Ljubezen, meje in najina dvojina
Partnerski odnos je prostor bližine, pripadnosti in medsebojne povezanosti, hkrati pa tudi prostor, v katerem se srečata dve različni osebi – s svojimi potrebami, vrednotami, izkušnjami in doživljanjem. Zato se ob vprašanju, kako biti blizu v odnosu in ostati povezan, pojavi tudi drugo, enako pomembno vprašanje: Kako v odnosu ostati v stiku s seboj?
Zrel partnerski odnos temelji na sposobnosti, da lahko oba partnerja ostajata vsak svoja oseba in hkrati gradita skupni prostor – prostor za »naju«.
Meje med bližino in samostojnostjo
V psihoterapiji se pogosto srečujemo z različnimi težavami, povezanimi z mejami v odnosu. V nekaterih odnosih je prisotno zlitje, pri katerem partnerja težko ločujeta svoje potrebe, občutke in odgovornosti. Eden lahko hitro prevzame odgovornost za počutje drugega, težko reče »ne« ali se odpoveduje sebi, da bi ohranil mir in povezanost. Na drugi strani se lahko pojavi strah pred izgubo lastnega jaza, ko bližina postane ogrožajoča, ker jo človek doživlja kot omejevanje samostojnosti.
Obe skrajnosti lahko otežita razvoj zdravega partnerskega odnosa. Pri tem različnost sama po sebi ni težava. Partnerja imata lahko različne potrebe po bližini in prostoru, različne načine soočanja s konflikti in tudi različne predstave o skupnem življenju. Ključno vprašanje je, kako lahko s temi razlikami živita, ne da bi moral eden zaradi odnosa izgubiti sebe ali drugega siliti, da izgubi sebe.
Psiholog Murray Bowen je v okviru teorije družinskih sistemov ta vidik opisal s konceptom diferenciacije jaza. Gre za sposobnost, da človek tudi v pomembnem čustvenem odnosu ohranja stik s svojimi vrednotami, potrebami in občutki ter hkrati ostaja čustveno povezan z drugim. Diferenciacija zato ne pomeni oddaljevanja, temveč sposobnost povezovanja brez izgube lastnega jaza.
Ko začneva graditi skupno življenje
Ko se partnerja odločata za skupno življenje, se odpirajo številna vprašanja: Kaj bo ostalo moje? Kaj bo najino? Kje se bom prilagodil/a in kje želim ostati zvest/a sebi? Kako bova sprejemala odločitve? Koliko časa potrebujeva za naju in koliko zase? Takšna vprašanja so lahko pomemben del razvoja odnosa. Skupno življenje namreč zahteva nenehno usklajevanje potreb, pričakovanj in želja ter postopno oblikovanje skupnih vrednot, dogovorov in načina življenja. Prav pri tem usklajevanju postanejo pomembne tudi meje, ki v partnerskem odnosu niso zidovi, ki drugega izključujejo, temveč pomagajo ohranjati občutek lastne identitete in hkrati omogočajo gradnjo odnosa. Sporočajo: »To sem jaz, to si ti in med nama obstaja prostor, v katerem se lahko srečava.«
Takšno ravnotežje med bližino in samostojnostjo je povezano tudi s konceptom varne navezanosti. Varen odnos posamezniku omogoča, da se na drugega lahko zanese, hkrati pa ohranja občutek lastne kompetentnosti, identitete in samostojnosti. Bližina zato ne zahteva odpovedi lastnemu svetu, interesom ali odnosom z drugimi. Po drugi strani pa lahko pretirano poudarjanje neodvisnosti postane način izogibanja ranljivosti in čustveni bližini. Zdravo partnerstvo zato ni niti popolna zlitje niti popolna neodvisnost. Gre za sposobnost, da ostajamo povezani, ne da bi pri tem izgubili sebe.
Od »jaz« in »ti« k »midva«
Beseda dvojina, ki jo poznamo v slovenskem jeziku, lepo izraža bistvo partnerskega odnosa: obstajata »jaz« in »ti«, med njima pa nastaja nekaj tretjega – »najin odnos«. Ko se dva človeka odločita za skupno življenje, ne usklajujeta le svojih potreb in želja, ampak postopoma ustvarjata tudi skupni prostor. Vprašanje »Kaj potrebujem jaz?« tako dopolni vprašanje: »Kaj potrebujeva midva?«
Iskanje odgovora na to vprašanje zahteva pripravljenost, da v odnos prinesemo svoje potrebe, želje in pričakovanja ter jih hkrati usklajujemo s potrebami drugega. S pomočjo usklajevanja partnerja oblikujeta skupne vrednote, dogovore in način življenja.
Ker v odnos vstopata dva različna človeka, so del skupnega življenja tudi nesoglasja. Pri tem je pomembno, da partnerja tudi v težkih trenutkih ohranita spoštovanje, izrazita svoje potrebe in ostaneta pripravljena drug drugega slišati. Prav skozi takšne trenutke se učita usklajevati različnost, iskati skupne rešitve in hkrati ohranjati vsak svoj prostor. Ko je v odnosu prostor za oba, se lahko iz »jaz« in »ti« postopoma oblikuje »midva« – skupni prostor, ki ga soustvarjata oba.
Vir:
Calatrava, M., Martins, M. V., Schweer-Collins, M., Duch-Ceballos, C., & Rodríguez-González, M. (2022). Differentiation of self: A scoping review of Bowen Family Systems Theory’s core construct. Clinical Psychology Review, 91, 102101. https://doi.org/10.1016/j.cpr.2021.102101.
