Izzivajoč naslov? Ni mišljen kot spodbuda k neobvladanim prepirom, ki jih z vso radovednostjo in privoščljivostjo spremlja bližnja soseska ali miri, morda celo podpihuje, sorodstvo in prijatelji. Na terapije prihajajo pari in zakonci, ki se po nekaj letih znajdejo v odtujenem odnosu zaradi strahu pred konflikti. Običajno najdemo razloge v preteklosti, ko so bili kot otroci in mladostniki deležni nezdravih zgledov iskanja skupnih rešitev za reševanje problemov. Obljuba otroka: »Nikoli se ne bom prepiral na takšen način!« pa še kar traja in traja tudi v odraslosti ter lahko postane razlog za izogibanje odraslemu pogovoru o stiskah, ki jih prinaša življenje. Boleče izkušnje iz preteklosti močno vplivajo kako se bomo in se sploh bomo prepirali, kadar bomo odrasli. Vsekakor ne želimo, da bi nas najbližji zavrnili, ker povemo resnico in zaupamo to, kar čutimo.
Papež Frančišek pove, da razlog za veliko nesporazumov v paru niso pomembne stvari. Ključen je način, na katerega povemo, kar želimo.
Predlaga nam nekaj smernic:
Kadar se pojavijo težka čutenja, ravnajmo z njimi občutljivo, da ne bodo motila dinamike dialoga.
Pomembno je, da smo sposobni povedati, kar mislimo, ne da bi drugega žalili.
Besede skrbno izbirajmo, da ne bodo žaljive, še zlasti kadar gre za težke stvari.
Imeti svoje stališče naj ne pomeni razpihovanja jeze in povzročanje bolečine.
Izogibajmo se pokroviteljskega tona glasu, ki drugim samo povzroča bolečino, jih ponižuje, obtožuje in žali.
Papež predlaga parom naj »razvijejo navado dajanja pravega pomena drugi osebi, poskušajo raziskati njeno srce, sprejemati njene najgloblje skrbi , ki naj bodo izhodišče za nadaljnji dialog«.
Pred vsem drugim dajmo napakam manjši pomen, ker »druga oseba je veliko več kot vsota majhnih stvari, ki me motijo. Dejstvo, da je njena/njegova ljubezen nepopolna ne pomeni, da je lažna ali neresnična.«
Predlaga, da potrebujemo »čas, da se pogovorimo o stvareh, se lagodno objamemo, delimo načrte, poslušamo drug drugega in si zremo v oči, cenimo drug drugega in gradimo močnejši odnos.«
Med praktičnimi nasveti našteva, da je »zmeraj dobro drug drugemu« podariti jutranji poljub, večerni blagoslov, pričakovati njen/njegov prihod ne da bi zmogli zaspati, dokler ne pride, imeti skupne izlete in si deliti gospodinjska opravila. Rutino pomagajo prekiniti zabave in uživanje družinskih praznovanj obletnic in posebnih dogodkov.
V trenutkih stiske se lahko zlahka zatečemo v samoobrambno držo, v kateri je krivec za nesporazum drugi. Spreminjati drugega je že v samem začetku na propad obsojen projekt, veliko ali vsaj nekaj pomembnih korakov lahko naredimo le sami. Konflikt bomo reševali le s soočanjem in dobro je, če se zmoremo lotiti reševanja na ljubeč način in sicer tako, da preverimo nekatere svoje drže. Bodo moje besede pomagale ali ranile? Bo odpiranje tega problema povzročilo ozdravljenje, celovitost in enost ali nadaljnjo izolacijo? Preverimo svoj odnos. Ljubeče soočanje pravi: »Mar mi je zate. Spoštujem te in želim, da me spoštuješ. Zanima me kako se počutiš.« Preverimo okoliščine, kot so čas, kraj in okolica. S sozakoncem se ne soočajmo, kadar je utrujen od celodnevnega dela ali sredi umirjanja otrok med prepiri. S svojim sozakoncem se tudi nikoli ne prepirajmo, norčujmo ali jo/ga kritizirajmo v javnosti. Poglejmo ali so navzoči še kakšni drugi pritiski. Bodimo občutljivi na to od kod prihaja sozakonec. V kakšen položaju se trenutno nahaja? Poslušajmo jo/ga. Želimo si slišati njen/njegov vidik in vprašajmo, če želimo pojasnitev ali če česa ne razumemo. Med pogovorom ostajajmo pri eni temi. Ne shranjujmo mnogih pritožb in jih potem postrežemo naenkrat. Osredotočimo se na problem raje kot na osebo. Naj bo npr. sovražnik, ki ga želimo premagati, denar, ki manjka v denarnici, in ne tista/tisti, ki ga je porabil. Osredotočimo se na vedenje raje kot na značaj. S »ti« stavki lahko zabadamo naravnost v srce. Namesto: » Zmeraj si pozen. Ni ti mar zame. Skrbiš samo zase.« Raje uporabimo: »Počutim se grozno, kadar mi ne poveš, da boš pozen. Hvaležna bi ti bila, če bi mi sporočil, ker bi lahko spremenila svoje načrte.« Osredotočimo se na dejstva in ne na presojanje motivov. Kadar sozakonec pozabi nekaj narediti, ne presojajmo tega z besedami kako breskrben je in da to počne samo zato, da bi nas vznemiril. Osredotočimo se na razumevanje sozakonca in ne na to kdo bo zmagal ali izgubil. Kadar nas sozakonec sooči s problemom, skrbno poslušajmo kar izreče in kaj ne.
Sklenimo razmišljanje o koristnosti prepirov. Pravi način prepiranja pride prav, kadar v odnosu še ni prevelike odtujenosti, ker ta prinese s seboj preveč stiske, da bi še lahko obvladovali svoja čutenja. Takrat bolj kot ne hlastamo za zrakom, kot da bi delali pravilne zamahe pri plavanju. Duševne bolezni in osebnostne motnje, zasvojenosti in nerazrešene travme iz preteklosti so pogosto nepremostljiva ovira, kjer noben, še tako dobronameren in ljubeč pristop, ne bo pomagal. Takrat iščemo drugačne načine.
Prepiri naj bodo, vendar si želimo in prizadevajmo, da bi bili bolj pogovori v spoštljivem ozračju, zreli in na odrasli ravni, za kar pa potrebujemo odmik vase in ponižnost, kar pomeni da smo sposobni sprejemati resnico o svojih ranah, napakah in nemoči. Se nekdo ne želi več soočati in pogovarjati z nami? Kako to? Smo odgovorni sami zaradi svojih drž v preteklosti? Obup ima zmeraj nekje svoje korenine.
Že samo misel, da pa morda nimamo prav, nas lahko usmeri v gradnjo in ne v razdiranje odnosa, ker kadar iščemo le svoj prav smo precej podobni iskalcem Pokemonov, ki niso pozorni kje hodijo, kaj pohodijo in to celo za ceno svojega življenja. Cena nepripravljenosti na reševanje konfliktov zna biti tudi v odnosih zelo visoka.
mag. s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka