Družinski center mir

December 2011

Božič v družini

Različne prireditve, blišč raznovrstnih lučk, okrašene izložbe in posebne ponudbe v trgovinah naznanjajo čas praznikov, izmed katerih ima božič posebno mesto. Ob vsem tem pa lahko manjka nekaj bistvenega, kar praznikom daje vsebino.

Vsebino lahko da vsak posamezen član družine s tem, da se odloči dati nekaj, kar bo pripomoglo k lepšemu praznovanju. Najprej je potrebno zavedanje in odločitev, da bo praznovanje takšno, kot si ga bomo sami uredili. Ker je to praznik družine, se odločimo, da bomo božični večer preživeli kot družina. Vzpostavili bomo sodelovanje med vsemi člani družine ter se dogovorili, za kaj bo kdo poskrbel (nakupi, krašenje božičnega drevesca, postavljanje jaslic,…). To pomeni, da praznikov ne bomo povsem prepustili spontanosti. Vključen bo vsak družinski član in tako čutil, da pripada družini.

Zunanji vsebini je potrebno dodati tudi notranjo vsebino, kar pa velikokrat predstavlja nekoliko težjo nalogo, še posebej takrat, kadar se je med letom nabralo veliko stisk, razočaranj in zamer, ki so ostale neizgovorjene, nenaslovljene ali neslišane. S tega vidika so prazniki preizkusni kamen naših medsebojnih odnosov. Zaradi nastale stiske se lahko zapremo vase in komaj čakamo, da prazniki minejo, gremo k znancem ali prijateljem na obiske ali praznik preživimo ob gledanju televizije. Druga, težja možnost pa je, da to vzamemo kot priložnost za nekaj drugačnega in novega ter postanemo najprej mi sami prijaznejši sogovorniki do svojih najbližjih. Rešitev je, da se vsa družina zavestno odloči, da bo ta dan nekaj drugačnega oz. posebnega v pozitivnem pomenu.

Zakonca se ozreta v njun odnos, ga še enkrat ovrednotita ter spregovorita tudi o bolečinah, ki sta jih drug ob drugem doživela. Ob tem se ne obtožujeta kdo je za kaj kriv, temveč sta le sočutna drug z drugim. S tem drug drugemu podarita notranji mir, ki jima ga ne more pričarati nobena zunanja stvar. Ta notranji mir bodo začutili tudi otroci, ki so morda vznemirjeni in preplavljeni z težjimi čutenji strahu, nemoči in bolečine. Otroci, ki pogrešajo določene vsebine mame in očeta, bodo v tem času kričali še glasneje. Umirjena mama in oče bosta vedela, da to ni krik, s katerim bi ju otroci hoteli odgnati, temveč klic po njima, in bosta z njimi sočutna. Družina bo božič v polnosti doživela takrat, ko bosta starša vključila tudi tistega otroka, ki je bil do sedaj najbolj čustveno oddaljen. S tem ko bosta sočutna drug z drugim in z otroki, bo prišlo tudi odpuščanje, ki jih bo napolnilo z novo močjo za nov začetek, novo rojstvo. Odprl se bo prostor za začetek hrepenenja po nečem novem kot je sočutje, nežnost, toplina, varnost in pripadnost.

s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka

Vabimo vas:

V Terapevtsko skupino mir in v zakonsko skupino se lahko vključite tudi med letom.

V pogovorni oddaji na Radiu Brezje se bomo v ponedeljek, 5. decembra 2011 ob 21.00, pogovarjali o praznovanju v družini.

Če ne želite prejemati E-mesečnika, nam pošljite sporočilo z zadevo ODJAVA.

V svetovalno-izobraževalni oddaji Turbulenca obravnavajo temo Otroci in kazen.

Zvezani v življenju

Zasvojenost obljublja zadovoljstvo, užitek,  a jemlje vedno več naših misli, časa, svobode in tudi denarja. Vzame našo ljubezen in zvestobo ljudem, ki jih imamo radi. Uničuje življenje in ruši odnose (odlomek  iz filma Fireproof).

Ob besedi zasvojenost nas večina verjetno naprej pomisli na zasvojenost z različnimi substancami, torej alkoholom, drogami, cigareti. Obstaja pa tudi zasvojenost z določenim vedenjem, kamor spadajo igre na srečo, nekontrolirana uporaba računalnika (igranje igric, brskanje po internetu …), zasvojenost z nakupovanjem, pornografijo, spolnostjo, odnosi … Vse več psihologov in psihoterapevtov ugotavlja, da imajo lahko značilne lastnosti zasvojenosti tudi oblike vedenja, ki so družbeno sprejemljive in pozitivne, kot sta npr. deloholizem in pretirano ukvarjanje s športom.

