Travma – kako jo prepoznati, se soočiti z njo in jo preboleti oziroma predelati
Eden najpomembnejših sodobnih strokovnjakov na področju na področju raziskovanja in zdravljenja travm Bessel A. van der Kolk trdi, da je pri prepoznavanju travme pomembnejše od vprašanja “Kaj se ti je nekoč zgodilo?“ vprašanje “Kdo je bil nekoč ob tebi?“ S tem je opozoril na relacijske oz. odnosne travme, ki prav tako zaznamujejo oziroma ranijo posameznika.
V ZDA živeči nizozemski psihiater in nevroznanstvenik, ki se s področjem travme in travmatskega stresa ukvarja že več kot 50 let, je v svoji knjigi The Body Keeps the Score, ki je na voljo tudi v slovenskem prevodu Telo si vse zapomni, uvodoma zapisal, da “ti ni treba biti vojak na bojišču ali iti v begunsko taborišče, da doživiš travmo“. Kot je poudaril, se “duševni pretresi dogajajo nam, našim prijateljem in sosedom“. Ob tem je navedel neko raziskavo ameriške vladne agencije, ki je pokazala, da je bil vsak peti Američan kot otrok žrtev spolnega nadlegovanja ter da so vsakega četrtega starši vsaj enkrat hudo pretepli. Četrtina Američanov je odraščala ob sorodnikih alkoholikih in vsak osmi otrok je bil priča nasilju nad svojo materjo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se ne smemo slepiti, da ne bi podobne statistike dobili tudi v Sloveniji.
V ZDA so se s travmo bolj sistematično začeli ukvarjati konec 70. let minulega stoletja, ko so se domov vračali vojaki iz vietnamske vojne. Od tedaj se je začel uporabljati tudi termin PTSD oz. posttravmatska stresna motnja. Takrat so začeli opažati, da travma ne prizadene zgolj posameznikov, ki so ji neposredno izpostavljeni, ampak tudi ljudi v njihovi bližini. Po vrnitvi vojakov, ki so domače presenečali z nenavadnimi izbruhi besa ali s popolno čustveno odsotnostjo, so opažali, da so velikokrat njihove soproge zapadle v depresijo, pri otrocih depresivnih mater pa so se velikokrat pojavljali občutki ogroženosti, panike in tesnobe.
Travma je, kot poudarja van der Kolk, že po definiciji neznosna in nevzdržna, zato večino žrtev travmatičnih dogodkov potre že sama misel nanjo. Zato se na vse pretege trudijo, da bi jo pozabili, pri čemer vlagajo velike napore v to, da bi jo potlačili.
Čeprav si posameznik želi odmisliti travmo, pri čemer si pomaga z vrsto obrambnih mehanizmov, pa del možganov, ki je zadolžen za posameznikovo preživetje, informacijo o travmatični izkušnji shrani. Tako se lahko spomin nanjo sproži tudi dolgo časa po njej, in sicer že ob najmanjšem občutku nevarnosti. To sproži oz. aktivira prizadete biološke nevronske mreže, pri čemer se začnejo obilno izločati stresni hormoni. Te postravmatske reakcije se zdijo nerazumljive in predvsem neobvladljive. Ko travmatizirani ljudje začutijo, da nimajo nadzora nad svojimi odzivi, se jih utegne polastiti strah, da so nepopravljivo poškodovani in da zanje ni rešitve.
Vendar rešitve so. Te niso hitre in predvsem niso univerzalne. Nekomu bo pomagalo nekaj, spet drugemu kaj drugega glede na njegovo edinstveno osebnost in vrsto travme. Strokovnjaki, med drugim tudi van der Kolk, poudarjajo, da za vsakega travmatiziranega posameznika obstaja način, kako lahko pridobi nadzor nad ostanki svojih travm in znova prevzame vajeti življenja v svoje roke.
