Branje knjig je nekaj posebnega. Knjige, ki nas nagovorijo in se ob njih zamislimo o nas samih, odnosih in ljudeh, ter v nas prebudijo čustva in ideje, pustijo pečat v našem življenju. Knjige, pa naj gre za zgodbe, poezijo, strokovne knjige ali priročnike, so lahko čudovite učiteljice. S pomočjo biblioterapije, ki knjige uporablja kot pripomoček za spoznavanje sebe, svojih potreb, želja, misli, vrednot in čustev, lahko spreminjamo svoje vedenjske vzorce in osebnostno rastemo.
Kaj pomeni kakovostno poslušanje v partnerskem odnosu?
Kakovostno poslušanje pravzaprav pomeni, da odpremo tudi srce. Globoko poslušanje je po
mnenju psihologa Carla Rogersa srce vsakega odnosa. To pomeni, da nas resnično zanima,
kaj ima naš mož ali žena za povedati. Ljudje, ki znajo poslušati in jim je mar, kaj želi
sogovornik sporočiti in kako se počuti, so v povprečju tudi bolj odprti, znajo bolje presojati in
so redkeje obrambno naravnani.
V raziskavi psihologinje Faye Doell iz leta 2003 so odkrili, da je pristno poslušanje tisto, kjer
želimo resnično razumeti sogovornika. Poslušanje, pri katerem v mislih že v naprej
oblikujemo naš odgovor, pa je tisto, kjer mislimo le na naše potrebe. Po tej raziskavi sodeč so
bolj zadovoljni ljudje, ki se poslužujejo poslušanja v namen razumevanja, saj le to prinaša
pristno povezanost z zakoncem.
Mož in žena se lahko namreč zares spoznata šele, ko sta radovedna, kdo sta in ko jima je mar,
da se drugi počuti cenjeno, upoštevano, slišano. Seganje v besedo, površno in
nezainteresirano poslušanje, kjer nam misli odnaša drugam in bi bilo bolje, če bi pogovor
preložili na primernejši čas, pa ne bogatijo partnerske komunikacije. Tisti, ki pripoveduje, v
teh primerih hitro začuti, da ni slišan in upoštevan, zato je pogosto prizadet, žalosten, jezen in
razočaran.
Kako se torej pogovarjati in predvsem poslušati zbrano in empatično? V razmislek in preizkus
pri naslednjem pogovoru z zakoncem vam podajamo še nekaj smernic za kakovostno
poslušanje:
poskušajte se postaviti v kožo vašega zakonca,
poslušajte z namenom začutiti pomen povedanega,
bodite pozorni na telesno govorico in mimiko vašega zakonca: kaj sporoča?,
negujte sočutje,
izogibajte se obsojanju,
zakonca med pogovorom glejte v oči,
poskušajte začutiti čustva, ki so povezana z besedami,
v potrditev, da slišite in sledite toku pripovedovanja, vsake toliko pokimajte ali recite
“razumem”; “slišim te” ipd.,
med pogovorom občasno povzemite povedano in prosite za dodatno razlago, če česa
niste razumeli.
“Ko ljudje govorijo, jih poslušajte v popolnosti. Večina ljudi nikoli ne posluša.” (Ernest Hemingway)
Miklavž čisto spontano. Izpolnimo tvoje želje in igramo to kar si želiš. Banda ferdamana, ki se ukvarja z improvizacijskim gledališčem, potrebuje namreč predloge od občinstva in na tem zgradi prizore, ki so enkratni. Podari nam predlog in Miklavž ti bo povrnil s smehom.🎁
🎄Poleg nepozabne zabave in smeha pa lahko z ogledom Miklavževe impro predstave narediš nekaj dobrega. Banda bo namreč improvizirala v dobrodelno-prazničnem duhu. Na nastopu bomo zbirali sredstva in igrače za Družinski center MIR, ki se ukvarja s terapijo ter psihosocialno pomočjo za otroke, mladostnike, odrasle in družine. Zato gledalce lepo prosimo, da doma pobrskajo za igračami oziroma figuricami, ki bi jih želeli podariti. Z njihovo pomočjo bodo poskrbele za marsikateri otroški nasmeh. 🎄
Nekateri starši se ne zmorejo dovolj dobro odzivati na potrebe svojih otrok. Ob otrocih se ne znajdejo, mej ne postavljajo ali pa jih postavljajo zelo grobo. Pogosto je razlog prav čustvena nezrelost. Otrok se v takšnem primeru počuti zapuščen. Pravzaprav gre za nekaj podobnega kot če bi ga fizično zapustili. Čustvena osamljenost v otroštvu pusti posledice vse do odraslosti, ko prihaja v odnosih do zmede in bolečine. Čustveno nezreli starši čutijo strah pred bližino in ustvarijo samoobrambe ter mehanizme, ki jih obdržijo na za njih varni razdalji. Razumevanje čustvene zrelosti oz. nezrelosti nam daje dober vpogled v našo čustveno osamljenost in tudi strah pred pristno bližino.
Med predavanjem bo tudi priložnost za osebno delo, o katerem udeležencem ne bo treba drugim ničesar povedati.
Izbira teme predavanja je sad pogostega srečevanja s to problematiko. Teoretično, a tudi praktično znanje, pomaga pri razreševanju stisk, ki izvirajo prav iz odnosa s starši ali skrbniki.
Predavanje bo v ponedeljek, 9. decembra 2019, od 18. do 19. ure, v prostorih Družinskega centra mir. Predavala bo mag. s. Polonca Majcenovič. Prispevek je prostovoljen in namenjen delovanju Družinskega centra mir.
