ZAPOR KOT DRUŽINSKA IZKUŠNJA
Prestajanje zaporne kazni je družinska izkušnja. Ko mora obsojenec na prestajanje zaporne kazni, ne čuti posledic le on, temveč njegova celotna družina. Še posebej pa se stiske prevalijo na partnerke in žene obsojencev, ki ostanejo same, pogosto brez psihološke podpore in pomoči ter se morajo spopasti z mnogimi izzivi, ki jih zaporna kazen prinaša. Vsak obsojenec je del ene družine, širšega sorodstva in prijateljskih mrež. Če obsojenec doživlja glavne učinke oziroma posledice, ki jih prinaša zaporna kazen, kot je denimo odvzem prostosti, pa svojci obsojencev živijo v tako imenovani senci zapora. Svojci obsojencev si zaslužijo več pozornosti, v smislu podpore in pomoči ter raziskav. Namesto da bi svojce priznali kot ranljivo skupino, katerim je potrebna pomoč, pa so v praksi tisti, ki pogosto privlačijo stigmatizacijo in družbeno nesprejetost, kot sami obsojenci.
POSLEDICE ZAPORNI KAZNI ZA SVOJCE OBSOJENCEV
Skoraj nemogoče je prepoznati svojce obsojencev. Ne moremo jasno določiti kako bi prepoznali, da se nekateri soočajo s tem, da njihova ljubljena oseba prestaja zaporno kazen, razen če se posamezniki odločijo, da bodo te informacije delili z institucijami. Družine oziroma svojci se lahko odločijo, da se bodo sami spopadali s tovrstno stisko in njej ne bodo govorili. Čeprav svojcev obsojencev ne moremo enostavno prepoznati, pa se le-ti soočajo z različnimi posledicami:
- čustvene: svojci doživljajo stiske ob (začasni) izgubi družinskega člana zaradi prestajanja zaporne kazni, ni skupnih dogodkov, kot so na primer praznovanja ali običajni skupni družinski dogodki, kot sta na primer skupno večerjanje, sprehodi, vožnja otrok v vrtec ali šolo;
- psihološke: svojci obsojencev so večinoma stigmatizirani, saj se jih družbeno obravnava kot krive ali sokrive, čeprav so nedolžni in niso vpleteni v kaznivo dejanje;
- finančne: družina prikrajšana za osebni finančni dohodek, na drugi strani pa se povečajo stroški zaradi obiskov, dajanja denarja zapornikom;
- socialne: svojci se morajo prilagoditi zaporniški kulturi;
- svojec prevzame še več aktivnih družinskih vlog.
To so samo nekatere posledice, ki jih ima zaporna kazen na svojce in zaradi katerih ti svojci ne prosijo za pomoč in podporo. Ne glede na vse, je družina del skupnosti in se mora razvijati. Vendar pa je v primeru svojcev zapornikov to lahko zelo oteženo, prav zaradi stigmatizacije in daje občutek, kot da tudi svojci zapornikov plačujejo svoj davek za storjeno kaznivo dejanje. Med občutji, ki jih doživljajo svojci obsojenca so lahko na eni strani krivda in na drugi olajšanje, da zapornik končno služi kazen. Mnogi svojci imajo lahko velike težave pri prilagajanju na izgube in ločitve, kar pogosto povzroča depresijo in druge težave, ki so tesno povezane z duševnim zdravjem. Nadalje pride stiska, ki je povezana z ločitvijo, ki pa se lahko razlikuje glede na naravo kaznivega dejanja in dolžino prestajanja zaporne kazni. Aretacija, obsodba na zaporno kazen in prestajanje kazni zapora lahko svojcem obsojenega povzroči izjemen stres in globoko travmo. Gre za obdobje izjemnega stresa, brezupnosti, izolacije in frustracije, dodatno je tukaj tudi začetni šok in jeza. Družinski člani obsojenega doživljajo prave psihološke travme zaradi obsodbe in kazni zapora.