Zasvojenost je bolezen, ki prizadene posameznikovo telo, njegovo osebnost in medosebne odnose. O njej govorimo takrat, ko človek več ne zmore živeti brez nečesa ali nekoga, ali pa si nekaj ali nekoga tako močno želi, da brez tega trpi in lahko celo zboli. Začne se postopno in počasi spreminja posameznikovo vedenje, mišljenje, čustvovanje in stil življenja. Pri zasvojenosti ni več svobodne odločitve. Zasvojen človek se ne zmore svobodno odločati in ustaviti v odvisnem vedenju, ki ga zato ponavlja. Še ena bistvena značilnost zaznamuje zasvojenost, to je beg pred problemi, bolečino, stisko. Zasvojen človek uporablja določene substance in/ali ponavlja določeno vedenje za to, da se potolaži, pobegne od realnih problemov, odklopi strah, občutke manjvrednosti, pozabi na bolečino iz otroštva ali sedanjega življenja. Tako lahko nekdo išče uteho v alkoholu, ko čuti osamljenost in nerazumevanje, nekdo stalno išče nove odnose, ker preveč boli, če je sam ali če je skupaj z drugim, spet nekdo ure in ure preživi pred računalnikom, da prežene razočaranje in žalost itd. Utapljanje bolečine v alkoholu, uživanje drog, kompulzivno nakupovanje, bežanje v virtualni svet, v spolnost … lahko navidezno nudijo izhod iz trenutne resničnosti, ki boli, in po navadi začasno tudi utišajo bolečino, vendar je ne izbrišejo. Bolečina ostaja, poleg nje pa tudi težka čutenja žalosti, sramu, krivde, nevrednosti …

Da bi ustavili bolečino, se je treba ustaviti in prekiniti vzorce zasvojenosti. Bolečina nam sledi, ker jo nosimo v sebi, in se ponavlja, dokler se v polnosti ne srečamo z njo, jo začutimo, izgovorimo, ovrednotimo. Takrat rastemo in presegamo sebe. Nobene zasvojenosti ni enostavno premagati in se boriti proti njej. Potrebujemo veliko truda, časa, dela na sebi in le malokdaj gre brez strokovne pomoči. A je vredno. Živeti brez zasvojenosti pomeni živeti svobodno in lepše življenje.

mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka

Vabimo vas:

Večeri za starše mladostnikov se bodo začeli 9. novembra in bodo potekali ob sredah, vsakih 14 dni, v mesecu novembru in decembru. Večeri so namenjeni staršem, ki želijo ohraniti in izboljšati stik s svojim mladostnikom ter ga bolje razumeti.

V soboto, 19. novembra 2011, gremo na izlet. Prehodili bomo prvi del Haloške planinske poti od Borla do Cirkulan. Prijavite se do četrtka, 17. novembra 2011. Izlet je primeren za družine z otroki, hoje bo 4-5 ur.

V Terapevtsko skupino mir in v zakonsko skupino se lahko vključite tudi med letom.

V pogovorni oddaji na Radiu Brezje se bomo v ponedeljek, 7. novembra 2011 ob 21.00, pogovarjali o tem kako žalujejo otroci.

V Družinskem centru mir zbiramo vaše darove.

V svetovalno-izobraževalni oddaji RTV Slovenija Turbulenca lahko prisluhnemo oddajama Smrt in žalovanje ter  Mama in hčere, očetje in sinovi ….

Če ne želite prejemati E-mesečnika, nam pošljite sporočilo z zadevo ODJAVA.

V prvih novembrskih dnevih se spominjamo svojih umrlih. Prebujajo se spomini, žalost in paleta čustev, ki so vezana na umrle. V oddaji Turbulenca lahko prisluhnemo pričevanjem in pogovoru o smrti in žalovanju.

V teh dnevih se tudi sprašujemo ali je smrt tista zadnja postaja ali je še kaj po tem. O tem sta se pogovarjala dvojčka v maternici:

“A verjameš v življenje po rojstvu?”
“Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da bi se pripravila na življenje po rojstvu.”
“To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kakšno bi bilo takšno življenje?”
“Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in bova hodila in jedla z lastnimi usti.”
“To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.”
“Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, precej drugačno kot to, na kar sva navajena.”
“Toda nihče se ni še vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa … življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.”
“Ne vem natančno, kako zgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju.”
“Mama! Ti verjameš v mamo? ln kje naj bi po tvojem bila?”
“Vsepovsod okoli naju, seveda. Zaradi nje sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.”
“Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!”
“Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne …”

neznan avtor