Nevsakdanje izrazoslovje: opazujoči jaz, pa vendar takoj razberemo, da gre za opazovanje in da gre za jaz. V terapiji sprejemanja in predanosti (ACT) je to drugi proces t.i. Usmerjene pozornosti.
Malo pred sklepom priprave tega prispevka, ki mu lahko tudi prisluhnete, sem prebrala članek o prvem posnetku možganov z EEG v trenutku, ko nekdo umre. EEG je kratica za elektroencefalografijo, kar pomeni merjenje možganske električne aktivnosti z elektrodami na površini glave. Eden od vodilnih v tej raziskavi, dr. Zemmar je dejal, da čeprav so naši dragi že zadnjič zaprli oči, najverjetneje njihovi možgani predvajajo najlepše trenutke njihovega življenja. In če samo pomislimo kakšne zgodbe, kakšne podobe svojega življenja bomo gledali v trenutku smrti? Kako bomo videli sebe v teh zgodbah?
Kakšno zgodbo bi recimo napisali o sebi? Vse od spočetja do tega trenutka? Že kot otroci smo se opisovali, našli besede za to, kakšni smo. Npr. jezljiva, uporna, prikupna …Iz teh opisov nastane nekaj bolj celostnega, kar opisuje kdo smo. Npr. “Zmeraj sem bila malo zmedena!” ali “Vsi so me imeli za zelo odgovorno.” ali “Težko sem sklepala prijateljstva” ali “Bila sem zelo priljubljena med sovrstniki”. Na ta način naš JAZ postane neke vrste objekt, ki ga opisujemo in mu dajemo vrednost. V to zgodbo se ves čas vključujejo naši bližnji in sodelujejo pri tem opisovanju. V procesu fuzije se s to zgodbo povsem zlijemo. Postane naša, ta zgodba smo mi. Problem nastane, kadar to zgodbo branimo in ne vidimo drugih možnosti. Npr. “Če imam slabo samopodobo, jo pač imam. Zaradi tega ne dobim službe, kot si jo želim”, ali: “Moj partner me ne more ljubiti, ker se nisem nikoli čutila ljubljeno ob svojih starših!”, ali “Moji ženi ni mar zame, vse drugo ji je bolj pomembno!”.
A ta konceptualizirani jaz si želimo spremeniti, kadar vidimo, da bi bilo dobro preoblikovati zgodbo o sebi. ACT želi oslabiti navezanost na konceptualizirani jaz ali preprosteje povedano na zgodbe, s katerimi smo kot eno, in okrepiti stik z opazujočim jazom. Kaj bi to bilo – opazujoči jaz? Iz tega dela sebe opazujemo. Opazujemo svoje misli, doživljanja …Z vsem tem se ne zlijemo, ampak se dogajanja v sebi zavedamo. Gre za naš presegajoči del, ki ni enak našim mislim, čustvom in telesnim občutjem. Nima omejitev in ni vezan na prostor. V primerjavi s konceptualiziranim jazom gre pri opazujočem jazu za razsežnost nas samih, ki presega konceptualizirani jaz. S tem že vstopamo v duhovni svet. S pomočjo opazujočega jaza lahko vstopimo v tisti del nas samih, ki je varen in se ne spreminja. Od tam opazujemo svoje izkušnje. To najprej doživimo kot otroci, kadar začnemo razlikovati med sabo in drugimi. Začnemo se zavedati, da mi nismo mama ali oče.
Zaradi odraslega opazovanja samega sebe so lahko tudi najtežje stvari, ki se nam dogajajo, lažje. Po tem, ko se počutimo varne, lahko gremo v smeri uresničevanja vrednot, ki so nam pomembne. Kadar nam je npr. vrednota povezanost v intimnih odnosih, bomo sposobni opazovati svoje vzorce, ki povezanost okrepijo, in vzorce, ki povezanost oslabijo. Več bo tudi želje prisluhniti bližnjim. Ni nujno enako, kadar se odločamo na podlagi zgodb o sebi ali na podlagi svojih vrednot. Zgodbe in vrednote niso namreč zmeraj v sozvočju. Naše vrednote so lahko npr. drugačne od tistih, ki so jih imeli starši, in ki so tudi vplivale na to kakšno podobo smo dobili o sebi.
Mama, ki je profesorica, je prepričana, da uspešni profesorji delajo nadure in uspešne mame ne smejo delati nadur. Kadar je to, da je uspešna profesorica in uspešna mama vrednoti, lahko pride v stisko, saj je prepričana, da kot uspešna profesorica ne more biti uspešna mama. Njeno razmišljanje postane bolj prožno, ko začne spoznavati svoje vrednote in svoje dojemanje same sebe. Takrat se pojavi upanje, da pa je mogoče lahko uspešna mama tudi, če kdaj naredi kakšno naduro. in uspešna profesorica je lahko tudi, če kdaj na račun materinstva ne naredi vseh za uspeh potrebnih nadur. bolj sproščeno lahko razmišlja o sebi in v večji notranji svobodi išče pot, ki je zanjo dobra.
Iz tega opazujočega jaza lahko z več miru opazujemo dogajanja v svoji preteklosti, ki so morda celo zelo travmatična. Kadar postane naš pogled prožen, bomo znali ob samih negativnih vsebinah nekega dogajanja, ki nas je prizadelo, najti tudi kaj dobrega. Mogoče se zdi nemogoče, ampak tudi na zlorabe v preteklosti lahko s pomočjo dobre terapije in razvijanja opazovanja, pogledamo drugače. Ni treba, da bi nas uklepale in da bi bili naši odnosi popolnoma zaznamovani s travmo. Bolj kot zmoremo opazovati sebe, bolj doživljamo, da lahko sami izbiramo to, kar je v skladu z našimi vrednotami. To nas pogosto potegne iz stanja, v katerem smo obtičali in nimamo nobenega upanja, da bi se lahko karkoli spremenilo.
V ta namen obstaja kar nekaj vaj, s pomočjo katerih lahko okrepimo opazujoči jaz. Na vprašanja lahko odgovorimo le v svojih misli, še bolje bo, če odgovore zapisujemo.
Dopolnimo naslednje povedi. Če želimo, lahko zapišemo tudi več odgovorov.
Jaz sem oseba, ki _____________________________________________________________
Jaz sem oseba, ki ne __________________________________________________________
Moj najljubši del mene je ______________________________________________________
Moj najmanj ljub del mene je ___________________________________________________
Sem oseba, ki je slaba v _______________________________________________________
Premislimo o enem izmed negativnih odgovorov, ki smo jih podali. Zdaj si predstavljajmo, da naš problem izgine, ne da bi se s tem kakorkoli spremenila preteklost ali sedanje življenje. Na primer, da smo prvo poved dopolnili z: »Jaz sem oseba, ki si ne upa postaviti mej v odnosih.« Predstavljajmo si, da bi ta nezmožnost postavljanja mej nenadoma izginila, ne da bi imeli drugačno preteklost ali postali druga oseba, ter si zastavimo vprašanje: »Komu bi ob izginotju tega problema pokazali, da se je motil?« Če se nam vprašanje ne zdi smiselno, ostanimo z njim nekaj minut. Potem ga ponovimo in skušajmo ponovno odgovoriti nanj: »Za koga bi se izkazalo, da ni imel prav?«
Potem malo tvegamo in začnemo pisati zgodbo z naslovom Sem oseba, ki zna postavljati meje. Kakšno zgodbo napišemo?
Viri:
Reclaim Your Life: Acceptance and Commitment Therapy in 7 Weeks
Terapija sprejemanja in predanosti: Čuječnost in psihološka fleksibilnost v psihoterapiji
