Kako si želimo živeti? Naše misli nam sicer lahko pripovedujejo marsikaj ali nas celo prepričujejo o tem kako stvari so in kako smo mi, pa vendar smo mi tisti, ki prepoznamo svojo pot in se odločimo, da bomo krenili po njej. Pri tem uporabimo sposobnost, ki je lastna samo nam, ljudem. Te pripovedujoče misli opazujemo in se ob tem zavedamo, da so samo misli. Lahko so dobre, lahko tudi ne. O sebi lahko razmišljamo, da nismo dobri ali da smo nevredni ljubezni ali da smo nemogoči, samo to ne pomeni, da smo to res mi. Mi nismo npr. ena sama žalost, kadar nas obhajajo žalostne misli.
In kdo pravi, da ne more biti naše življenje notranje bogato in polno namena in pomena, če se soočamo s tesnobo ali z depresijo ali morda cleo z neozdravljivo boleznijo? Stvari lahko sprejmemo takšne, kot so, popolnoma ali le delno. Gre za proces sprejemanja. Ko gremo na to pot ne moremo vedeti ali bomo kdaj prišli do tistega: “Sprejel sem!”, ampak je vredno tvegati in ne ostati, kjer smo.
Kar čutimo, čutimo, kar mislimo, mislimo, kar sanjamo, sanjamo … Prav vse, kar se dogaja v nas, lahko opazujemo. To nam da prožnost, ki jo potrebujemo, da gremo v smeri ciljev, ki so nam pomembni. Na tak način ustvarimo pravo razdaljo in tudi odpornost za kopico težav, ki nas lahko doletijo. Ni se nam treba znebiti svojih težav in vsega, s čimer se borimo, da bi živeli skladno s seboj in v miru.
Kaj so vrednote, ki so prva tema tega prispevka? Ta prispevek je nadaljevanje prispevkov o terapiji sprejemanja in predanosti. Vrednote so v okviru ACT peti proces. Kot kompas nas vodijo v smeri ciljev, ki jih imamo. Vrednota je lahko osebna samostojnost ali poslovni uspeh ali družinska harmonija ali kakovostni odnosi ali skrb za bližnje ali zdravje. Na spletni strani Raziskava svetovnih vrednot najdemo kar nekaj izredno zanimivih informacij o vrednotah. Vrednote so razdelili na dve dimenziji, na tradicionalne vrednote v nasprotju s sekularno-racionalnimi in na preživetvene vrednote v nasprotju s samoizraznimi.
Kar je še pomembno vedeti je to, da vrednote niso cilji. V zakonskem odnosu je lahko cilj dobra medsebojna povezanost in naklonjenost, samo je ta cilj težko dosegljiv, kadar ni vrednota zakoncev vzajemna skrb. Podobno je lahko cilj partnerjev poroka, medtem ko zvestoba seže onkraj samega dejanja poroke. Veliko bolečine lahko doživita zakonca, ko eden od njiju za nekaj časa ali celo let opusti zasvojenost, ker si želi imeti družino, a se v trenutkih stiske ponovno zateče v tolažbo opoja, kar ga pripelje nazaj v zasvojenost. Cilj ni bil dovolj močan, da bi ozdravil zasvojenost. Vrednota zdravja ni bila dovolj močna.
Kadar dosežemo cilj, običajno doživimo veselje. V prihodnost, ki bo imela smisel, nas pa popelje samo vrednota, ki smo jo imeli, da smo ta cilj dosegli. Diploma, ki jo dobimo po zahtevnem študiju, sama po sebi še ne pomeni, da bomo v službi, do katere nam je diploma odprla vrata, zadovoljni. Pomembno je ali želimo to res delati, katere vrednote nas usmerjajo. Prav vrednote oblikujejo naše vsakdanje trenutke in vplivajo na sprejemanje odločitev. Kadar so naši odnosi vrednota, se bomo zanje borili, kadar postane npr. nerazumevanje močnejše od razumevanja. Naše vrednote so nastajale, oblikovale so jih vrednote staršev, družbe, religije, a so predvsem naše in izvirne. Zanje se odločimo sami. Niso nekaj, kar bi morali delati, ne gre za pravila.
Vrednote tudi niso enake čustvom. Za čustvo se namreč ne moremo odločiti, ker praviloma ni stvar našega nadzora. Ko se zgodi, se zgodi. Zato notranjih izkušenj ne moremo spreminjati, lahko le svoja dejanja. Recimo, da bi se želeli ves naslednji teden počutiti zadovoljne in srečne v nam najbolj pomembnih odnosih? Kako bomo to dosegli? Kaj naj se spremeni, da bi se to zgodilo? Samo od sebe se gotovo ne bo, takšen cilj potrebuje vrednote. Samo kaj je tisto, kar je v naši moči in nam bo pomagalo priti do cilja? Mami, ki se bo želela povezati z najstniško uporno hčerko, bi znalo pomagati, da si vzame čas le zanjo. Mama, ki je navajena ure in ure pregledovati telefon, bo potrebovala precej poguma, da to izpelje. Samo odnos s hčerko ne bo postal “udoben”, dokler brskanje po spletu ali igranje igric predstavlja cono udobja. Mož, ki si postavi cilj, da mu žena ne bo pošiljala besnih SMSov v službo, bo moral izvedeti kaj mu želi žena sporočiti. Morda pa njeno besnenje sporoča nekaj globljega. Ga mogoče pogreša? Se počuti samo? Vrednota iskrenega pogovora mu bo pomagala ustaviti se in se posvetiti ženi. Na koncu bosta oba na boljšem, nobeden od njiju ne bo ničesar izgubil. Njuna komunikacija se bo z ravni napad-obramba preselila na raven iskrenega zanimanja za drugega.
Kaj je torej za nas res pomembno? Kaj nas vodi do naših osebnih in skupnih ciljev? Katere tri vrednote nam pridejo najprej na misel? Pomembno je, da se jih zavedamo in se o njih pogovarjamo še zlasti v nam najbolj pomembnih odnosih.
Vir: Reclaim Your Life: Acceptance and Commitment Therapy in 7 Weeks
