Kako naj vemo, kaj želimo in kaj potrebujemo še zlasti morda takrat, kadar smo v stiski? Z vso iskrenostjo se sprašujemo: »Sem kriv jaz? Si kriv ti? Res potrebujem podporo, pogovor, tolažbo? Si želim slišati, si želim razumeti? Je kriv odnos? Služba? Bog?« Ali si sploh upamo ali znamo pogledati globlje in tisto, kar najdemo tudi izraziti? Vpogled nam bo dalo nekaj samoizpraševanja in raziskovanja notranjega sveta občutkov in doživljanja. Prva vprašanja terapevta o čutenjih ter željah in potrebah se precej pogosto zdijo nenavadna in tako prav tisto, kar v veliki meri usmerja in vodi naše življenje še nekaj časa ostaja prikrito.
Mnogi si šele v terapevtskem procesu dovolijo čutiti, kar čutijo ter poimenovati kaj pravzaprav želijo in potrebujejo. Katere želje so dovoljene in katere ne, ker ne glede na dovoljenje, ki ga imamo v sebi želje in potrebe so. O vsem tem lahko z nekaj malo ali veliko poguma spregovorimo. Odgovori bližnjih: »Ti si preobčutljiv! Zakaj kompliciraš? Sebičnež!« so pogosto le prva samoobrambna drža, ker se ob naši ranljivosti ne znajdejo. Takšna vprašanja nas lahko ustavijo, vendar nam poznavanje morebitnih odzivov na ranljivost lahko pomaga prebiti ta samoobrambni zid in vztrajati. Drugi imajo samoobrambne drže podobno kot jih imamo sami, vendar že skoraj po pravilu vidimo slabosti in napake pri drugih za svetlobno leto prej kot pri sebi.
»To pa te je potrlo!« Potrebujemo takšne vpoglede v notranji svet ali pa je naša potreba in želja, da sami izrazimo kaj se dogaja ne da bi nam drugi pripisovali stvari na podlagi zunanjega videza? In tudi če nas je potrlo, morda v tem trenutku nismo pripravljeni o tem govoriti. Lahko da je to edina pot, da se sploh zavemo kako se nekaj dogaja, česar ne opazimo sami, ampak drugi. Biti ranljiv ne pomeni biti zmeraj stoprocentno na razpolago za podelitev svojih ali poslušanje tvojih občutkov.
Želja, ki tlijo v nas se dolgoročno ne da preslepiti, prav tako je metanje peska v oči, da nimamo potreb kot so biti ljubljen, sprejet, povezan, spoštovan. Pri raziskovanju preteklih odnosov, običajno v primarni družini, lahko naletimo na vzorce, da ni bilo dovoljeno čutiti, kar čutimo in izraziti svojih potreb. Kasneje se s tem ne znajdemo in morda prav od najbližje osebe, kjer se čutimo dovolj varne, zahtevamo nekaj, česar nam ta oseba ne more in ne zmore dati na točno takšen način kot si želimo: “Ne pove dovolj, pove preveč ali na napačen način.”
Skoraj zagotovo se učenje vzorca “ni pomembno kaj čutim in kaj potrebujem” dogaja v družinah, kjer sta oče in mama »zaposlena« s svojimi konflikti ali odtujenostjo in ne vidita otroka. Druga skrajnost je, kadar otrok zapolnjuje prostor, ki bi ga moral imeti eden od zakoncev. Skoraj nemogoča situacija je, kadar je nekdo v družini zasvojen. Otroku je težko, kadar ne more jokati, ker ve, da bo to prizadelo mamico. Najverjetneje bo začel kmalu skrivati svoje resnično počutje. Podobno se bo začel kmalu umikati v svoj svet, kadar bodo njegove potrebe zanetile nesporazume med atijem in mamo. Bodimo pozorni kaj se dogaja z majhnim otrokom, kadar v odnosu »poči«. Spremeni se telesna drža, telesno se umakne, spusti pogled, utihne. Oba ima rad, ne želi biti razlog sporov in uči se kako ne izražati svojih želja in potreb. Otroka bomo pa lahko zelo hitro pomirili, kadar ga bomo slišali. Že v ranih letih bo vedel, da ima dovoljenje za izražanje želja in potreb, hkrati pa bo tudi vedel, da mu so želje in potrebe, ki morajo biti ali so lahko izpolnjene, hkrati pa da so nekatere, ki ne morejo biti.
Med pridigo nadškofa Zoreta na Brezjah sem pozorno prisluhnila in takoj uganila, da bo dobil medved iz kočevskih gozdov svojih nekaj sekund v TV Dnevniku. Vendar je bil to le del celote. Besede, ki so mi med vsem drugim še posebej zazvenele, so bile besede o osebni odgovornosti: “Začeti moramo torej drugače. Dokler bomo spreminjali svet, ki je tam daleč, nekje zunaj, toliko časa se ne bo nikjer nič spremenilo. Dokler bomo govorili samo o tem, kakšen je naš sosed, bodo zidovi med nami z vsako besedo postali nekoliko višji. Usmiljeni pogled se mora najprej obrniti vase. Namesto govorjenja o tem, kaj vse bi morali storiti drugi, se mora vsak človek, ki resnično želi spremeniti ta svet, najprej vprašati, kaj je pripravljen narediti sam. Ne, kaj lahko naredi sam. Sam pri sebi mora ugotoviti, kaj je pripravljen narediti sam. Kaj je pripravljen narediti za večje spoštovanje do stvarstva in kaj je pripravljen narediti za večje spoštovanje do človeka”.
Kaj smo torej pripravljeni narediti za to, da nas bodo drugi slišali po čem hrepenimo, in mi njih? Ne moremo si priti naproti, če si ne povemo koordinat kje se nahajamo. Nismo navajeni govoriti o tem? Spregovorimo, če prepoznamo, da bi pa to bilo vseeno nekaj, kar gradi odnose in širi prostor svobode.
mag. s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka