Začenja se teden družine. Še nikoli ga nismo začeli tako skupaj in s toliko časa za medsebojne odnose. Doma je zdaj veliko več priložnosti za pogovore in tudi priložnosti kako izboljšati naše pogovore. Epidemija koronavirusa nas je na nek način poslala nazaj v naše odnose, osamljene žal v še več osame. Spremenjene razmere prinašajo s seboj veliko izzivov. Drugače je, preprosto drugače, in stvari, na katere prej nismo bili pozorni, postajajo pomembne. Jeza lahko izbruhne hitreje, konflikt se zaneti hitreje, za potrpežljivost se je treba kdaj prav potruditi. Slednja nam gre morda celo lažje od rok, saj v stiski postanemo tudi bolj sočutni, če nas le ne premaga strah in skrb zase. Kako se dobro pogovarjati lahko prebiramo na veliko spletnih portalih in po revijah. Celeste Headlee je podala nekaj preizkušenih nasvetov za dober pogovor.
Pove nam, da se lahko prav vsak pogovor razvije v konflikt. Pogovor zahteva ravnotežje med govorjenjem in poslušanjem. Zdi pa se, da smo nekje izgubili to ravnotežje. Manj sposobni smo sklepati kompromise, kar pomeni da ne poslušamo drug drugega. Svet in odnosi postajajo vse bolj polarizirani, vsak stoji nekje na svoji strani.
Na kaj je pomembno biti pozoren, če želim imeti dobre pogovore?
- Sem tukaj. To pomeni, da nisem v pogovoru le napol, ampak v polnosti. Ves. Ob tem, da odložim, kar imam v rokah, telefon idr., odložim tudi, kar imam v mislih, in ni povezano s pogovorom med nama.
- Ne zapovedujem. Če ne želim odgovorov ali ugovorov ali drugačnega razmišljanja, potem raje pišem blog. V pogovor vstopam z željo po tem, da bi se kaj naučil. To kdaj pomeni, da kdaj opustim svoje osebno razmišljanje ali stališče. Moj sogovornik bo zaradi takšne drže postal bolj ranljiv in mi bo bolj zaupal.
- Postavljam odprta vprašanja. Začenjam z: “Kdo? Kaj? kako? Kje?” Zapleteno vprašanje bo najverjetneje pomenilo enostaven odgovor. Naj sogovornik sam opiše kaj doživlja in čuti. Raje vprašam: “Kako je pa bilo s tem? Kako ste se počutili ob tem?” Sogovornik se bo malo zaustavil in pomislil.
- Prepustim se. Moje misli bodo med pogovorom prihajale, a naj tudi odidejo. Kadar namreč ne poslušam, lahko postavljam vprašanja, na katera je moj sogovornik že odgovoril.
- Če nečesa ne vem, pač ne vem. Ni treba, da vse vem ali da se pretvarjam, da je tako.
- Svoje izkušnje ne izenačujem z izkušnjo sogovornika. Kadar nekdo govori o smrti svojega sorodnika, mi ni treba začeti govoriti o smrti mojega sorodnika. Kadar govori o težavah v službi, mi ni treba začeti govoriti o mojih. Vsaka izkušnja je zelo osebna. Ni mi treba izkoristiti vsakega trenutka, da bi povedal kako sem sam trpel, še zlasti ne, kadar želim nekomu prisluhniti.
- Ne ponavljam se. Nagnjeni smo k temu, da večkrat nekaj povemo, še zlasti otrokom ali kadar imamo občutek, da nas ne slišijo.
- Izogibam se podrobnostim. Ljudem ni mar za leta, imena, datume, vsega, za kar se trudim spomniti se. Sogovorniku sem pomemben jaz kot oseba, kakšen sem, kaj imava skupnega.
- Poslušam. Buda naj bi rekel, da se ne učim, kadar imam odprta usta. Zakaj torej ne poslušamo drug drugega? Ker raje govorimo, saj imamo takrat nadzor. Tako mi ni treba poslušati ničesar, kar me ne zanima. Še en razlog je, da izgubimo pozornost. Povprečno oseba govori 225 besed v minuti, zmoremo pa poslušati do 500 besed v minuti. Naš um lahko sam vnese tistih 275 besed. Iz tega razloga moramo zavestno usmeriti pozornost v poslušanje. Stephen Covey je rekel: “Večina nas ne posluša z namenom, da bi razumeli. Poslušamo z namenom, da bi odgovorili.”
- Sem kratek.
