Družinski center mir

Avgust počasi prehaja v september in počitnice v šolski čas. Za mnoge družine to pomeni ponoven izziv kako najti čas, namenjen odnosom. Kdaj se bomo pogovarjali kako smo, kako se počutimo, kaj nas veseli, kaj nas prizadene, kdaj se počutimo osamljene in kaj nas navdušuje? Prav nihče si, vsaj teoretično ne, ne želi živeti v odtujenih odnosih, kjer hodimo drug mimo drugega kot tujci. Pogosto se izgovarjamo na delo, kadar se bojimo približati svojim najbližjim, ker ne vemo kaj nas čaka. Lahko da je žena že globoko jezna, ker se mož ne premakne iz fotelja ali se skriva v delavnici. Lahko, da je mož že obupal nad tem, da žena nima zanj nikoli časa, medtem ko je stanovanje bleščeče čisto in otroci urejeni in se raje zatopi v svoj svet. Kdaj je delo izgovor in kdaj ni? Odrasli v terapiji pogosto pripovedujejo, da jih starši niso opazili in da ta bolečina zeva kot odprta rana. V, vsaj na zunaj, uspešnih družinah z zelo zaposlenimi starši, se lahko srečamo z deloholizmom. Zasvojenost. Morda bi deloholik rekel, da je vseeno bolje biti zasvojen z delom kot z alkoholom. Bo držalo, še zlasti če pomislimo na mnoge, ki danes dela ne morejo najti in so v socialni stiski? Je lahko kakršnakoli zasvojenost boljša kot druga? Težava je v protislovnosti, ki jo nosi v sebi deloholizem.

Težavnost pri prepoznavanju deloholizma in soočanju s to zasvojenostjo je danes predvsem v tem, da je deloholizem v sodobni družbi kot takšen cenjen. Garanje in visoke plače, ki nam omogočajo zavidljiv ekonomski standard, so visoko vrednoteni. Deloholik prinaša domov denar, medtem, ko ga vsi drugi »holiki«  odnašajo. Deloholiki so uspešni ljudje, ki jih občudujejo sodelavci, družina in skupnost. Temna stran deloholizma prizadene tudi njihove otroke.

Norveška raziskava s 16.426 udeleženci je pokazala, da imajo deloholiki dva do trikrat več možnosti  kot ne-deloholiki za obsesivno-kompulzivno motnjo, hiperaktivnost, depresijo ali tesnobo. Staršev deloholikov tako ne zasedejo samo službe, ampak se pogosto borijo s psihološkimi težavami.

Otroci deloholikov ostajajo brez zadostne osebne in psihološke pozornosti. Ne glede na to so ti otroci deležni simpatij, še zlasti če so njihovi starši uspešni in imajo zato veliko denarja in lepe stvari. Odraščajo z bolečimi sporočili, ki se jih ne zavedajo in jih drugi ne vidijo:

• Kadar starši posvečajo čas, ki bi moral pripadati tebi drugim ali službi: »Nisi dovolj pomemben.«
• Kadar te starši ne poznajo na globlji osebni ravni: »Nisi vreden, da bi te poznal.«
• Vsak lahko vidi naporno delo in finančni uspeh staršev. Sprejemajo jih kot predane in motivirane, da bi poskrbeli za dobro življenje svoje družine. Le nekateri vidijo, da dejansko odraščaš v čustveni revščini. Kot otrok deloholika si ujet v protislovju. Za druge si srečen, a ta sreča se nanaša na materialni vidik življenja. Na čustveni ravni si vse kaj drugega kot srečen.

Najstnik staršev deloholikov bo imel večje tveganje za razvoj za več psiholoških težav. Čeprav imajo vse pogoje za uspešno šolanje in srečno življenje, jim to pogosto ne uspe.

Kakšni so koraki iz tega protislovja? Naučimo se vse o deloholizmu. Razumevanje staršev in razlogov, ki so jih vodili v deloholizem nam bo pomagalo razumeti sebe. Sprejmimo dejstvo, da so starši naredili veliko napako, ko nam niso nudili čustvene pozornosti. Cena je visoka in pomaga nam razumeti vse dosedanje življenjske boje. Zavedajmo se, da smo vredni ozdravljenja in začnimo odkrivati same sebe. Kaj imamo radi, kaj ljubimo, kaj čutimo? Kaj želimo?

O deloholizmu si lahko preberemo tudi članek Deloholizem: Najbolje oblečena težava Slovencev.

Šolarji bodo kmalu vsak dan postavljeni pred odgovornost reševanja vsakdanjih šolskih obveznosti. Jih bomo znali videti in sprejeti tudi kot osebe, ki imajo ob vseh svojih dolžnostih in telesnih potrebah tudi željo po čustveni bližini in duhovni hrani? Zanka, v katero se zlahka ujamemo je biti povsod stoprocentno, v službi in doma, vendar nas lahko želja po takšni popolnosti popelje v utrujenost, nezadovoljstvo in nerazpoložljivost za karkoli in kogarkoli. Kako bomo zaznali kaj otrok potrebuje in o čem lahko glede na svojo starost sam odloča, če ne bo časa niti, da bi vdihnili malo miru, ki ga potrebujemo za modre odločitve? Otrok lahko ima vse, obiskuje nešteto krožkov, a ostaja utrujen in živi z občutkom, da ni pomemben ali pa da je celo breme svojim staršem v tem “ponorelem” svetu standardov normalnosti.

Ohranjajmo v srcu željo, da bi znali z modrostjo in ljubeznijo postavljati zdrave meje in videti kaj je resnično pomembno, kar je morda ena od najpomembnejših starševskih »domačih nalog«.

mag. s. Polonca Majcenovič