Družinski center mir

Blagoslovljen božič in dobro leto 2021 vam želimo

sodelavke Družinskega centra mir

Kornelija Ferčak Folnovič, s. Polonca Majcenovič, Monika Vuk, Sibila Nidorfer, Sara Bürmen, Katja Maksić

Naša (p)osebna  voščila:

Avtorica: Kornelija Ferčak Folnovič

Mesec december je verjetno za veliko ljudi eden najlepših mesecev v letu.  Prve snežinke,  okrašene ulice in trgovine, lučke, dišeč vonj po keksih, darila, bližajoči se prazniki, toplina; čas pričakovanja in čas praznovanja. Leto 2020, ki se počasi poslavlja, je zaradi epidemije nekoliko drugačno in drugačni bodo tudi letošnji božično novoletni prazniki. Epidemija je za nekaj časa spremenila nekatere vidike našega življenja in prinesla spremembe v naš vsakdanjik. Vsi smo se srečali z omejitvami druženja z bližnjimi, vplivi na zdravje ali finance, odnose v družini, službi, med prijatelji. Marsikdo se je moral soočiti z boleznijo, izgubo ljubljene osebe, s skrbmi in strahom glede prihodnost. Za nekatere so praznični dnevi že tako čas osamljenosti, tesnobe, kar se lahko v času “koronakrize” še stopnjuje.

Kljub preizkušnjam je mogoče mirno in lepo doživeti praznike.

Pomaga nam lahko, če se odločimo:

Sprejeti realnost

Najprej je pomembno, da sprejmemo realnost tako kot je. Kar ne moremo spremeniti, je dobro sprejeti. Upor, jeza, razočaranje so pogosto rezultat naših (velikih) pričakovanj in neuspešnega truda, da bi dosegli ta pričakovanja, da bilo nekaj drugače. Čeprav v svojem življenju lahko marsikaj spreminjamo, načrtujemo, se zgodijo tudi situacije in pridejo trenutki, ki jih ne moremo spremeniti, ki jih lahko samo sprejmemo. Prazniki bodo pristni in doživeti, če jih bomo naredili takšne kot jih lahko in ne pričakovali preveč.

Najti in dati smisel

Ko sprejmemo realnost, potem spontano lažje v različnih vsakodnevnih izkušnjah, tudi prazničnih, najdemo smisel, pomen, mir, veselje in povezanost. Sprejeti realnost in najti  smisel se ne izključujeta. Kljub razočaranju in neuresničenim pričakovanjem, željam, zaradi trenutne epidemiološke situacije, lahko  naredimo največ kar lahko, da nam bo lepo, da bomo čutili zadovoljstvo in mir v srcu. Trenutki bližine, drobne pozornosti, majhne stvari obarvajo življenje in  ustvarjajo doživete praznike.

Osredotočiti se na tisto kar je pomembno

Ljubezen, družina, ljubljene osebe, odnosi, veselje … To je bistvo praznikov in zato praznujemo. Vse to lahko negujemo tudi v tem času, seveda na varen, sprejemljiv in fleksibilen način za vse. Oglasi in filmi nam velikokrat prikažejo idilične praznike. Ob tem lahko začutimo pogrešanje, hrepenenje, da je pri nas drugače in si zadamo različne obveznosti (nakupovanje, izbira daril, pospravljanje, kuhanje, priprava peciva …), da bi naše praznovanje bilo čimbolj popolno. Če je vsega preveč, doživljamo stres, obremenjenost, nemir. Zato je včasih boljše kaj opustiti, se preprosto prepustiti in ne obremenjevati s tem, kako bi moralo biti drugače.

Pogovoriti se

Normalno je, da v negotovih časih kot je epidemija, čutimo zaskbljenost, strah, nemoč.  Govoriti o doživljanju, čustvih pomeni, da  ubesedimo naše doživljanje, bolečino, zaskrbljenost pa tudi veselje, upanje … Besede jemljejo moč vsem težkim občutjem, zato nam je velikokrat po pogovoru lažje. Če ob sebi nimamo osebe s katero bi se pogovorili, lahko pokličemo sorodnike, prijatelje. Obstaja tudi možnost, da poiščemo terapevtsko pomoč ali pokličemo brezplačni telefon za pomoč v stiski.

Biti hvaležni

Hvaležnost pomeni, da cenimo tisto, kar imamo, namesto, da vedno stmimo za nečim novim v upanju, da nas bo to naredilo srečne. Pomaga nam, da se osredotočimo na tisto, kar imamo in ne česar nimamo. Raziskave kažejo, da je hvaležnost močno povezana z občutkom večje sreče. Če smo hvaležni, se v nas prebujajo bolj pozitivna čustva, lažje ustvarjamo dobre izkušnje in se soočamo s težavami ter gradimo boljše odnose.