“Nihče nas ne more ‘ozdraviti’ vojne, zlorabe, posilstva, mučenja ali kakšne druge podobne grozovitosti; tega, kar se je zgodilo, ni več mogoče preprečiti,“ poudarja van der Kolk. Vendar pa se lahko spopademo z učinki travme na telo, um in dušo: z občutkom razbijanja v prsih, ki ga lahko označimo kot tesnobo ali depresijo, s strahom, da se ne bomo mogli več obvladati, s tem, da smo ves čas na preži, s prepričanjem, da bomo spet zavrnjeni, z gnusom do sebe, nočnimi morami ali spominskimi prebliski, z meglo v glavi ali nezmožnostjo navezovanja stika z drugimi ljudmi.
V nadaljevanju je navedenih nekaj načinov, ki jih navaja van der Kolk in ki lahko pripomorejo k razreševanju posameznikove travme*:
Pogovor in psihoterapija
Van der Kolk v knjigi Telo si vse zapomni malce cinično zapiše: “Terapevti neomajno verjamejo, da je s pogovorom mogoče razrešiti travmo.“ Kot je podaril, zadeve žal niso tako preproste in pojasnil: travmatske dogodke je namreč skoraj nemogoče ubesediti. “Travma nas osupne in nam vzame besede“, pa vendar “pot iz nje tlakujemo prav z besedami, jih košček za koškom skrbno sestavljamo, dokler se nam ne razkrije celotna zgodba“.
Pri pogovoru oziroma terapiji, lahko tudi skupinski, je pomemben sogovornik oz. krog ljudi okoli posameznika, ki ustvarjajo varen prostor, kjer je posameznik viden in slišan ter lahko spregovori o svojih občutjih, kot so strah, krivda, sram… Na ta način lahko odkrije, od kje prihajajo ti občutki, koliko so stari in kako so povezani s travmatično izkušnjo. V takšnem okolju lahko posameznik razvije sočutno držo do sebe in pride do spoznanja, da se mu ju je nek travmatičen dogodek zgodil ter da so njegove reakcije povsem razumljive kot odziv nanj. To spoznanje je začetek zdravljenja travme, poudarja van der Kolk.
EMDR
Van der Kolk imenuje EMDR kot nekonvencionalno, “noro“ metodo, ki pa deluje. V knjigi Telo si vse zapomni zapiše, da je pri usposabljanju za EMDR – metodo za desenzibilizacijo in ponovno predelavo z očesnim gibanjem – prišel do treh spoznanj, nad katerimi je osupel še danes:
- EMDR sprosti nekaj v umu / možganih, zaradi česar ljudje hitro dostopajo do ohlapnih spominov in podob iz preteklosti. To jim pomaga pri umestitvi travmatske izkušnje v širši kontekst.
- EMDR omogoča, da se lahko ljudje ozdravijo travme, ne da bi o njej govorili. Svoje izkušnje opazujejo brez besednega sporazumevanja.
- EMDR lahko pomaga celo tedaj, ko klient in terapevt nimata vzpostavljenega zaupnega odnosa, kar je koristno zlasti pri močno travmatiziranih posameznikih, ki so pogosto manj zaupljivi.
Umetnost: glasba, ples in zlasti gledališče – igranje vlog
Igralce v gledališču učijo prepoznavati svoja čustva. Travmatizirani ljudje se bojijo globokega občutenja, saj jih je strah, da bi pri tem izgubili nadzor. In prav gledališče – v ZDA obstajajo prav posebni gledališki programi v ta namen – je lahko poligon, kjer se učijo izražati čustva in začutiti svoje telo v polnosti.
*Van der Kolk sicer navaja tudi jogo, nevrološko povratno zanko in psihedelično terapijo, ki so zaradi svoje kompleksnosti v tem kratkem prispevku izpuščeni.
Viri:
Van der Kalk, B. (2023). Telo si vse zapomni: Možgani, um in telo pri zdravljenju travme. Založba V.B.Z. Ljubljana
How the body keeps the score on trauma | Bessel van der Kolk
6 ways to heal trauma without medication | Bessel van der Kolk
