V dokumentarcu RTV Slovenija sodelujoči razkrivajo, kaj so čustva, pa tudi globok pomen čustev, kot so sočutje, empatija, spoštovanje za etiko. Omenjena čustva nam omogočajo večje razumevanje in toleranco do tistih, ki se nam zdijo “tuji” zaradi drugačnega okolja, iz katerega izhajajo, drugačnih navad in prepričanj, ki jih imajo, ali drugačnega življenjskega sloga – to so čustva ohranjanja miru in zavedanja dostojanstva vsakega človeška bitja.
Relacijska družinska terapija je nov odziv na zaskrbljujoče razmere: prepogosto nam spodrsne v našem starševstvu, vedno več zvez razpade, naraščajo zasvojenosti, depresija, tesnobe, nasilje.
Relacijska družinska terapija, ki jo je razvil prof. dr. Christian Gostečnik, uspešno in znanstveno podprto pomaga ob takih težavah. Podiplomski študij na Univerzi v Ljubljani je zaključilo že preko 200 terapevtov!
Preko 25 psihoterapevtskih centrov po Sloveniji s preko 80 zaposlenimi in združenje www.ZDT.SI s preko 160 člani govori samo zase in predstavlja uspešen primer prenosa znanja in inovacije z UL v prakso.
Mednarodna komisija nam je letos dodelila drugo mesto v kategoriji inovativnih storitev na 5. Forumu inovacij, ki bo 2 in 3. decembra na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Prisrčno vabljeni na predstavitveno stojnico in na predstavitev na velikem odru, ki bo v petek ob 11:30!
Advent – pričakovanje. Naj to ne bo le čas čakanja ampak pričakovanja. Čakam na avtobus ali vlak, čakam v čakalnici zdravstvenega doma, čakam, da pride prijatelj/ica ali mož/žena … Kaj se ob tem dogaja? Morda le prazno zrem v daljavo, morda se zaposlim z opazovanjem mimoidočih, moje misli so povsem drugje. Najprej se komaj zavem, da sem se za trenutek ustavil, morda mi to celo odgovarja. Kmalu za tem pa že začenjam pogledovati na uro, vsaka minuta mi je odveč, vedno bolj narašča nemir, ki se stopnjuje v slabo voljo, nestrpnost in jezo. Zdi se, da je to čakanje zgubljanje dragocenega časa. To je čakanje: navzven nekaj zelo pasivnega, navznoter pa nekaj tako zelo polnega negativnih čutenj.
Pričakovanje pa je nekaj povsem drugega. Preprost primer je pričakovanje obiska prijatelja. Prebudi se veselje in hrepenenje po srečanju. Radi bi ga razveselili, mu pripravili najboljše, … Pospravimo stanovanje, pripravimo presenečenje, uredim sebe… Ob tem pa se v nas veselo prebuja, kaj vse bi radi podelili z njim, kaj vse bi radi povedali, pokazali, vprašali… Čas pričakovanja tako hitro mine ter ne zmanjka potrpežljivosti in razumevanja, če se zakasni. Pričakamo ga na vratih in veselo pozdravimo, v nas ni slabe volje ali nestrpnosti. Preplavlja nas prijetno vznemirjenje, ni pa nikakršnega sledu o strahu, jezi, nemiru ali čem podobnim. Pričakovanje je nasprotno od čakanja zelo aktiven proces pripravljanja, pol prijetnih in pozitivnih čutenj.
Naj bo ta adventi čas za vse nas čas pričakovanja svojih bližnjih in Božične skrivnosti odrešenja.
Vabimo vas:
Predavanje za starše Pestrost odnosov v družini za dobro vseh bo v nedeljo, 12. decembra 2010 ob 19.00, na Potrčevi ul. 24. na Ptuju, v župniji sv. Ožbolta. Predavala bo s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka.
Večer za starše s temo Gradimo odnos s svojim otrokom bo v sredo, 15. decembra 2010 ob 19.15, na Trgu svobode 5 v Slovenj Gradcu, v župniji Slovenj Gradec. Večer bo vodila mag. s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka.
Predavanje Postavljanje meja v vzgoji bo v torek, 14. decembra 2010 ob 18.45, na Cesti zmage 29 v Mariboru. Predavanje organizira Društvo katoliških pedagogov, Enota Maribor. Predavala bo mag. s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka.
