Partnerski odnos po izgubi otroka v nosečnosti

Avtorica:
Kristina Šumak

Vsaka izguba ljubljene osebe predstavlja za posameznika izjemno boleč dogodek, če pa gre za izgubo otroka, pa je bolečina še toliko večja. Zgodilo se je nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi in kar si starši v najstrašnejši nočni mori niso mogli predstavljati. Vsako leto milijone staršev po svetu in pri nas globoko prizadene izguba otroka v nosečnosti. Občutki, ki jih doživljajo starši, so različni; a ne glede na to, v katerem tednu nosečnosti se je izguba zgodila, doživljajo starši bolečino, ki jih globoko pretrese in prizadene. Mnogi pari opisujejo, da so se jim porušila tla pod nogami in da je travma izgube spremenila njihov pogled na življenje. Nič ni več tako, kot je bilo pred izgubo. Smrt otroka za starše pomeni izgubo upanja, prihodnosti, sanj in pričakovanj. Od otroka se morajo posloviti, še preden so ga lahko dobro spoznali. 

Žalovanje 

Izpovedi staršev pričajo, da izgubo spremljajo različna čustva, ki pa se lahko spreminjajo tudi iz dneva v dan. Poleg žalosti so tukaj še strah, jeza, občutki krivde, nemoč, osamljenost in druga težka čustva. Vsem izpovedim, ki so tako različne, pa je skupno to, da ostanejo brez odgovora. »Zakaj ravno jaz?« in »Zakaj se je to zgodilo ravno nama?« Žalovanje je proces, ki lahko traja več let in ob vsaki obletnici se lahko stara čutenja in spomini na bolečo izgubo ponovno zbudijo. Žalovanje je proces, ki ga nikoli ni popolnoma konec, vendar bolečina sčasoma postane manj ostra in intenzivna. 

Smrt je pomemben del življenja, pa vendarle o njej tako neradi in težko govorimo. Ko pa umre otrok med nosečnostjo, pa se pogosto sploh ne pričakuje, da bodo starši objokovali njegovo smrt. Bližnji pogosto staršem, seveda v najboljši veri, svetujejo, naj čimprej pozabijo na izgubo in gredo naprej, ali pa jim poskušajo izgubo osmisliti z besedami, kot so: »Gotovo je bil neki razlog, da se je to zgodilo,« »Bolje tako, kot pa da bi bil otrok prizadet … je narava poskrbela …,« »Saj sta še mlada …,« »Bodita srečna, da že imata zdravega otroka,« »Zdaj bi pa že bil čas, da pozabita in gresta naprej …,« »Sta razmišljala o posvojitvi?« »Bolje, da se je zgodilo zdaj kot pa potem, ko bi bil večji …« itn. Te besede pa starše globoko prizadenejo. Starši bi v tistem trenutku potrebovali samo toplo besedo sožalja in podpore ter razumevanje, da jim je otrok veliko pomenil in da potrebujejo čas za žalovanje. 

Žalovanje je povsem normalen in zdrav odziv posameznika na izgubo. Poleg normalne žalosti pa lahko starši po izgubi otroka doživijo depresijo in anksioznost, posttravmatski stres, nekatere raziskave pa so odkrile tudi povezanost s samomorilnimi mislimi; prav tako pa se lahko negativne posledice kažejo tudi v partnerskem odnosu. Težava lahko nastane predvsem takrat, kadar žalost ni izražena, kadar se žalujoči starši zapirajo vase, se umikajo in na drugi strani dobijo neustrezen odziv zdravstvenih delavcev, sorodnikov in prijateljev. 

Izguba in partnerski odnos 

Trenutek izgube je za par velika preizkušnja. Gre za prelomnico in točko, na kateri se bo odnos ali poglobil in rastel; lahko pa povzroči krizo v odnosu, ker ne zmoreta medsebojne opore in razumevanja. Drug drugemu sta lahko v pomoč, lahko pa je partner vir stresa. In s tem je pomembno povezano, kako se bodo žalujoči starši soočali z izgubo. Raziskave, v katerih so sodelovali žalujoči starši, so pokazale, da ima dober partnerski odnos zaščitni faktor za žalujoče ženske in je povezan z nižjo stopnjo anksioznosti in depresije. Za pare, ki se ne zmorejo soočiti z izzivi v odnosu, ki jih povzroči izkušnja izgube, je večja verjetnost, da bodo posledice oz. učinki dolgotrajnejši. Te posledice se lahko kažejo tudi v naslednji nosečnosti. 