Prazniki se zgodijo v nas, v našem srcu. Tam je prostor ljubezni, upanja, miru in veselja. Naj bo blagoslovljen advent, čas pričakovanja, da bomo doživeli praznike v našem srcu.

Viri:

Giving thanks can make you happier

The possibility of happy holidays during a pandemicz

Avtorica: Katja Maksić

Slaba komunikacija je pogost razlog za vključitev parov v partnersko terapijo. Komunikacija v odnosu, ki deluje razdiralno, je lahko prežeta z visoko stopnjo konfliktov ali pa je ta močno zmanjšana, v določenih obdobjih tudi prekinjena. V prvem primeru ne govorimo o tistih obvladljivih konfliktih in nesoglasjih, ki nastopijo tu in tam. Ampak govorimo o pogostih konfliktih in prepirih, kjer prevladuje groba komunikacija, kritiziranje in obtoževanje. Komunikacija postane boleča in prav tako z njo odnos. Negativne interakcije v teh primerih prevladajo, pozitivnega je bolj malo. Vse skupaj vodi do hudega nezadovoljstva s samim seboj, nezadovoljstva v odnosu, s svojim partnerjem ali partnerko.

Kaj pa odnos, kjer je verbalne komunikacije bolj malo ali je v določenih trenutkih sploh ni in je prekinjena? Pomanjkanje ali začasno prekinitev komunikacije lahko povezujemo z umikom v odnosu. Do umika pride po večjem konfliktu ali prepiru, kadar potrebe enega izmed partnerjev ali od obeh niso bile zadovoljene, razumevanja v odnosu je bolj malo. V ozadju tega umika je lahko ogromno prikrite ali odkrite jeze, agresije, nemoči, lahko tudi obupa, osamljenosti, žalosti in strahu pred intimo. Komunikacije po konfliktu morda nekaj časa ni in res je, z besedami se ne moreta več raniti, vendar tudi odsotnost besed v odnosu povzroča bolečino. V odnosu se ustvarjajo praznina, razdalja in prepad. V tem primeru lahko govorimo o neki vrsti zatišja, a krog približevanja in umikanja se kaj kmalu ponovi.

Zelo pogost je tudi umik iz partnerskega odnosa v kariero ali katero drugo dejavnost, kjer se nezadovoljstvo v partnerskem odnosu lahko kompenzira z drugimi zadevami ali področji, kjer sta partnerja uspešnejša. Če ima par otroke, so lahko ti edina vez, ki ju ohranja skupaj. A kaj potem, ko bodo otroci odrasli in zapustili gnezdo? Velikokrat se takrat v zakonu ali zvezi pojavi stiska. Partnerski odnos, ki je bil postavljen na stranski tir, je potonil v pozabo. Po odhodu otrok še ostaneta samo oddaljenost in praznina, ki v tistem trenutku prideta še bolj do izraza. Seveda so otroci pomembni in služba tudi. V tem primeru ne govorimo, da se je karieri treba odpovedati in prenehati skrbeti za otroke. Pomembno je samo najti pravo ravnovesje in poskrbeti tudi za partnerski odnos.

Kljub vsemu ljudje smo odnosna bitja. Vse življenje smo prepleteni z odnosi. Tudi, če so bili odnosi slabi ali celo destruktivni, lahko le te izboljšamo. Pri tem ne smemo pozabiti, da popolnosti v življenju ni, imamo pa veliko priložnosti za učenje in osebno rast, tudi v odnosih.

Dobro je, da vemo sledeče:

–        Odnos nas lahko pomirja.

–        Bližina in globlja povezanost v odnosu sta zelo pomembna za srečen dolgotrajen zakon ali razmerje.

–        Vsekakor pa je potrebno ohraniti pozitivna pričakovanja in videti dobro v partnerju. To je tisto, kar parom pomaga zaščititi svoj odnos.

Glavni vzrok za konflikte v odnosih je pogosto nezmožnost ustreznega izražanja razlik, občutkov in potreb v odnosu. V ta namen so v nadaljevanju predstavljene tri spretnosti za intimen pogovor v partnerskem odnosu po Gottmanu.

TRI SPRETNOSTI:

1. Prenos svojih občutkov v besede, kar prinaša sprostitev. To veščino lahko poimenujemo tudi osredotočanje. V intimnih pogovorih osredotočanje naredi pogovore o občutkih veliko globlje in bolj intimne, saj besede razkrivajo, kdo smo.