Predavanje za starše Starši in odraščajoči otroci bo v četrtek, 16. decembra 2010 ob 19.00, v Mladinski ul. 4 v Beltincih. Predavanje bo v okviru misijona v župniji Beltinci. Predavala bo s. Veronika Verbič, zakonska in družinska terapevtka.
Večeri za starše predšolskih otrok bodo potekali ob sredah v januarju in februarju 2011 od 18.00 do 19.30 v prostorih centra. Prijavesprejemamo do 17. januarja 2011. Predstavitvi večerov za starše smo dodali vtise udeležencev. Vabimo vas k branju.
Prvo srečanje terapevtske skupine za posameznike bo v četrtek, 13. januarja 2011 ob 18.00, v prostorih centra. Prijave sprejemamo do 6. januarja 2011.
Starše in pedagoške delavce vabimo do 10. decembra 2010 k izpolnjevanju kratkega vprašalnika.
Novembrski oddaji Za življenje s temo Hvaležnost v odnosu lahko prisluhnete v arhivu Radia Ognjiščein vas vabimo, da oddaji ponovno prisluhnete tretjo soboto v mesecu, 18. novembra 2010, ob 11.00 na Radiu Ognjišče.
Pogovornim oddajam o vzgoji na Radiu Brezjelahko prisluhnete vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 21.00.
Kadar govorimo o odnosu med starši in odraščajočimi otroki, moramo v bistvu govoriti o njegovi rasti, saj le ta pogosto raste še z večjo intenzivnostjo po otrokovem odhodu. Prej imata lahko obe strani, tako otrok, kot tudi starši, takšne in drugačna velika pričakovanja, veliko predstav, kaj naj bi bil odnos, veliko stvari pogrešajo in posledično so tudi velika razočaranja. To vodi v obojestransko zaposlenost s pogrešanjem…, s tem pa tudi v spregled (ni več čustvenega prostora za to) tistega, kar je. Ko se po odhodu tako otroci, kot tudi starši uspejo počasi čustveno posloviti drug od drugega, ko nehajo s pričakovanji tistega, česar drug ne zmore, zmorejo videti tisto, kar je. Presenečeni ugotovijo, da znajo biti pozorni drug do drugega, da se starši zmorejo zanimati za otroka, da sta nanj ponosni, da mu zmorejo tudi nevsiljivo podelit kako modrost svojega življenja in ne le moralne nasvete. To je proces rasti vse do trenutka poroke, ki je priložnost, da starši blagoslovijo svojega otroka, mu dajo blago besedo kot popotnico v novo obdobje življenja. To lahko starše veliko stane, vendar to ceno radi plačajo za svojega otroka. S tem blagoslovom otrok veliko lažje hodi po svetu, se z veseljem vrača domov na obisk in po njem še bolj čuti svobodo, da sme biti to, kar je.
Odnos oče, mama – sin, hči se nikoli ne konča, se pa preoblikuje. Preoblikuje se tako na strani otrok, še toliko bolj pomembno je, da se preoblikuje na strani staršev. Otrok se razvija, z njim pa tudi odnos staršev do njega. Kako dragoceno je, če smo kot odrasli še vedno lahko otroci pri svojih starših, s to razliko, da smo sedaj odrasli otroci. Otrok ohranja svojo vlogo, še vedno je med njimi potrebna razmejitev, vendar sedaj precej drugačna. Dragoceno je, če starši spoštujejo svoje otroke in so z njimi v odnosu kot z odraslimi, jim zaupajo, se z njimi pogovarjajo na odrasel način, so nanj ponosni…
Odkar pa je v odnosu še partner odraščajočega otroka, le-temu veliko pomeni, če ga starši sprejemajo in spoštujejo skupaj z njim. Partner je namreč del njega. V kolikor to sprejemanje ni mogoče, otroka to boli, saj to pomeni, da tudi on ni sprejet. V kolikor bi se to na eni ali na drugi strani zgodilo, je dragoceno prav to čutenje staršem pristno izrazit in jih povabit k drži sprejemanja in spoštovanja. To storimo najprej zase, potem pa seveda tudi za starše in vsekakor za svojega partnerja. Moralo bi biti res hudo, da pristana čutenja ne bi v starših prebudila starševstva, iz tega tudi spoštovanja. Z vstopanjem na skupno pot, z vstopanjem v življenje drug drugega, na nek posredni način zaročenca vstopata tudi v družino drug drugega. Nesprejetost pa prebuja težka občutja strahu, negotovosti, nepripadnosti, bolečine, žalosti… Nespoštovanje se namreč čuti, tudi če se o njem ne govori. Dragoceno je storiti vse, da se to spremeni, in v kolikor to ne gre, je dragoceno odpuščanje, pustiti, da je tako, kot je. Misel, da starši ne zmorejo drugače, v tem primeru osvobaja in pomaga k razmejitvi, da odraščajoč otrok le tega ne vzame osebno.