Ker partnerja v odnos prihajata z različno zgodovino, izkušnjami in vzorci iz primarne družine, lahko imata drugačna pričakovanja o tem, kako bi bilo treba reagirati in se obnašati ob izgubi, imata lahko različno predstavo o tem, kakšno časovno obdobje je primerno za žalovanje po izgubi. Zaradi različnih predstav o tem, kako naj bi žalovanje in soočanje z izgubami izgledalo in ker vsak žaluje na svoj, drugačen način, lahko to v odnos prinese napetost in konflikte predvsem zaradi nezmožnosti dajanja medsebojne podpore. V tem obdobju bolj kot kdajkoli potrebujeta drug drugega, zato je pomembno, da starša o vseh občutkih drug z drugim spregovorita, jih sprejmeta in si dovolita žalovati vsak na svoj način.

 Z zavedanjem, sprejemanjem različnosti ter dopuščanjem te različnosti lahko partnerja podarita drug drugemu prostor, svobodo, varnost v odnosu in si data možnost za rast. Partnerja lahko skozi takšno preizkušnjo svoj partnerski odnos poglobita, prav tako pa lahko zrasteta tudi kot posameznika. Ko zmoreta sprejeti sebe in drug drugega v svojskih reakcijah na izgubo otroka, lahko rasteta v vzajemnem spoštovanju in občudovanju. Učinek te povezanosti in medsebojne opore lahko vidimo tudi v naslednji nosečnosti, ki je lahko ravno zaradi medsebojnega zaupanja, občutka varnosti, ljubljenosti in sprejetosti bolj mirna in sproščena. Med ljudmi prevladuje prepričanje, da se ob izgubah ljudje zbližajo, vendar ni zmeraj tako. Razlike v procesu žalovanja lahko vodijo tudi k nerazumevanju, ko se nerealna pričakovanja do partnerja kombinirajo z različnim načinom žalovanja partnerjev in odsotnostjo ustrezne komunikacije. Raziskave ugotavljajo, da se pri mnogih partnerski odnos v procesu žalovanja spremeni: precej se izboljša ali precej poslabša, po procesu žalovanja pa se običajno normalizira oz. je ponovno tak oziroma podoben, kot je bil značilen za partnerja pred otrokovo smrtjo. Otrokova smrt lahko v redkih primerih vodi tudi do ločitve staršev, vendar pa jo takrat razumemo predvsem kot sprožilni dejavnik nerazrešenih zapletov med partnerjema, ki so se začeli že pred otrokovo smrtjo. 

Potrebe staršev ob izgubi otroka 

Potrebe žalujočih staršev so različne in so odvisne od vsakega posameznika. Ne glede na trajanje nosečnosti ob izgubi otroka je starše treba obravnavati z vso senzitivnostjo, tako v času otrokove smrti in tudi mesece ali leta kasneje. Staršem pomaga, če jim pokažemo razumevanje za njihova občutja, skrbi in strahove. Pomembno je, da slišimo, kaj nam pripovedujejo in da smo občutljivi za misli in občutke, ki jih ne zmorejo ubesediti. Starši v tem težkem obdobju zelo težko razumejo in izrazijo svoja čustva in potrebe. Pri izražanju čustev jim pomaga, če čutijo, da so razumljeni, da so njihova čustva in doživljanja sprejeta. 

Zaključek

Soočanje z izgubo otroka v nosečnosti je ena najtežjih izkušenj, s katerimi se lahko soočita starša. Gre za globoko osebno in čustveno potovanje, ki zahteva čas, razumevanje in podporo. Pomembno je, da starši v takšnih trenutkih vedo, da niso sami ter da imajo podporo bližnjih in strokovnjakov. Podpora družine in prijateljev je neprecenljiva, vendar je lahko to obdobje žalovanja tako intenzivno, da presega njihove zmožnosti soočanja z bolečino izgube. V takih primerih lahko ima pomembno vlogo psihoterapija, ki nudi varen prostor, kjer lahko starši izrazijo svojo bolečino, predelajo občutke izgube in najdejo poti za ponovno vzpostavitev notranjega ravnovesja. Terapevtski proces omogoča raziskovanje občutkov krivde, žalosti, jeze ali nemoči ter pomaga pri sprejemanju in integraciji te izkušnje v njihovo življenje. Prav tako lahko psihoterapija nudi podporo partnerjema pri krepitvi medsebojnega odnosa, ki je pogosto dodatno obremenjen zaradi različnega doživljanja žalovanja.

Vir: Šumak, K. (2021). Partnerski odnos po izgubi otroka v nosečnosti. V: Odnosi, prostor rasti (str. 9–13). Družinski center Mir.

 

Več prispevkov