SEKUNDARNO ZAPORNIŠTVO
Ključen koncept pri razumevanju svojcev obsojencev, ki vzdržujejo obiske v zaporih je »sekundarno prestajanje zaporne kazni«. Svojci so tako rekoč začasno nesvobodni oziroma posebna kategorija «zapornikov/obsojencev«, rečemo jim tudi kvazi zaporniki/obsojenci, sicer pravno svobodni, vendar notranje zvezani/zaprti.
Sekundarno prestajanje zaporne kazni (angl. secondary prisonization) je oblika resocializacije. Nekateri se bodo prilagodili bolje in hitreje kakor drugi, v veliki meri pa je to odvisno od njihovega stika z zunanjim svetom. Sekundarno predstajanje zaporne kazni se kaže predvsem v tem, da svojci zapornikov začnejo uporabljati določen jezik, ki je značilen za zaporniško kulturo, lahko spremenijo tudi svoj življenjski stil in vedenje. Ženske, ki vsak teden obiskujejo obsojenca, pri čemer čakajo tudi nekaj časa na to, da jim bo vstop v zapor dovoljen, telesni pregledi obiskovalk, čakanje na klice in pisma obsojenca, sestavljanje paketov, ki jih svojci pošiljajo zapornikom, vse to poteka pod strogim nadzorom kazenskih organov znotraj zapora. Sčasoma se ženske navadijo na takšen način, govorijo v zaporniškem jeziku, prilagodijo oblačila, ki jih nosijo na obiskih, spremenijo svoje osebne in delovne obveznosti in se prilagodijo urniku zapora oziroma obiskov.
DVOUMNA IZGUBA
Življenje z nekom, kateri je fizično prisoten, vendar ga čustveno ni ali pa ga fizično ni in ne vemo, ali se bo vrnil je prav bizarna človeška izkušnja, ki povzroča veliko žalosti, zmedenosti, dvomov in tesnobe. Ločimo dve vrsti dvoumnih izgub glede obsojencev:
- svojci dojemajo obsojenca kot fizično odsotnega, vendar psihološko prisotnega. Člani družine še vedno ohranjajo prazen prostor za družinsko mizo, kjer je včasih sedel obsojenec, lahko gledajo njegov najljubši film in podobno. To družinskim članom daje psihološki občutek, da je oseba še vedno tam in je ob njih.
- svojci dojemajo obsojenca kot fizično prisotnega, vendar psihološko odsotnega. Tovrstni občutek izgube se pojavlja zlasti ob obiskih obsojenca v zaporu in ponovni vrnitvi zapornika v družino in družbo. Zaporniki zelo pogosto doživljajo občutja disociacije. Ta je posledica travmatičnega stresa, ki je povezan z zaporno kaznijo.
Dvoumno izgubo pa tesno spremlja tako imenovana »neupravičena žalost«. To je žalost, katere žalujoči ne morejo odkrito priznati in javno žalovati, saj s strani družbe ne dobijo podpore, sočutja in razumevanja. Družba v splošnem odreka svojo podporo žalujočim in jim ne dovoli dolgotrajnega žalovanja. Zapor predstavlja družbeno smrt ljubljene osebe, kar družinski člani doživljajo kot občutek izgube.
