“Bistvo starševstva ni poznati vse odgovore, ampak jih odkrivati ob otrocih, ko rastejo. Ko oni rastejo, rastemo tudi mi. ” Bridgett Miller
Družina je prostor odnosov, zaznamovan z različnimi doživetji, ki nas oblikujejo. V družini spoznavamo, kdo smo, kakšni so odnosi, svet okrog nas. Učimo se komunikacije, izražanja čustev, reševanja težav, vstopanja v odnose, vrednot. Spoznavamo, začutimo, kaj pomeni biti ljubljen in kaj pomeni ljubiti. Lepi in težki trenutki, izkušnje, ki jih doživimo v primarni družini, zaznamujejo naše življenje bolj, kot se tega sami zavedamo. V družini rastemo in v njej se oblikuje naša osebnost.
Eden od pomembnih odnosov v družini je odnos med starši in otroki; vez, ki je bistvenega pomena za otrokov razvoj na spoznavnem, čustvenem, socialnem, duhovnem področju. Več ljubezni, sočutja, spoštovanja, razumevanja bo otrok deležen, več občutka varnosti in ljubljenosti bo čutil. Če pa so v družini nerazumevanje, odtujenost, konflikti, bo čutil več strahu, dvoma, lahko tudi agresivnosti. S čustveno dediščino, ki jo otrok dobi doma, potem odhaja v svet. Izkušnje iz otroštva so temelj, na katerem gradimo svoje življenje.
Starševstvo je poslanstvo in tudi način našega življenja. Prve pred- stave, vrednote materinstva in očetovstva dobimo v primarni družini, ob mami in očetu, ko skozi odraščanje opazujemo svoje starše in doživljamo različne izkušnje z njimi. V odraslem obdobju spoznavamo različne vidike starševstva, lahko občudujemo druge starše ali se z njimi ne strinjamo, lahko imamo svoje predstave o tem, kakšni starši bi sami radi bili, ampak šele ko postanemo starši, se začne zares obli- kovati naša identiteta. Starševstvo vključuje vzgojo, skrb, nudenje varnosti in podpore, spoštovanje, sočutje, nesebično ljubezen, kar dela odnos med otrokom in starši zelo dinamičen in vzajemen. Tako otrok kot starši prispevajo k oblikovanju in razvoju odnosa ter vplivajo drug na drugega. Družina je zato tudi prostor oblikovanja staršev. Tako kot se otrok uči ob starših, se tudi starši učijo ob otroku.
Otrok vstopi v naše življenje z individualnim značajem, enkratnostjo. S svojo prisotnostjo, vedenjem, besedami, igrivostjo, trmo, uporom nam odkriva globine našega doživljanja, prebuja različna čutenja, preizkuša vztrajnost in se sooča z našo (ne)močjo. Vsako razvojno obdobje otroka postavlja staršem nove izzive in priložnosti za učenje, za nova spoznanja. Ko otrok odrašča, gre skozi razvojne faze, starši sledimo njegovemu razvoju, prevzemamo različne vloge in naloge, ki nas preoblikujejo. Skupaj z otrokom vzpostavljamo edinstvene izkušnje in rastemo drug ob drugem. Družinski odnosi torej pomagajo rasti vsem članom družine.
Starševstvo je večino časa polno izzivov in velikih lekcij. Spoznanja, ki jih doživimo ob otrocih, so dragocena, vendar pa moramo biti dovolj ranljivi, da jih lahko sprejmemo. Ob otrocih lahko ozavestimo, kaj je v življenju pomembno, odkrivamo dele sebe, za katere prej mogoče niti nismo vedeli, da obstajajo, ali da zmoremo nekaj, kar nam je v preteklosti bilo nepredstavljivo.
Ob otrocih spoznavamo:
- brezpogojno ljubezen – kako velika je lahko naša ljubezen in kaj pomeni darovati se za drugega; ta ljubezen ne pozna sebičnosti, zavisti, tekmovalnosti in vedno daje prednost drugemu;
- občudovanje – kako se lahko čudimo in smo hvaležni za preproste, majhne stvari; za otroke ni nič samoumevno, vse jih zanima, polni so občudovanja;
- veselje in pristnost – kako izražati veselje, biti pristen; otroci imajo veliko veselja in navdušenja in to zelo pristno pokažejo;
- živeti sedanji trenutek – otroci niso obremenjeni s časom kot odrasli, ne s preteklostjo in ne s prihodnostjo; sedanji trenutek, tukaj in zdaj, je pomemben;
- biti v odnosu – otroci želijo biti v odnosu, hrepenijo po bližini in povezanosti z nami;
- sebe, kdo smo – kakšni so naši odzivi in čustva, zakaj reagiramo na določen način, kako doživljamo sebe, druge …
Starševstvo nam ponuja tudi priložnost, da ozavestimo vzorce iz otroštva, saj se ob otrocih, ki so nam tako zelo blizu, lahko srečamo s svojimi občutki iz otroštva. Prebudijo nam lepa in tudi težka čutenja. Naj navedem nekaj primerov. Ko gre otrok prvič v vrtec, se spomnimo svojega doživljanja vrtca, pogrešanja, poslavljanja. Z vstopom v šolo lahko z otrokom občutimo veselje, navdušenje za odkrivanje novih znanj ali strah pred neuspehom, ki smo ga sami doživljali v času svojega šolanja. Če smo ob starših imeli občutek, da nismo dovolj dobri, bomo te občutke doživljali ob svojih otrocih. Če nam manjka odločnosti ali ne znamo postavljati mej, bomo pri reševanju vzgojnih situacij imeli priložnost učiti se postavljati meje. Če imamo težave s strahom, sramom, nam bodo otroci ta občutja prebujali, da bi jih presegli. Kazali nam bodo ogledalo naše samopodobe in nas spodbujali, da zaupamo vase.
Otroci nam omogočajo prepoznavati naše nezavedne vsebine, da se lahko osvobodimo svoje preteklosti in vzorcev, ki so nefunkiconalni. S tem nam omogočajo, da rastemo. Pri tem je nujno potrebno, da sproti ozaveščamo, kaj se nam dogaja, ko nam je težko, ko nas je strah, ko čutimo sram, negotovost ali nemoč. Hitro se namreč lahko zgodi, da krivdo pripišemo otroku, kako je nemogoč, težaven, neubogljiv, drugačen … in ga kaznujemo, zavračamo, mu delamo krivico. Otroci delujejo skladno s svojo notranjo držo in doživljanjem. Ne izzivajo nas namerno in ne želijo nam slabo. Mi nosimo s seboj čustvene bolečine, težke spomine in zato otroci s svojim značajem, besedami, vedenjem v nas velikokrat sprožijo občutja, ki jih ne bi radi čutili.
Starševstvo je večino časa polno izzivov. Ni preprosto in včasih zahteva veliko moči in naše iznajdljivosti, a s sprejemanjem izzivov, učenjem, ozaveščanjem svojega doživljanja in odzivanja bolj zaupamo v svoje starševske sposobnosti in odkrivamo nove osebnostne moči. Tudi ob napakah in nepopolnosti rastemo. Naša identiteta starševstva se ne neha oblikovati, ko otroci odrastejo. Ob odraslih otrocih se naše starševstvo spreminja, preoblikuje in dobiva novo širino, ko spremljamo odhajanje otrok v svet, ustvarjanje družine, ko postanemo stari starši.
Naj bo družina prostor ljubezni in učenja. Da bi le zmogli biti ranljivi, odprti za nova spoznanja in si dovolili rasti v ljubezni.
