Ljudje poimenujemo konflikt različno: kot spor, prepir, nesporazum, različna mnenja, nasprotovanje, nesoglasje, nestrinjanje, odklanjanje, neupoštevanje. Avtor Marko Iršič v svoji knjigi Umetnost obvladovanja konfliktov razlaga, da lahko te pojme razlagamo kot pojavne oblike konflikta, medtem ko sam konflikt leži globlje in je bolj kompleksen in večplasten pojav. Večine konfliktov se običajno ne zavedamo vse dokler smo že sredi burnega prepira ali ko se komunikacija prekine. Konflikt ohranja razdaljo in šele ko ga razrešimo, si lahko pridemo bližje. Ker je človek odnosno bitje, so prostor za konflikte prav medosebne ravni. Nastopi, »ko dva ali več posameznikov znotraj določene skupine ali odnosa oziroma na določenem področju (so)delujejo neoptimalno zaradi njihove (delne) neusklajenosti«.
Ampak razrešiti moramo pravzaprav neusklajenost, ki je temelj konflikta. O kakšnih neusklajenostih govorimo? Od mnogih, ki jih navaja avtor Marko Iršič v svoji knjigi, in to zagotovo niso vsi, jih v nadaljevanju nekaj naštevamo. Takšne neusklajenosti se lahko sprevržejo v boleče stanje, zaradi katerega pridejo ljudje po pomoč na terapijo, še zlasti, če prerastejo v nasilje:
- neusklajenost pričakovanj – lahko vodi do izključevanja pričakovanj – eden hoče eno, drugi drugo, zato je potrebno najprej sploh razjasniti pričakovanja;
- neusklajenost prepričanj – prepričanja so v ljudeh zakoreninjena, so abstraktna ter se jih večinoma ne zavedamo, čeprav strukturirajo naše dojemanje sveta in naše delovanje, zato so takšni konflikti težko rešljivi;
- neusklajenost vrednot – po vrednotah usmerjamo naše življenje, delamo, kar je za nas prav in kaj je vredno, zato je zaradi različnih vrednot takšne konflikte težje reševati, zlasti če prihaja do razlik med deklarativnimi vrednotami nekoga in tistimi, ki jih človek dejansko živi;
- neusklajenost navad – so težje rešljivi konflikti, toliko bolj kot so navade utrjene in nekompatibilne med seboj;
- osebnostna neusklajenost – je kompleksen problem, ki vključuje neusklajenost vrednot, navad, ritma, kulturnega okolja nekoga;
- neusklajenost čustev – pri tej neusklajenosti je pomembno prevzemanje odgovornosti za svoja čustva in sposobnost obvladovanja le-teh;
- neusklajenost socialnih vlog – nastane, kadar sta socialni vlogi dveh posameznikov v istem okolju neusklajeni (starš – otrok) ali če posameznik socialno vlogo, ki jo ima v enem okolju prenese tudi v drugo okolje (direktor doma);
- neusklajenost pomembnosti odnosov – za nekoga je lahko odnos bistvo življenja, za drugega relativno postranska stvar;
- neusklajenost dojemanja situacije – je neločljivo povezana s preteklimi izkušnjami in nezavedno interpretacijo pomena situacije; do konflikta pride, ker so pomeni neozaveščeni in pri različnih ljudeh različni; lahko je dojemanje moteno, ker smo utrujeni, čustveno vznemirjeni, nas situacija preseneti,… – če napačno zaznamo, se tudi odzivamo napačno; lahko dojemamo nesimetrično – svoje vedenje zaznamo pri sebi povsem drugače kot pri drugem; lahko gre za transfer – ko situacijo ali osebo dojemamo kot neko drugo iz naše preteklosti in zgodi se lahko, da ji postane resnično podobna; lahko nesimetrično pripisujemo svoja slaba dejanja situaciji medtem ko slaba dejanja drugega pripisujemo njegovim osebnim karakteristikam;
- neusklajenost signalnih sistemov – ljudje stalno med seboj izmenjujemo signale – o namenih, počutju, naravnanosti, energijskem nivoju ,…in eni to počnejo subtilno drugi »na glas« zato se lahko dva drug drugemu zdita kot eden »neodziven« in drugi »brezobziren«;
- neusklajenost razumevanja ali pomembnosti dogovora – vsak dan se za kaj dogovarjamo zaradi različnosti v razumevanju in pomembnosti smo zlahka v konfliktu;
Konflikt in nasilje
Nasilje je lahko negativna posledica konflikta, lahko pa spremlja konfliktno interakcijo in je za mnoge običajna, čeprav povsem disfunkcionalna oblika soočanja s konfliktom. Nasilje razumemo kot nasilno vedenje ali kot zlorabo. Nasilno vedenje je uporaba grobe sile za doseganje določenega cilja, zloraba pa pomeni polastiti se, uporabljati, poškodovati, ali uničiti. Posebna oblika nasilja je izsiljevanje.
