Avtorica: Anja Mesarič
Čustva nam povedo veliko več kot zgolj to, kaj občutimo v določenem trenutku. Predstavljajo sistemski odziv našega telesa, tako fiziološki, telesni odziv, kot tudi kognitivni (misli, podobe, spomini) in čustveni odziv (občutki žalosti, jeze, strahu ipd.). Kadar na primer začutimo jezo, ne gre samo za čustvo ampak začutimo tudi fiziološko reakcijo telesa na jezo; morda zardimo, pospeši se nam srčni utrip, lahko se nam zakrčijo mišice in podobno. Jeza prav tako sproži jezne misli, ki se lahko nanašajo na trenutno situacijo ali pa prikličejo jezne spomine ali podobe iz preteklosti. Hkrati začutimo željo po delovanju, po vedenju, s katerim bi svojo jezo izrazili. Morda želimo povišati ton glasu, zakričati ali celo kaj udariti ali vreči. Vse to nam pove, da so čustva veliko več kot zgolj to, kar čutimo.
Čustva igrajo pomembno vlogo; na neki način predstavljajo šesti čut, ki je ob vidu, vohu, dotiku, sluhu in okusu vir informacij iz okolja in nam pomaga, da se v njem lažje in bolje znajdemo. Nekatera čustva nas motivirajo k dejanjem, k akciji. Kadar se zgodi nekaj, kar nam ne ustreza, se v nas prebudi jeza, ki nam pomaga, da situacijo spremenimo. Čustva nam dajejo informacije o neki situaciji, ki jo želimo spremeniti. Jeza nam tako lahko pomaga, da neko situacijo vidimo kot krivično in se potem lažje odločimo, da jo spremenimo. Čustva nam prav tako pomagajo, da z drugimi ljudmi učinkoviteje komuniciramo. Določeni telesni znaki čustvenega izraza so univerzalni in nam pomagajo, da instinktivno prepoznamo čustveni izraz pri drugih. Iz telesne drže in izraza na obrazu drugega lahko na primer prepoznamo jezo brez verbalne komunikacije in tako hitreje in učinkoviteje prilagodimo način komunikacije ali svoj čustveni odziv.
Za nekatere ljudi je jeza tisto čustvo, ki ga najlažje in najpogosteje izražajo. Za druge velja ravno nasprotno, saj jeze skoraj nikoli ne izrazijo. Za prve velja, da postanejo jezni vedno, kadar se zgodi kakršenkoli čustveni dogodek. Če na primer nekdo umre, čutijo jezo namesto žalosti; če nekoga prizadenejo, čutijo jezo namesto obžalovanja. Drugi so precej bolj pasivni pri izražanju jeze. To pomeni, da v situaciji, kjer se jim dogaja krivica, namesto jeze čutijo strah ali žalost. Zato je pomembno vedeti, v katerih situacijah je občutek jeze primeren in učinkovit:
- Kadar se čutimo nespoštovane
- Kadar se čutimo ogrožene (čustveno ali fizično)
- Kadar ne moremo uresničiti pomembnih ciljev
- Kadar verjamemo, da se dogaja krivica
Jeza povzroči naval adrenalina, kar je del odziva boj ali beg. Ob občutku jeze se pogosto poveča srčni utrip in dihanje, ki postane plitkejše, mišice se zakrčijo in lahko se začnemo tresti. Misli postanejo obtožujoče (do drugih, do situacije, celo do sebe). Hkrati se v nas pojavi želja po ukrepanju, po kričanju, kar imenujemo acting-out.
Čustvom pripisujemo določene pomene, kar je v večji meri odvisno tako od družbenega okolja v katerem živimo kot tudi in predvsem od okolja, v katerem smo bili vzgojeni. Sporočila o čustvih so lahko pozitivna ali nevtralna, pogosto pa so tudi negativna. Lahko na primer verjamemo, da se moški lahko jezijo, ženske pa ne. Ta sporočila naše družine ali širšega družbenega okolja, v katerem živimo, so lahko precej subtilna, lahko pa so jasna in izrazito omejujoča. Sporočilo, ki smo ga prejeli od svoje družine vpliva na to, kako doživljamo svoja čustva. Morda smo dobili sporočilo, da se ne smemo jeziti, da je jeza slaba, da nas jeza dela »zlobne«. Če je bilo temu tako, potem bomo vedno, ko bomo čutili jezo, sebe doživljali kot slabe ali zlobne in se bomo seveda jezi izogibali.
Čustva lahko razdelimo na primarna in sekundarna čustva. Primarna čustva opisujejo moj odziv na mojo interpretacijo situacije ali dogodka. Sekundarna čustva opisujejo občutek, ki se pojavi kot odziv na primarno čustvo. Ko se dogodek zgodi, se čustveno odzovem na svojo interpretacijo tega dogodka. Pojavijo se avtomatske misli o mojem čustvenem odzivu, ki temeljijo na sporočilih, ki sem jih prejela o takih čustvenih odzivih ali takih čustvih. Čustva, ki se pojavijo ob teh mislih, so sekundarna čustva. Na primer: če se sporečem s prijateljico in ob tem čutim jezo zaradi izrečenih besed prijateljice, lahko, ker sem dobila v mladosti sporočila s strani staršev, da je jeza slabo čustvo, pomislim, da sem slab človek, da ne bi smela tako čutiti. Te misli sprožijo druga čustva, morda krivdo, morda žalost. To so sekundarna čustva. Kadar obsojamo svoja čustva ali sebe, ker čutimo kot čutimo, svojo bolečino le povečujemo. Tako lahko pademo v začarani krog, kjer postajamo vedno bolj ranljivi in reaktivni.
Namesto tega lahko svoja čustva ovrednotimo. To pomeni, da jih sprejmemo in poskušamo razumeti. To ne pomeni, da nam morajo biti všeč ali da si jih nujno želimo čutiti ampak da prepoznamo njihovo prisotnost in si damo dovoljenje, da jih začutimo. Ovrednotenje naše jeze ne bo pregnalo, vendar nam bo pomagalo izstopiti iz začaranega kroga reaktivnosti. Poznamo tri ravni ovrednotenja:
- Prepoznavanje je osnovna raven ovrednotenja in pomeni prepoznavanje prisotnosti nekega občutka. (primer: »Jezna sem!«)
- Sprejemanje pomeni, da si dovolimo čutiti to kar čutimo, brez obsojanja. To ne pomeni, da nam mora biti všeč to, kar čutimo, le da nam je dovoljeno, da čutimo to, kar čutimo. (primer: »Nič hudega, če sem jezna!«)
- Razumevanje je najvišja stopnja ovrednotenja in tudi najtežja. Na tej stopnji gremo korak dlje od dovoljenja za čutenje k razumevanju tega kar čutimo; osmislimo svoje občutke (primer: «Jezna sem, da me prijateljica ni poklicala, kar ni nič hudega, saj sem jo prosila, da me pokliče in se mi zdi krivično, da je ponovno pozabila«).
Vir:
Van Dijk, S. 2012. Calming The Emotional Storm: Using Dialectical Behavior Therapy Skills to Manage Your Emotions & Balance Your Life. New Harbinger Publications, Inc.: Oakland.