Ločitev oz. razpad partnerske zveze je eden najbolj stresnih in psihično napornih procesov v življenju posameznika. Ločitev lahko ima velike čustvene, socialne in ekonomske posledice tako za partnerja in otroke kot tudi za širšo družino. Posledice se pogosto kažejo še dolgo po tem, ko so vsi formalni vidiki ločitve že urejeni (Simonič in Poljanec 2008, 251).
Še posebej ranljivi so ob ločitvah otroci, saj se počutijo popolnoma nemočne in so na milost in nemilost prepuščeni »viharju negotovosti«, ki ogroža njihovo najbolj osnovno potrebo, to je potrebo po ljubezni in varnem zavetju družine (Ganc 2015, 28). Otrok v času ločevanja, bolj kot karkoli drugega, potrebuje temeljni občutek varnosti, ki pa mu ga lahko dasta le starša. Največ varnosti otroku prinaša ravno dejstvo, da starša ostajata povezana z njim in med seboj ter mu stojita ob strani. Otroka pomirja, če starša s svojo držo pokažeta, da bosta ostala z njim, ne glede na to, kako so se spremenile okoliščine njihovega življenja. Otrok ima ob ločitvi staršev pogosto občutek, da je on kriv, da se starša razhajata, zato je izjemno pomembno, da od staršev dobi zagotovilo, da ni on ničesar kriv in da bo z njima ostal povezan (12). Zelo je pomembno, da starša ne iščeta krivca pred otrokom in da mu ne razlagata, koliko in kaj je kateri od njiju prispeval k ločitvi. Takšne informacije lahko otroka globoko ranijo in preplavijo z močno tesnobo in razdvojenostjo, kar lahko ogrozi njegovo duševno zdravje (28).
Otroci so ob ločitvi staršev največkrat zmedeni, saj ne razumejo, kaj se dogaja. Ne razumejo, kaj pomeni beseda »ločitev«. Ne razumejo, zakaj oče odhaja in zakaj mama joče. Zmedeni so, ker je fizična prisotnost zanje edini način, na katerega razumejo odnos. Otroci so ob odhodu starša prestrašeni – strah jih je, da bodo ostali sami, zaskrbljeni so, da bodo zapuščeni (Clarke-Stewart in Brentano 2006, 110). Zato je pomembno, da starša po ločitvi ta njegov strah pomirita in tako ohranita neokrnjenost njegove pripadnosti (Ganc 2015, 86). Otrok potrebuje zagotovilo, da bo še naprej imel mamo in očeta, ki ga bosta imela rada, skrbela zanj in preživljala čas z njim, otroci namreč ne vedo, da staršem veliko pomenijo, če jim tega ne povedo. Prav tako je pomembno, da starša otrokovi starosti primerno ovrednotita in razložita, da gre pri ločitvi za prekinitev partnerskega odnosa in dasta otroku zagotovilo, da on ni z ničemer prispeval k takšni odločitvi staršev. Ob ločitvi je prav tako pomembno, da otroci od obeh staršev dobijo jasno dovoljenje, da lahko imajo radi tudi drugega starša in da lahko to svojo ljubezen tudi izrazijo (86-88). Z negativnimi izjavami o materi ali očetu bosta otroka globoko ranila (89) in hkrati obremenila otrokov odnos z drugim staršem, zato je izjemno pomembno, da partnerja postavita jasne razmejitve med partnerstvom in starševstvom (87).
Ohranjanje in razvijanje kakovostnega odnosa z otrokom je eden najpomembnejših dejavnikov otrokovega razvoja po ločitvi (103). Za prihodnost otroka je izjemno pomembna odločitev staršev, da si bosta brezpogojno prizadevala za ohranjanje in poglabljanje kakovostnega odnosa z otrokom. Kakovost medsebojnih odnosov in otrokov nadaljnji razvoj je namreč najbolj okrnjen, ko ni odprte komunikacije z otrokom in ko starša ne prepoznavata, sprejemata in vrednotita otrokovih občutkov. Pri skrbi in oblikovanju čim boljših okoliščin za otrokov razvoj starša med seboj ne moreta tekmovati, saj se kakovost njunega sodelovanja začne zrcaliti v otrokovem razvoju (130).
Kristina Šumak
Literatura
- Clarke-Stewart, Alison, in Cornelia Brentano. 2006. Divorce: causes and consequences. New Haven: Yale University Press.
- Ganc, Damijan. 2015. Izzivi očetovstva po ločitvi. Sevnica: Družinski inštitut Zaupanje.
- Simonič, Barbara, in Andreja Poljanec. 2007. Ko odnos propade: spopadanje s posledicami ločitve in proces žalovanja. Socialno delo – za enake možnosti za vse 47, št. 3/6:249-257.