Aktivno in pasivno nasilje:
Pod aktivno nasilje spada fizično nasilje, poškodovanje lastnine, verbalno nasilje, ustrahovanje, grožnje, izsiljevanje, … Pasivno nasilje pa je ignoriranje, zaničevanje, nespoštovanje dogovorov, obtoževanje in očitanje, opravljanje in obrekovanje, izobčenje in poniževanje, nespoštljivost in posmehovanje, kritiziranje in cinizem, moraliziranje, igranje nemočne žrtve, prekinitev odnosa ali komunikacije, manipuliranje, kjer eden drugega razvrednoti na raven objekta z namenom uresničevanja lastnih interesov.
Vsiljevanje lastnih pravil ali interesov:
Vsiljevanje lastnih pravil in interesov pogosto spremljajo grožnje, če vsiljenih pravil drugi noče sprejeti. Temu pravimo izsiljevanje. Posebna oblika izsiljevanja je čustveno izsiljevanje: to je učinkovito izigravanje ljudi, pri katerem nam nekdo neposredno ali posredno grozi, če ne bomo storili, kar želi. Ključni razlog, da izsiljevanja pogosto ne prepoznamo, je, da izsiljevalci svoja dejanja prekrijejo z zmedo in negotovostjo, ki jo povzročijo v nas. Njihovi glavni pripomočki so strah, krivda in dolžnost. V medosebnih odnosih je izsiljevanje pogosto nezavedno in posledica v preteklosti naučenih vedenjskih vzorcev. Podrejanje vsiljenim oziroma izsiljenim pravilom je vsekakor kontraproduktivno in onemogoča pristne medosebne odnose in enakopravno sodelovanje.
Grožnja s prekinitvijo odnosa ali navidezna prekinitev:
Poseben primer izsiljevanja je implicitna ali eksplicitna grožnja enostranske prekinitve odnosa. Ogroženost odnosa pripelje do tega, da se pomembnost odnosa postopno zmanjšuje, da se odnos prej ali slej dejansko prekine ali da pride do psiholoških težav tistega, ki se mu grozi. V ogroženem človeku se pojavljajo občutki nemoči, frustracije, izčrpanosti, onemoglosti, kronične prestrašenosti. Namen grožnje je prisiliti drugega, da se podredi.
Nasilje kot preprečevanje komunikacije
Nasilje deluje kot močan zaviralec komunikacije. Če želimo nekomu povedati nekaj, kar noče slišati, je zelo verjetno da se bo odzval z neko obliko nasilja. Začel bo vpiti, se kujati, nas ignorirati ali bo enostavno odšel. Potrebna je presoja, ali je smiselno vztrajati pri sporočilu in če je, je potrebno najti način, kako sporočilo posredovati oziroma povedati, da nas bo sogovornik slišal in upošteval.
Vpliv nasilja na reševanje konfliktov
Nasilje vpliva kontraproduktivno na reševanje problemov. Vsako nasilje in grožnja ustvarja napetost, ta pa v splošnem zmanjšuje možnost ustvarjalnega mišljenja in delovanja. Za uspešno reševanje konfliktov je pomembno, da najprej zmanjšamo napetost do ravni, ki dopušča ustvarjalno sodelovanje in iskanje skupne rešitve.
Kako obvladati konflikt?
Med oblikami obvladovanja konflikta avtor Iršič primeroma navaja razvijanje sposobnosti za obvladovanje konflikta, odkrivanje konstruktivnih oblik soočenja s konfliktom, razvoj kulture obvladovanja konfliktov in vzgojo za obvladovanje konfliktov. Konflikti nastanejo in napačno ravnamo, če jih hočemo zanikati ali reševati nasilno. Lahko jih sprejemamo kot priložnost za rast in razvoj in iščemo optimalne rešitve, ki naj upoštevajo dobrobit vseh vpletenih.
Povzeto po: Marko Iršič: Umetnost obvladovanja konfliktov. 2004. Ljubljana: Zavod RAKMO