Včasih se zdi, da smo nemočni pred izzivi v odnosih, pa vendar nas lahko prav ta nemoč, s pravo mero zvedavosti, popelje proti novim obzorjem.
Kadar smo drugemu v oporo, pa naj bo to naš bližnji, prijatelj, partner, otrok, starš ali sorojenec, ali pa pri katerem koli delu z ljudmi, še posebej pri izobraževalno-vzgojnih, svetovalnih, terapevtskih in drugih oblikah pomoči ljudem, smo izpostavljenim različnim zgodbam. Pa ne le zgodbam, temveč tudi čustvom, občutjem, telesnim senzacijam. Biti sočloveku v oporo je dar, privilegij, je obojestranska rast in sprejemanje ter učenje. Pa vendar nemalo empatičnih ljudi, ki prisluhnejo, čutijo in kot goba srkajo čustva drugih, pregori.
Zakaj? Ljudje nismo le razumska, temveč tudi duhovna, emocionalna bitja. Ob poslušanju lahko tudi sami začutimo stisko, nemalokrat telesno. Morda ob tarnanju prijateljice Ane nad težkim šefom in preobilico dela še nas začne boleti glava, želodec in posrkamo njeno ogorčenost, utrujenost in nemoč. Ob telefonskem pogovoru z ostarelo mamo, ki sprašuje, zakaj se pogosteje ne oglasimo pri njej, nato pa, kot že neštetokrat, ponovno komentira, kako škoda je, da naš brat Jan ni šel raje študirati prava, namesto da sedaj životari kot glasbenik, pa nas zadane pravi vrtiljak čustev. Žalost in obžalovanje zaradi njene osamljenosti, hkrati pa razdraženost in jeza, saj želimo živeti po svoje.
Četudi nam vse te telesne in čustvene zaznave zelo pomagajo pri krepitvi sočutja in komunikaciji z drugimi, pa lahko, če ne poskrbimo zase, postanemo zagrenjeni, pregorimo, zbolimo in smo ves čas utrujeni. Kadar pa smo notranje prazni, nismo v pomoč ne sebi, ne drugemu. Kako ostati sočuten, ne da bi pri tem žrtvovali lastno dobrobit? Kaj, poleg tega da skrbimo zase in se negujemo, tako telesno kot duhovno, še lahko pomaga?
Prepoznava in poimenovanje čustev
Vprašajmo se, kaj čutimo, kaj se dogaja z našim telesom in to poskusimo poimenovati. Že to čuječno dejanje- zaznava ter poimenovanje čustev ter telesnih zaznav, tukaj in zdaj, povrne občutek stika s seboj in ponudi zanimiv vpogled v pestro paleto doživljanj.
Vprašajmo se: je to moje čustvo ali sogovornikovo?
Včasih bo težko ločiti, nemalokrat gre tudi za mešanico, saj jezo npr. čutiva oba. Vendar že poskus razlikovanja pomaga pri raziskovanju, kaj se zares dogaja z nami in sogovornikom. Takšna samo-spraševanja omogočajo tudi, da pri sebi prepoznavamo doživljanja, ki se jih do sedaj nismo zavedali- npr. prijateljičina izkušnja žalovanja ob izgubi otroka nas spomni na lastno izgubo in morebitne še nepredelane občutke ob tem.
Telesne tehnike sproščanja in vizualizacija
Tudi ob zavedanju, da ne gre za (ali vsaj ne v celoti) naše čustveno doživljanje, smo lahko še vedno nesproščeni, nemirni, dotolčeni, utrujeni. Mnogokrat pomaga, da nagovorimo telo- lahko poskušamo začutiti tisti del telesa, ki ga zaznavamo kot najbolj varnega, pomirjujočega- morda je to stopalo, morda noge. Zavestno poskušamo začutiti ta del kot neko varno sidro, kot telesni občutek, ki nas pomirja in vzbuja trdnost, mir, domačnost.
Pomagajo tudi vizualizacijske tehnike, še posebej v kombinaciji z globokim, umirjenim dihanjem. Lahko si denimo predstavljamo, da skozi naše telo teče slap, ki nas poživlja in iz nas izpira težka čutenja in bolečino, zaradi katerih občutimo težo.
Poskrbimo torej zase. Šele, ko umirimo svoje telo, um in srce, se notranje obogatimo in smo lahko dobri sogovorniki in potrebna pomoč nekomu drugemu. Šele ko čutimo sebe, lahko zares čutimo drugega.
Prvo srečanje bo v sredo, 8. 1. 2020, ob 17.30.
Nekateri starši se ne zmorejo dovolj dobro odzivati na potrebe svojih otrok. Ob otrocih se ne znajdejo, mej ne postavljajo ali pa jih postavljajo zelo grobo. Pogosto je razlog prav čustvena nezrelost. Otrok se v takšnem primeru počuti zapuščen. Pravzaprav gre za nekaj podobnega kot če bi ga fizično zapustili. Čustvena osamljenost v otroštvu pusti posledice vse do odraslosti, ko prihaja v odnosih do zmede in bolečine. Čustveno nezreli starši čutijo strah pred bližino in ustvarijo samoobrambe ter mehanizme, ki jih obdržijo na za njih varni razdalji. Razumevanje čustvene zrelosti oz. nezrelosti nam daje dober vpogled v našo čustveno osamljenost in tudi strah pred pristno bližino.
