi se pogovarjala o preteklosti, ker so izkušnje slabe. Najboljše izkušnje so z ljudmi, za katere je preteklost pomembna. Izkušnje so dobre, a ne preproste. Tudi telesno utrujenost kdaj čutim po teh pogovorih. Pride pa do občutka večje povezanosti z osebo, s katero se o tem pogovarjava. V takšnih pogovorih me spremlja občutek tveganja, a je sogovornikovo sočutje zame prava nagrada. Moja izkušnja je, da se moj občutek, da sem s preteklostjo sama, na ta način zmanjša.
Zapisane izkušnje so zgovorne same zase, brez dodatnih razlag. Eden od udeležencev raziskave zelo dobro ubesedi pomen teh pogovorov: »Takšni pogovori prinašajo zanimive vpoglede v preteklost, nova spoznanja, prepoznavanje vedenjskih vzorcev in učnih lekcij življenja.«
Odgovori na zadnje vprašanje o tem, kako bi lahko pogovori prispevali k boljšim odnosom v sedanjosti in prihodnosti, nam povedo nekaj o dobrih izkušnjah, ki nas lahko opogumijo za več globljega pogovora o preteklosti. Če si želimo, da pomagajo k boljšim odnosom, morajo biti sočutni in vredni zaupanja. Drugega laže razumemo, kadar poznamo njegovo preteklost. Pogovor o preteklosti nam da vedeti, da imajo tudi drugi podobne izkušnje. Dobro pa je, da slabih izkušenj iz preteklosti sami v sebi preveč ne »meljemo«. Potrebno jih je predelati in iti naprej. Ko dva vstopita v odnos, bi se morala že takoj na začetku pogovarjati o svoji preteklosti, da se stvari razčistijo. To bi moralo postati tudi kasneje nekaj vsakdanjega. Pogovor je pomemben, ker osvetli določene odnose, vedenjske vzorce in dejanja. Bolj vemo sami in drugi, zakaj smo ravnali tako, kot smo ravnali. Pojasni se ozadje dogajanja. Tisto, kar se pokaže iz preteklosti kot dobro, lahko ohranimo in negujemo. Kar ni bilo dobro, opustimo.
Zaupanje, ki je ena od najbolj pomembnih vrednot in drž v odnosu, izhaja iz iskrenosti. In če nekdo iskreno spregovori o sebi ali o tem, kako je doživljal neko dogajanje, zaupanje samo gradi. Vsak se sicer sam odloča, koliko lahko razkrije o sebi, a mora pri tem dobro vedeti, kakšne so posledice molčanja in kakšne so posledice iskrenega pogovora. V nekaterih primerih je bolje, da o nečem ne spregovorim, v drugem primeru je to lahko pot v odtujen odnos.
Dobro poznavanje sveta drugega pomeni tudi boljše razumevanje. Čustveni izbruh bližnjega bomo laže sprejeli, razumeli in odpustili, če nas je s tem prizadel, če bomo vedeli, da je to odziv, ki je posledica strahu. V tem primeru se bomo laže umirili in čez nekaj časa pristopili ter se o tem pogovorili. Brez tega razumevanja lahko pride do potlačitve čustev in umika iz odnosa.
Odnosu je v podporo, kadar drug drugega dobro poznamo. Manj je ugibanja, branja misli in sestavljanja svojih pogledov na podlagi tega, kar le sklepamo. Morda si to malo teže predstavljamo, ampak kar je skrito, nezavedno vpliva na naše misli, vedenje in odnose.
Pogovor o preteklosti torej lahko koristi in pomembno vpliva na graditev odnosov v sedanjosti in prihodnosti. Sklenimo to temo z osebno izkušnjo. »Dokler se ne bomo pogovarjali o osebni preteklosti, ni ne sedanjosti in ne preteklosti. So le odprte rane in kriki na pomoč, ki jih lahko zaznajo le redki. Brez pogovora o preteklosti se nerazrešene bolečine prenašajo iz generacije v generacijo.«
Prispevek je iz knjižice Odnosi, prostor rasti, 2021.
