Biblioterapevtska skupina za soočanje z depresijo, anksioznostjo, stresom in izgorelostjo
Knjige nas spodbudijo k razmišljanju, poleg tega pa nam lahko pomagajo tudi na poti našega ozdravljenja, tako fizičnih bolezni, kot čustvenih ran. Biblioterapija, ki knjige uporablja kot pripomoček za spoznavanje sebe, svojih potreb, želja, misli, vrednot in čustev, lahko pripomore k spreminjanju naših vedenjskih vzorcev.
Na skupino ste vljudno vabljeni vsi, ki:
se soočate z depresijo, anksioznostjo, hudim stresom ali izgorelostjo,
bi radi spoznali konkretne, enostavne pristope in tehnike, ki vam bodo pomagali v vašem vsakdanu,
želite s pomočjo knjige raziskovati samega sebe, svoj notranji svet in odnose v vašem življenju,
ste pripravljeni na vsakotedensko udeležbo, saj gre za proces, pri katerem je redno sodelovanje pogoj za učinkovito delo na sebi.
Duševne motnje so raznolike in jih je veliko. Rdeča nit večine izmed njih pa je, da se bolna oseba sooča s prevladujoče slabim, včasih tudi zelo spreminjajočim, razpoloženjem. Prav tako ima težave pri izražanju čustev, lahko tudi z dojemanjem realnosti, denimo v primeru prisluhov, prividov ter paranoičnih prepričanj, z vsakodnevnim funkcioniranjem, kot je skrb zase, z oteženimi medosebnimi odnosi ter slabo samopodobo. Duševne motnje so velik izziv. Ne le za posameznika, temveč tudi za njegovo družino. Kakšno pa je življenje otrok, ki odraščajo ob starših z duševno motnjo?
Takšno otroštvo je v le redkih trenutkih sproščeno in igrivo. Nemalokrat ga zaznamujeta nihanje razpoloženja bolnega in nenehen strah otroka, kaj se bo zgodilo s starši. Lahko bi rekli, da so ti otroci stalno na preži. Med odraščanjem postanejo pravi strokovnjaki v prepoznavanju duševnega stanja, v kakršnem se je trenutno znašel eden ali celo oba starša. Prav tako ni redko, da skrbijo za očeta ali mamo. To lahko počnejo na različne načine, saj je skrb lahko čustvena ali bolj praktične, opravilne narave. Pri tem poskušajo starše razvedriti, pomiriti, potolažiti, prinašajo zdravila, ali pa pazijo, da ne vznemirijo.
Raziskave so pokazale, da je za otroke še posebej škodljivo, če se o bolezni doma ne govori in ta ostaja tabu. Včasih mama ali oče grozi s samomorom, otroke pa je ob tem izjemno strah. V takšnem, težkem vzdušju nosijo ti otroci ogromno breme. Nemalokrat imajo občutek, da je to, ali bo oče ali mama končal življenje, odvisno od njih samih. Takšno izkrivljeno dojemanje realnosti je za občutljivo, razvijajočo otroško osebnost izjemno škodljivo. Otroci se pozneje, ko si ustvarijo svoje življenje in družino, nemalokrat počutijo krive, saj svoj odhod od doma doživljajo kot izdajo staršev. Poročajo tudi o tem, da so se od nekdaj počutili drugačne od ”normalnih” otrok. Pogosto so zaskrbljeni, da bodo tudi sami podedovali duševno bolezen staršev, kar se v nekaterih primerih nato tudi zares zgodi.
Čutenja teh otrok so težka in nemalokrat vodijo v nizko samopodobo, dvome v lastne sposobnosti, večno zvestobo bolnemu odraslemu, zaradi česar imajo lahko težave z ustvarjanjem svobodne življenjske poti. V svojih zgodbah pripovedujejo tudi, da je njihovo otroštvo zaznamovala zmeda. Starši z duševno motnjo so včasih pozorni, ljubeči, nato pa se spremenijo v hladne, čustveno odsotne, ali celo grobe in zlorabljajoče. Mnogi ljudje opisujejo, da so sicer vsaj občasno začutili, da so jih imeli starši radi. Duševna bolezen pa je drastično zaznamovala njihovo družino in jih na nek način oropala starševske stabilnosti in varnosti.