Večina mladoporočencev izraža, da si tudi po poroki želi spoštljiv odnos s primarno družino, s primerno razmejitvijo. To razmejitev si vsak odnos zasluži in mu pripada v vsakem primeru, najsi se fizično odselita od obeh družin ali pa ostaneta na domu enega od njiju. Njun odnos je nekaj novega in potrebuje določeno intimo, zasebnost. Le ta pa je v glavnem odvisna od njiju. Starši lahko tega ne uspejo pravočasno dojeti, a jim lahko pomagata. Morda se bi bala zamere, toda spoštljiva in umirjena beseda najde pravo mesto. Prav zato, da bo umirjena, pa naj bo pravočasna, še preden se naberejo zamere. To velja tako glede vstopanja v njun odnos, kakor tudi glede vstopanja v njuno poznejše starševstvo, v vzgojo. Otroci potrebujejo starše in tudi dobro vedo, kdo to so. Otroke torej vzgajata starša, stari starši pa vstopajo na svoj način kot stari starši in takrat, ko jih starši povabijo. Dragoceno pa je seveda, da se dajo na razpolago, prav tako tudi, da si dovolijo biti stari starši vnukom, da jih začutijo.
Ko že govorim o morebitnih napetostih in stiskah v odnosih s primarnimi družinami, naj spregovorimo še o nekaterih stvareh:
– vsakdo ureja sam s svojimi starši tudi v primeru, ko gre npr. za napetost med taščo in snaho (sin uredi z mamo oz. se z njo pogovori)
– ob napetostih in konfliktih se hitro lahko pojavi skušnjava ali misel, da se moramo postaviti na eno stran, kar pa ni nujno, največkrat je dragoceno zgolj poslušanje. Tu je na preizkušnji odločitev – komu pripadamo?
– če imamo kaj povedati o svojih starših, lahko govori le vsak o svojih, boli pa, kadar partner postavlja trditve o naših starših. Boli, kadar se le to sliši: “Takšni so” ali pa “Taka si, kot tvoj oče…” Nekaj drugega pa je: “Mani se zdita…”
Še beseda o skrbi za ostarele starše. Kaj drugega bolj potrebujejo ostareli starši, kot spoštovanje? In kako lahko ga dobijo od otrok, ki so jim ga dali, ki so jih oni spoštovali! V vsakem primeru so to naši starši, je to naša kri. Če bi se odločili, da ne bomo poskrbeli zanje, bi morali krepko poseči v svoje doživljanje, porezali bi velik del svojih čutenj in kako zelo bi se oškodovali! Je to res potrebno? Poskrbeti pa še ne pomeni žrtvovati vse svoje življenje, svojo družino, svoj zakon, svoje otroke, svojo službo in z njo povezano preživetje. Ne, četudi onemogli starši v svojem strahu včasih to tako izražajo. Tudi v tem primeru je družina dolžna ohranit svojo celovitost, v skrb za onemogle starše pa vključiti tudi druge: sorodnike, različne službe, morda tudi dom za onemogle; še posebej, kadar gre za osnovno nego, vsekakor pa ostaja in je vredno gojiti odnos, čustvena bližina in spoštovanje do konca.
Advent – pričakovanje. Naj to ne bo le čas čakanja ampak pričakovanja. Čakam na avtobus ali vlak, čakam v čakalnici zdravstvenega doma, čakam, da pride prijatelj/ica ali mož/žena … Kaj se ob tem dogaja? Morda le prazno zrem v daljavo, morda se zaposlim z opazovanjem mimoidočih, moje misli so povsem drugje. Najprej se komaj zavem, da sem se za trenutek ustavil, morda mi to celo odgovarja. Kmalu za tem pa že začenjam pogledovati na uro, vsaka minuta mi je odveč, vedno bolj narašča nemir, ki se stopnjuje v slabo voljo, nestrpnost in jezo. Zdi se, da je to čakanje zgubljanje dragocenega časa. To je čakanje: navzven nekaj zelo pasivnega, navznoter pa nekaj tako zelo polnega negativnih čutenj.