Pripravila: mag. Anja Mesarič
Starševstvo je nedvomno ena najpomembnejših nalog, ki jih opravljamo v življenju. Veliko staršev se sprašuje, kako to nalogo kar najbolje opraviti, da bodo naši otroci dobili vse, kar potrebujejo, da lahko samostojno vstopijo v odraslo življenje. Sprašujejo se, ali znajo vzgajati na pravi način, iščejo
»pravilno« metodo in »prava« orodja. Vendar se moramo zavedati, da je starševstvo pravzaprav v večji meri odvisno od tega, kako poznamo in razumemo sebe, kot od izbire vzgojnih metod in pripomočkov.
Noben otrok se ne rodi s sposobnostmi, da postane najboljši človek na svetu. Vsi pa se rodimo s potencialom, da postanemo najsposobnejši. Ljudje svoje sposobnosti pridobivamo z učenjem. Če je to učenje primerno in učinkovito, dobimo na voljo veliko orodja, da te potenciale uresničimo.
Stephen H. Glenn in Jane Nelsen (2010) to orodje imenujeta življenjski viri oz. veščine. Razvila sta model 7 virov:
– Zavedanje lastnih sposobnosti (sposobnost soočanja s težavami in učenje z izzivi in izkušnjami)
– Zavedanje lastne pomembnosti (sposobnost doprinesti k življenju na pomemben način, zaupanje, da ima življenje smisel in pomen)
– Zavedanje lastnega vpliva na svoje življenje (sposobnost razumeti, da naša dejanja in odločitve vplivajo na naša življenja in da smo zanje odgovorni)
– Notranje (intrapersonalne) veščine (sposobnost obvladovanja čustev)
– Medosebne veščine (sposobnost učinkovite komunikacije, sodelovanja, empatije, poslušanja)
– Sistemske veščine (sposobnost odzivanja na omejitve, posledice in medsebojno prepletenost človeka in narave z odgovornostjo, prilagajanjem, fleksibilnostjo in integriteto)
– Veščine odločanja (sposobnost sprejemanja odločitev, ki odsevajo moralne in etične principe, vrednote in modrost)
Kot starši se vprašajmo, ali moja dejanja in komunikacija z drugimi pomagajo mojim otrokom razviti ta zavedanja in veščine? Kje sem jaz v svojem razvoju teh veščin? Kako se jaz počutim v svojem družinskem sistemu, se počutim sposobna, pomembna in močna? Kako jaz s svojim življenjem odsevam ta model, ki ga želim predati otrokom? Zavedati se moramo, da kot starši pomembno prispevamo k temu, kakšno bo vedenje naših otrok.
Ko si zamišljamo naše otroke, kako odraščajo, kako rastejo in odhajajo v svet, kaj je tisto, kar želimo, da nesejo s sabo? Najbrž bi vsak od nas navedel veliko različne stvari, nedvomno pa nam je večini skupno to, da si želimo, da se otrok nauči spoštovanja, odgovornosti, odločnosti, empatije, samostojnosti, iznajdljivosti, čustvene zrelosti, ipd. Kako to doseči? V vsakdanjem življenju z otroki se soočamo s številnimi izzivi, ki nedvomno predstavljajo ovire na tej poti. Otroci se odzivajo na različne načine. Tako se pogosto soočamo z jeznimi izbruhi, selektivnim poslušanjem, govorjenjem nazaj ali jezikanjem, verbalno agresijo do nas ali do sorojencev, laganjem, uporništvom, ipd.
Kako se mi odzivamo na tako vedenje? V vsakdanjem življenju družine čustveno vzdušje pogosto ni idealno. Napetost in stres, zamujanje v službo in šolo in pomanjkanje potrpljenja pogosto pripomore k temu, da se kot starši odzovemo neustrezno, prenagljeno, premalo premišljeno in empatično, da
smo nagnjeni k hitrim odločitvam, ki niso tako učinkovite, kot bi si želeli ter da se nagibamo k odločitvam, ki temeljijo na tendenci po kaznovanju. To so odločitve kot jemanje privilegijev, zapiranje v sobo, vpitje, določanje posledic v smislu »če ne boš…, bo sledilo…«, ki pogosto sploh niso povezane z motečim vedenjem. Pri tem se moramo vprašati, ali take vzgojne odločitve zares pripomorejo k temu, da se otroci naučijo spoštovanja, odgovornosti in empatije, torej vsega tistega, kar si želimo za svoje otroke, da odnesejo s sabo v odraslost? Kadar otroku vzamemo telefon, ker se je nespoštljivo
vedel do sorojenca, kaj ga s tem naučimo? Ali mu bo to pomagalo, da se nauči spoštovanja? Ga bo to naučilo empatije? Najbrž ne, najbrž se bo počutil jezno in razočarano. Otrok, ki se neprimerno vede, se navadno počuti razočarano, zavrnjeno in malodušno. In kaznovanje v tem smislu mu ne pomaga,
da bi se počutil bolje, ampak se verjetno počuti še slabše. Verjame, da smo nanj jezni, zato je žalosten ali jezen in zamerljiv. Kaj takšen otrok razmišlja? Verjetno se skuša upirati, razmišlja negativno, odklanjajoče, v smislu »ne bom, ne moreš me prisiliti« ipd. Kaj naredi? Pove nam nekaj jeznega,
nespoštljivega ali se umakne v tišino, se zapre vase. Zato s takim odzivom pravzaprav kot starši omogočamo prav tako vedenje in občutke, ki jih ne želimo.
Pozitivna disciplina je pristop, ki predpostavlja, da moramo biti v interakciji z drugimi, otroki ali odraslimi, hkrati prijazni in trdni, pomembno nam je, da gojimo občutek pripadnosti in pomembnosti, da uporabljamo tiste pristope, ki učinkujejo na dolgi rok, da učimo otroke pomembne socialne in življenjske veščine ter da razvijamo otrokov občutek lastne sposobnosti. Zavedati se moramo, da gre za življenjski proces, da to niso pristopi, ki bi prinašali takojšnje spremembe na kratki rok. Potrebno je zaupati in vztrajati, da otrokom omogočimo pridobitev tistih življenjskih veščin in orodij, ki jim
omogočajo vstop v svet odraslih z občutkom odgovornosti, spoštovanja in empatije.
Viri:
Glenn, Stephen N. in Nelsen, Jane. (2010) Raising Self-Reliant Children in a Self- Indulgent World: Seven Building Blocks for Developing Capable Young People. New York: Three Rivers Press.
Edwards, Shawn. (2021). Parenting with Emotional Intelligence and Love. Pridobljeno s
http://www.montessoriparenting.org.