Pripravila: mag. s. Polonca Majcenovič
Med opazovanjem te prelepe raznovrstnosti v Mariborskem mestnem parku, sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prebrala pred nekaj tedni. Naslov knjige je Moč različnosti. Raznovrstnosti v naravi se veselimo in si je želimo. Ta različnost nas navdušuje, tudi barve se zmeraj ujemajo. A kako je s tem pri nas, ljudeh, še zlasti kadar odpremo temo o duševnih boleznih?
Avtorica knjige Gail Saltz piše: »Na osnovi triindvajsetih let dela s pacienti, obsežnem analiziranju genijev zadnjih par stoletij, razpravljanj s strokovnimi kolegi z različnih področij medicine in inovativnih nevroloških znanosti, lahko zatrdim, da je nekaj posebnega pri možganih, ki se borijo z duševno boleznijo, hkrati pa so zmožni ustvariti nekatere izmed najbolj osupljivih in lepih dosežkov. Menim, da je to neznansko pozitivno in spodbudno sporočilo za skoraj petdeset odstotkov Američanov, pri katerih se bo na neki točki njihovega življenja razvila vsaj ena duševna bolezen.’ Kot je pokazalo toliko uspešnih ljudi, ki sem jih intervjuvala za to knjigo, visokofunkcionalni možgani niso enaki lepo pospravljenim tipičnim možganom. V možganih, ki bi jih lahko opisali kot malce razmetane, se lahko svetlika veliko nadarjenosti in ustvarjalnih iskric. Sposobnost, da v svojih razmetanih možganih najdejo edinstvene sposobnosti, je tisto, kar uspešne ljudi ločuje od tistih, ki jih njihove možganske razlike v življenju zavirajo. Včasih jih zavira tudi družba, v kateri živijo.«
V knjigi opisuje kako se posamezniki soočajo z različnimi težavami: Učne razlike – disleksija; Distraktibilnost – motnja pomanjkljive pozornosti, motnja pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo in druge motnje pozornosti; Anksioznost – generalizirana anksiozna motnja, obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja, panična motnja in fobije; Melanholija – depresivna motnja, distinija in disforija; Krožno nihanje razpoloženja – bipolarna motnja; Divergentno mišljenje – shizofrenija, shizoafektivna motnja in shizoidna osebnostna motnja; Povezanost – motnje avtističnega spektra.
Zelo koristni in poglobitve vredni so se mi zdeli njeni nasveti kako lahko pomagamo otroku, sebi, in tudi družbi:
Za svoje otroke lahko:
• Zahtevate evalvacijo in diagnozo – zgodnja intervencija je ključna pri premagovanju in izboljševanju simptomov.
• Izpostavljate sposobnosti in odlike – pogovorite se z otroki o njihovih sposobnostih in kako bi jih lahko izpilili.
• Izogibajte se drilanju stvari, v katerih otroku ne gre dobro – uporabite pristop 80-20: 80 odstotkov posvetite stvarem, v katerih je otrok dober, in 20 odstotkov stvarem, v katerih mu ne gre tako dobro.
• Spodbujajte otrokovo igro, dajajte mu več časa zanjo in mu nudite več priložnosti, da se povsem posveti stvarem, ki jih ima zelo rad.
• Poiščite pomoč pri otrokovih vzgojiteljih in učiteljih – z njimi se pogovorite o otrokovih sposobnostih in jih zaprosite, naj otroku pomagajo odkriti njegove odlike in jih razvijati.
Zase lahko:
• Razmislimo o nevropsihološkem testiranju, s katerim lahko odkrijemo področja, na katerih smo še posebej dobri.
• Poiščemo in se zavežemo pravi kombinaciji skrbi zase, strokovne obravnave in zdravljenja – od rekreacije in ustrezne prehrane do govorne terapije in jemanja predpisanih zdravil.
• Poiščemo delovne možnosti, ki spodbujajo naše sposobnosti, in se posvetujemo s kariernim svetovalcem, ki nam bo pomagal prepoznati priložnosti.
Kot družba lahko:
• Cenimo velikanski potencial ljudi z možganskimi razlikami – primere najdemo vse naokoli.
• Nehajmo zasramovati ljudi, ki se v življenju borijo in so v stiski. Izbrišimo izraze, kot sta nor ali trčen, iz našega besednjaka.
• Odkrito spregovorimo o možganskih boleznih in jih obravnavajmo tako kot katerokoli drugo bolezen. Spodbujajmo poudarjanje kreativnosti in mojstrstva v naših šolah napram testiranju.
• Pospešujmo iskanje in razvoj človekovih sposobnosti pri zaposlovanju in na delovnem mestu.
• Uporabljajmo sredstva, namenjena raziskovanju, za boljše razumevanje možganskih bolezni – sorazmerno z njihovo splošno razširjenostjo in vplivom.
Saltzova pride do sklepa: »Upam, da bomo z razumevanjem možganskih razlik in možganskih vezij, ki v človeku povzročajo tako trpljenje kot tudi njegove edinstvene sposobnosti in odlike, znali ceniti in sprejeti človeka s takšno življenjsko popotnico. Vsako življenje in vsaki možgani vsebujejo potencial. Če zatremo ta potencial, ker odklanjamo ljudi, ki ne ustrezajo nekim standardnim kalupom, to ni zgolj kruto na ravni posameznika, temveč predstavlja tudi žalostno izgubo na ravni družbe.«
Duševna bolezen nas lahko kaj hitro pahne v obup, ker se nam je nekaj takšnega sploh zgodilo. Lahko pa se podamo na pot iskanja potencialov. Iščemo tisto nekaj, kar pa vseeno zmoremo narediti, in bo dalo našemu življenju več pomena in smisla.