ZAKLJUČEK
Prestajanje zaporne kazni lahko predstavlja za svojce najbolj zastrašujočo izkušnjo, s katero so se srečali v njihovem življenju. Pogosto ne vedo kaj vprašati, koga vprašati, kdo jim bo odgovoril, oziroma če jim sploh bo odgovoril. Ker je to področje, s katerim se do nedavnega nihče ni ukvarjal je potrebno začeti ustvarjati okolje v katerem se bodo svojci zapornikov počutili varne, slišane in razumljene, da bi lahko spregovorili o svojih stiskah. Kot prvi ključen korak do takega okolja pa je ozaveščanje, da te družine obstajajo ter si zaslužijo pomoč in podporo. Prav paradoksalno je, da medtem, ko za zapornike in njihove potrebe skrbi sistem znotraj zapora, pa za svojce ne skrbi nihče, oziroma so prepuščeni sami sebi. Svojci zapornikov potrebujejo čustveno in praktično podporo pri sprejemanju zaporne kazni. Zelo težko je pomagati svojcem obsojencev, kateri ne želijo sodelovanja ter ne želijo biti identificirani kot svojci obsojenca. Svojci se lahko želijo izogniti formalnim oblikam pomoči s strani različnih institucij, saj ne verjamejo, da bi jim te lahko koristile. Veliko število svojcev (iz tujih raziskav) je poročalo o sodelovanju s podpornimi skupinami, ki so vključevali posameznike s podobnimi izkušnjami. Svojci obsojencev ne želijo usmiljenja ali prioritet pri ponujenih storitvah, pač pa le podporo in razumevanje, katero jih pomaga pri soočanju z njihovimi stiskami in temu, da začnejo živeti novo dostojanstveno življenje.
VIRI:
Action for Prisoners’ Families. 2011. Working with Prisoners’ Families: A guide for practitioners on identifying families affected by imprisonment in a non-stigmatising way and the type of support they might need. London: Parenting UK and WAVE Trust, funded by the Department for Education.
Boss, Pauline, in Janet Yeats. 2014. Ambiguous loss: A complicated type of grief when loved ones disappear. Bereavement Care 33, št. 22:63-69.
Boss, Pauline. 2004. Ambiguous loss. Journal of Marriage and Family, 66, št. 3:551-566. Navaja Joyce Arditti, Parental Incarceration and the Family, 102-103. V: Froma Walsh in Monica McGoldrick, ur. Living beyond Loss, 237–246. New York, NY: W. W. Norton and Company, 2007.
Brown, Michelle. 2018. An exploration of the challenges families experience when a family member is convicted of sex offence. Masters dissertation. Cambridge: Institute of Criminology, University of Cambridge.
Codd, Helen. 2008. In the Shadow of Prison: Families, Imprisonment and criminal justice. Willan Publishing: UK.
Comfort, L. Megan. 2003. In the Tube at San Quentin: The »Secondary Prisonization« of Women Visiting Inmates. Journal of Contemporary Ethnography, 32, št. 1:77-107.
Comfort, L. Megan. 2007. Doing Time Together: Love and Family in the Shadow of the Prison. Chicago, IL: University of Chicago Press.
Condry, Rachel. 2007. Families Shamed: The consequences of crime for relatives of serious offenders. Oxford: Routledge. Navaja Helen Codd, In the Shadow of Prison: Families, Imprisonment and criminal justice, 17-18, 142. UK: Willan Publishing, 2008.
Dahl, Carla M. in Pauline Boss. 2020. Ambiguous Loss: Theory‐Based Guidelines for Therapy with Individuals, Families, and Communitie. V: Karen S. Wampler, Mudita Rastogi in Reenee Singh, ur. The Handbook of Systemic Family Therapy, 127-151. John Wiley & Sons Ltd.
Light, Roy, in Bryony Campbell. 2006. Prisoners’ families: still forgotten victims? Journal of Social Welfare and Family Law 28 št. 3-4:297-308.
Mikolič, Urška, in Mari Jože Osredkar. 2023. Psihološki in teološki vidik odnosa, v katerem so se znašli svojci dvoumno izgubljenega zapornika. Bogoslovni vestnik 83 (3): 755–66. https://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV2023/03/Osredkar.pdf.
Mikolič, Urška. 2021. »Svojci zapornikov: nevidne žrtve.« Https://www.zurnal24.si/zdravje/sem-s-teboj/ranljiva-skupina-otrok-ki-je-zelo-stigmatizirana-370320 (pridobljeno 3. julija 2022).