Otrok potrebuje starše, ki mu ne bodo izkazovali le ljubezni in sprejetosti, temveč tudi zdrave meje. Ker imajo duševni bolniki težave s prepoznavo in kontrolo svojih čustev, posledično s samopodobo ter odnosi, so nemalokrat tudi sami podobni nedoraslim, nemočnim otrokom. V tem primeru lahko pride do t.i. postaršenja, ko otrok prevzame vlogo staršev in skrbi za bolnega očeta ali mamo, skrbi za domača opravila, ga posluša, mu priskoči na pomoč itd. Ob tem močno trpi otrokov razvoj, družinske vloge so postavljene na glavo. Brezskrbno otroštvo je le iluzija. Posledica je, da se otroci staršev z duševno motnjo nemalokrat soočajo z depresijo in pomanjkanjem izpolnjujočih medosebnih odnosov. Ko ti otroci odrastejo, se, tudi v terapevtskem procesu, soočajo z žalovanjem za izgubljenim otroštvom. Pogosto se izkaže tudi, da v resnici ne vedo kdo so in kakšne so njihove lastne potrebe ter interesi, saj so se večino otroštva ukvarjali le z bolnimi starši oz. jih je to zelo zaznamovalo.
Na terapiji pride takšna oseba v stik s čustvi, ki jih je med odraščanjem nemalokrat pokopala ter prične prepoznavati, kako jo je takšna mladost zaznamovala. Kljub dejstvu, da je takšno otroštvo velikokrat kaotično in je otrok ves čas napet, kar je izjemno škodljivo tudi za njegovo psihično in fizično zdravje, pa obstaja nekaj varovalnih dejavnikov spoprijemanja, ki vsaj nekoliko olajšajo tovrstno stisko.
Raziskave namreč kažejo, da je življenje z duševno bolnimi starši nekoliko lažje v primerih ko: se bolni starši aktivno in pravočasno zdravijo, ko se v družini o duševni bolezni odkrito pogovarjajo, kadar za bolne starše skrbijo drugi odrasli, mož ali žena ali sorodniki, ter se skrb vsaj nekoliko porazdeli, v primeru, ko družine dobijo dobro podporo od medicinskega osebja, psihiatrov ipd. in se celotna družina čuti razumljeno in pa, kadar se družinski člani izobražujejo o duševni motnji in njenih izzivih.
Tovrstni ukrepi lahko precej pomagajo, vendar pa je dejstvo, da je takšno odraščanje navadno izjemno težko. Ukradeno otroštvo vsekakor zaznamuje, vendar pa je odraslost priložnost, da začnemo zdraviti stare rane.
Osamljenost v zakonu: Zakaj se pojavi in kaj pomaga?
Avtorica: Sara Bürmen
Kaj pomeni, da zakonca živita eden mimo drugega? Da sta, bolj kot življenjska sopotnika, le še sostanovalca, ki si delita stroške in se občasno videvata na hodniku? Kje se je izgubila povezanost? Kam je odšla ljubezen? Osamljenost znotraj odnosa zareže kot nož in pomeni čustveno sestradanost. Zakaj pride do tega in kaj se v resnici dogaja? Vsak odnos ima svoje preizkušnje in v vsakem odnosu se občasno lahko počutimo osamljeno, prizadeto, necenjeno in nerazumljeno. Prepiri, spremembe v odnosu, starševski in drugi izzivi- vsakdo se lahko kdaj počuti samo in brez partnerske podpore. Vendar zdrava zveza temelji na spoštovanju, želji po ponovnem povezovanju ter razumevanju drug drugega. Kadar osamljenost traja mesece, leta ali celo desetletja, je težava globlja in zapletenejša.