2. Zastavljanje odprtih vprašanj, kar pomaga vašemu partnerju/ki, da razišče svoja čustva s pomočjo odprtih vprašanj. (Primer: Ali mi lahko poveš več o tem?)

3. Izražanje empatije ali potrjevanje. V intimnem pogovoru nam prvi dve spretnosti pomagata zaznati in raziskati misli, občutke in potrebe druge osebe. Empatija pa kaže, da so te misli, občutki in potrebe smiselne za vas. To ne pomeni, da se s to osebo nujno strinjate, ampak jo razumete. Pridete do spoznanja, da ima vsak svoje dojemanje.

Vir: Dr. Gottman’s 3 Skills an 1 Rule for intimate conversation

Avtorica: mag. s. Polonca Majcenovič

Trenutne razmere zaradi epidemije so našim odnosom podarile čas, a prinesle so tudi precej novih izzivov. Pogovarjam se se o različnih po družinah, ali o le-teh prebiram v medijih, in ugotavljam, da se nekateri v vsem tem prav dobro znajdejo in utrjujejo medsebojne odnose, ko posvečajo čas drug drugemu, drugi se počutijo zgubljene in čutijo eno samo neskončno jezo na vse in vsakogar. Kadar imamo čas, da smo skupaj, in se ne da umakniti  v delo ali kaj drugega, se res izrazito pokažejo naši vedenjski vzorci. Neprijetna čustva tudi težje reguliramo tudi zato, ker se ukvarjamo s stvarmi, o katerih mogoče prej sploh nismo razmišljali in so bile samoumevne. Vse od obilne pomoči otrokom pri šolskih obveznostih naprej … Veliko nemoči se prikrade in pojavi v življenju. Pri že prej čustveno nezrelih starših zna biti to prava preizkušnja, še bolj pa za njihove otroke, ki se zaradi svoje odvisne vloge ne morejo ubraniti nezdravemu vedenju svojih staršev.

Ob prebiranju prispevka o čustveno odmaknjenih ali nedostopnih starših, sem najprej pomislila na čustveno nezrelost odraslih, s katero se kot terapevtka vsakodnevno srečujem. Otroci čustveno nezrelih staršev imajo kopico težav v odraslosti. S počasnim in previdnim razpletanjem vseh teh nezdravih odnosov s starši, počasi pridobivajo na moči in začenjajo poimenovati stvari s pravim imenom. Pogosto poiščejo pomoč, ko se soočijo s svojo starševsko nemočjo ob svojih otrocih.

Za kaj torej gre? Takšni starši ne zmorejo izpolniti otrokovih potreb, ne znajo se povezati z otrokom, mu nuditi podpore in ga potolažiti. Na temo kako pomembni so čustveno in vsestransko zreli starši za otrokov zdrav razvoj je narejenih res veliko raziskav. Brez takšnih staršev otroci odraščajo z negotovostjo in strahovi. Manjka jim samozavesti. Doživljajo čustveno praznino in imajo morda celo težave v duševnem zdravju kot so npr. panična motnja, depresija ali bipolarna motnja. Kot odrasli se soočajo s samomorilnimi mislimi in zahtevnim obvladovanjem jeze. Odraščanje v zelo intenzivno čustveno hladnem okolju in nasilju lahko pripelje do razosebljenja, posttravmatske stresne motnje, disociacij, disociativne motnje identitete … Davek odraščanja ob nestabilnih starših zna biti precej visok.

Odgovor na vprašanje kako je mogoče, da so starši čustveno nedostopni do svojih otrok se pogosto skriva prav skriva v njihovem otroštvu. Nezreli so in sami psihološko prizadeti.

Zanje je med drugim značilno, da so togi, nesposobni zrelo prenašati stres, čustveno nestabilni s hitrimi izbruhi jeze, samomorilni z različnimi samo-poškodovalnimi dejanji, nesposobni postaviti meje otroku, ki ga naredijo za svojega prijatelja, nestabilni v odnosih, ko menjavanje partnerjev prinaša samo težave, iščejo pozornost in podporo.

Nekako vsi verjamemo, da imajo starši svoje otroke radi, da jih potolažijo in jih vsestransko dobro vzgajajo in skrbijo zanje. Žal so tudi starši, ki za svojega otroka “preveč” skrbijo. To potrjuje t. i. Munchausnov sindrom po namestniku. Starši poiščejo zdravniško pomoč za svojega otroka, medtem ko simptome bolezni ponaredijo ali celo povzročijo sami.

Nekateri starši kažejo več zanimanja za svoje družabno življenje, kot za otroke. Čustveno nezreli in nedostopni starši morda ne bodo upoštevali otrokovih želja in potreb. S trditvijo: »Moram imeti svoje življenje, ne morem biti kar naprej samo mama,« ni nič narobe, dokler ne preraste v zanemarjanje otroka. Starši potrebujejo počitek in čas zase, vendar to ne bi smelo prerasti v razsežnosti, ko otroci zaradi tega ostanejo brez podpore in sami.