Do občutkov osamljenosti lahko pride iz več razlogov: par je odtujen zaradi nerazrešenih prepirov, zamer in starih ran, kot so: nezvestoba, težave z odvisnostjo, potlačena razlikovanja v pogledu na pomembne življenjske odločitve, npr. nekdo je želel poroko, drugi ne, eden od njiju se je čutil prisiljenega v odločitev za otroke itd. V kolikor se tem težavam nista posvečala sproti, jih predelovala, se pogovorila in si priznala čustva, ki ju ob tem pestijo, se lahko med možem in ženo prikrade čustvena odtujenost. Ta nemalokrat vodi tudi v odsotnost vseh drugih vrst intime – spolne, duhovne itd.
Včasih pari pripovedujejo, da drug za drugega nimajo časa, da so zasuti z obveznostmi. Pojavljajo pa se vprašanja: “Kako to? Zakaj sta dovolila, da je prišlo do tega?” Velikokrat se za natrpanim urnikom namreč skriva strah pred bližino, ki se je nekje izgubila, saj se je medsebojna vez zrahljala. Kjer je osamljenost, je ranjenost. Četudi eden od zakoncev trdi, da se je tako preprosto navadil živeti, je za tem zgodba, ki ga je vodila v izbiro takšnega življenja.
Kje se je posameznik, ki se je sprijaznil s takšnim odnosom, naučil, da je razmerje le kljukanje obveznosti, skrb za otroke in prevažanje od opravkov do opravkov, ne pa tudi deljenje veselja, skrbi, sanj in razmišljanj? Vdanost v takšno življenje onemogoča polnost odnosa. Takšen par zelo trpi in v resnici že zdavnaj ni več par – sta zgolj posameznika, vsak na svojem koncu in s svojo bolečino. Morda pa vsaj eden od njiju ne čuti prav ničesar več. Bolečina je tako kompleksna in stara, da se je preoblikovala v otopelost in malodušje.
Osamljenost je lahko tudi znak, da se je par vdal, vendar ni poguma, da bi razmerje razreševal ali pa ga zaključil. Včasih imajo zakonci občutek, da je osamljenost vse, kar lahko dobijo v zakonu. To je nemalokrat dediščina otroštva, v katerem tudi njihovi starši niso bili čustveno povezani. Kaj storiti? V kolikor je med partnerjema vsaj še iskra upanja, so pogovor in dejavnosti, ki ponovno povezujejo, najboljša rešitev. Včasih je pričetek razreševanja težav lahko nekaj preprostega – skupna večerja, sprehod, iskreno gledanje v oči po dolgem času ipd. Vendar pa se je za to potrebno odločiti in vložiti nekaj truda, časa in energije.
Pomaga tudi zakonska terapija, vendar je najbolj uspešna takrat, ko se oba partnerja zavežeta, da bosta raziskovala svoj odnos in si dala priložnost. Kaj pa v primeru, ko je nekdo osamljen, zakonec pa ne želi na terapijo? Takrat osebo povabimo, da pride sama.
Za osamljenostjo v zakonu se namreč skrivajo tudi vzorci iz otroštva, občutki manjvrednosti, povezani z nizko samopodobo. Na individualni terapiji lahko oseba dobi vpogled v to, zakaj je sploh pristala v takšnem zakonu, kje je njena vloga in kaj lahko stori. Osamljenost je zastrupljajoča, nihče pa si ne zasluži živeti v odnosu, kjer ni podpore in skupnih poti. Ozdravita jo lahko le iskrenost in ranljivost do sebe in drug do drugega.
V rubriki Nad leta z nasmehom spominjamo na nenadomestljivost pogovora in časa, ki ga namenjamo soljudem, saj zaznamujeta naše odnose in življenje nasploh. Zmeraj, tudi v jeseni življenja, moramo na novo plesti vezi, tako v družini kot z drugimi. Le od tod moč in upanje, ki ju bomo iskali tudi v rubriki, ki jo je pripravila Tatjana Senegačnik. V tej oddaji se je pogovarjala s terapevtko Saro Bürmen.