Čustveno nezreli starši lahko igrajo dve vlogi, imajo dva obraza. V družbi so dobrovoljni in radi pomagajo, doma, med štirimi stenami znajo biti povsem drugačni. Tudi grobi in nasilni.

Zgodi se, da zanemarjajo šolske obveznosti svojih otrok in sicer tako, da ne podpišejo različnih obvestil, ne vrnejo klica učiteljem, ne pogledajo domačih nalog, ne udeležijo se roditeljskih sestankov itn. Pomembno je, da razlikujemo starše, ki zanemarjajo, neskrbne starše in starše, ki niso sposobni biti dobri starši. Slednji ne vedo, da svojim otrokom škodijo.

Otroku preprečujejo, da bi se osamosvojil in napredoval, ker ga želijo obdržati ob sebi. Ti starši so čustveno prikrajšani in sebični. Strah jih je, da bi izgubili nekoga, ki je od njih odvisen, in jim daje vrednost. Vse to se dogaja pod pretvezo, da želijo otroka le zaščititi.

Čustveno nezreli starši se z otrokom prepirajo in čisto po nepotrebnem razpravljajo, da bi dokazali svoj prav. Nad otrokom želijo imeti nadzor. To se pogosto dogaja v družinah, kjer starši ne najdejo skupnega jezika v svojem odraslem odnosu in potem zregulirajo svoja neprijetna čustva v odnosu z otrokom.

Nepravično povezovanje otroka z “negativnim” staršem v ločenih družinah. Ločeni starši pogosto gledajo negativno drug na drugega. Drug drugemu se lahko maščujejo tako, da nastrojijo otroke proti partnerju, jim govorijo o slabih lastnostih očeta oz. matere. Otroci več ne vedo, na katero stran naj se postavijo. Počutijo se izmučene, ustrahovane ali ustrahovane.

Permisivna vzgoja se je pojavila kot odziv na avtoritarno vzgojo, vendar tudi ta, čeprav na prvi pogled pozitivna, ni dobra. Pojavlja se tam, kjer so starši razočarani nad avtoritarno vzgojo svojih staršev ali pa se počutijo nemočne biti odločen pri vzgoji. Raje kot starši bi bili otrokovi prijatelji. Strah jih je, da bi od otroka zahtevali odgovornost in mu postavljali meje. Takšni odnosi se običajno ne končajo dobro, pa čeprav lahko v takšnih družinah otrok počne, kar želi.

Čustveno nezreli starši dajo otroku čutiti, da je nečesa kriv. Takšen otrok čuti strah v življenju. Starši lahko menjavajo razpoloženja od skrajne prijaznosti do skrajnega zastraševanja. Ker niso stabilni, otroci nikoli ne vedo kdaj se lahko ob svojih starših počutijo varne. Otroci, in kasneje, odrasli spletejo s starši travmatično povezanost, ki jim onemogoča odhod od doma, samostojnost in jih morda celo pahne v vlogo, ko sami postanejo starši, ki s svojimi otroki ravnajo na podobno nezdrave načine, kot so z njimi ravnali njihovi starši.

Zavedanje, da smo bili morda, ali smo še, s svojimi starši povezani na takšen nezdrav način, poiščemo najprej individualno terapevtsko pomoč, ki nam bo pomagala razvozlati uganke o naši navezanosti na starše, o naših strahovih in drugih ovirah, za katere ne vemo točno od kod so se pojavile. V veliko pomoč je osebno delo ob prebiranju primerne literature in vključitev v kakšno podporno skupino, kjer imamo priložnost spregovoriti o sebi v varnem okolju.

Literatura: 10 Signs Of Having An Emotionally Unstable/Unavailable Parent

Bi nam želeli pomagati in podpreti osebe, ki prihajajo k nam po terapevtsko pomoč?

Namenite nam lahko del dohodnine. Vse potrebne podatke in obrazec najdete na tej SPLETNI STRANI.

Če obrazca ne izpolnite in pošljete do 31. decembra 2020, boste namenili dohodnino organizacijam, kot ste nazadnje izpolnili. Z novim obrazcem, se namenitev spremeni.

V Družinskem centru mir bomo hvaležni za vsak procent. Spodbudite lahko tudi svoje sorodnike, prijatelje, znance …

Podatki, ki jih potrebujete:

Družinski center mir, davčna številka: 31805957

Hvala vam,

mag. Polonca Majcenovič, direktorica