Vabimo vas na predavanje z delavnico Čuječnost za starše in druge vzgojitelje, ki bo v torek, 7. marca 2017, od 18. ure do 20. ure v Modri hiški v Framu.
Starševstvo je preplet veselja, zaskrbljenosti razočaranja, nežnosti, utrujenosti in vseh možnih odtenkov čutenj in doživljanj. Predavanje z delavnico nam bo odprlo različne poti do starševstva, kot si ga želimo. Vzgojna nemoč in vpliv družbe lahko postane široka deroča reka, ki nam ne dovoli, da bi ustvarjalno zaplavali tudi v vzgojnih vodah. Utrjevanje in dopolnjevanje izkušenj tako postaja vse bolj in bolj plavanje proti toku.
Delavnica bo obravnavala čuječnost, pozornost, umirjanje in iskanje stika. Poslušane vsebine najbolj utrdimo, kadar jih poskušamo vnesti v svoje življenje. Priporočamo udeležbo obeh staršev, ki bosta imela priložnost za skupno delo v paru. Predavanja bodo namreč spodbuda k pristopom, ki so najbolje sprejeti, kadar se starša o tem poglobljeno dogovorita. Drugi udeleženci bodo imeli priložnost za skupinsko delo.
»Počakaj kakšno minuto, pomoč potrebuješ, a ne na način kot ti misliš. Vzeti si moraš čas za premislek o tem kaj je res pomembno bolj kot prizadevanje kako stlačiti čimveč v čimkrajši čas« (H. Lewis).
Predava mag. s. Polonca Majcenovič iz Družinskega centra mir v Mariboru.
V četrtek, 23. 2. 2017 od 11.00 do 12.30 pripravljamo delavnice za mladostnike z naslovom: Čutim, torej sem! Spoznavali bomo, kako izražamo čustva, kako čustva vplivajo na naše odnose, šolski uspeh, našo samopodobo … Delavnica je aktivno zasnovana.
Prijave zbiramo do torka, 22. 2. 2017. Lepo vabljeni.
Delavnice so brezplačne. Sofinancira jih Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Lokacija: Družinski center mir, Strosmayerjeva 17, Maribor
Kje tiči razlog, da nekateri izberejo življenjske sopotnike, ob katerih niso srečni ali pa po dolgih letih boja ugotovijo, da jih odnos uničuje? So kaj spregledali? Kadar začnejo deževati vprašanja glede nas samih in naših ranjenosti, smo na zelo dobri poti, da se začne pot spreminjanja drž in vzorcev, zaradi katerih se v odnosih ne znajdemo najbolje.
Avtorica Peg Streep piše o izbiranju napačnih partnerjev. O samem izrazu »napačni partner« imam precej pomislekov. Kdaj vem, da je partner napačen? V uspešnih zakonskih zvezah, ki osrečujejo, se pogosto znajdeta mož in žena, ki sta si značajsko popolnoma različna, kar bi lahko imeli takoj za formulo za neuspeh. Pa vendar živita polno življenje in se lepo dopolnjujeta.
Je partner napačen, ko ugotovimo, da je negativno prevladalo pozitivno in da je odnos le še vir izčrpanosti? V članku Pet razlogov, da neljubljene hčerke izbirajo napačne partnerje, poudari pomen dediščine neljubljenosti. Odraščati in živeti odraslo življenje z globokim prepričanjem, da je ljubezen nekaj, kar si moramo prislužiti, pušča za seboj razdejanje z veliko bolečine.
V omenjenem članku je pozornost namenjena hčerkam, vendar velja enako za sinove.
Privlači nas, kar poznamo. To dejstvo je lahko razlog za uspeh, kadar nas vzgajajo starši, ki nas ljubijo in podpirajo. Najverjetneje se bomo izognili osebam, ki nas želijo nadzirati. Našli bomo osebe, ki si želijo, podobno kot mi sami, medsebojno odvisnost, odprto komunikacijo, intimnost in podporo. To ne velja za nevarno navezane hčerke, še zlasti za tesnobno navezane, ki v otroštvu niso bile slišane v svojih čustvenih potrebah. Ženske s tesnobno/izogibajočo navezanostjo so še zlasti ranljive za ponovno ustvarjanje čustvenih okoliščin iz otroštva v svojih odraslih odnosih.
Na ljubezen odgovorimo z zadržanostjo
Boj za mamino ljubezen traja ves čas. Takšno odraščanje nam pusti podobo, da se je za ljubezen treba boriti in si jo zaslužiti. Ljubezen ni nekaj, kar je darovano. Vedenje partnerja, ki bo v nekem trenutku čustveno dostopen, v naslednjem pa spet ne, bo za tesnobno navezano hčerko, njegovo partnerko, normalno in domače. Njegovo umikanje bo sicer v njej prebudilo jezo in žalost, vendar bo naredila vse, da bi ga pridobila nazaj.
Radi se pobotamo
Njeno razumevanje ljubezni je omejeno na to, da si je treba ljubezen pridobiti in je biti vredna. Pobotanje takoj po prepiru ali umik ji daje občutek ljubljenosti in gotovosti, čeprav je resnica drugačna.
Mislimo, da so vrtoglave ljubezni romantične
Neljubljene hčerke imajo vrtoglave ljubezni za strastne. Nasprotja, vse od prepričanja, da njihov ljubi še skrbi, do agonije, da jih bo zapustil, jih vznemirjajo in hkrati izčrpavajo. Ne vedo, da v resnici ne gre za strast.
Zanemarjanje imamo za normalno
Hčerke, ki so jih v otroštvu zasmehovali, odrivali na rob, prezrli ali nenehno kritizirali, lahko postanejo gluhe za nekatere oblike manipulacije in slabega ravnanja. Zlahka padejo v past in verjamejo, da so za vse krive.
Zmeraj upamo in ljubimo pravljične konce
Vsaka prijazna partnerjeva gesta, se bo zdela nepomembna, ker bo sočasno osredotočena na boj za ljubezen in na izogibanje zavrnitvi. Dobri trenutki ji dajejo zagotovilo, da se bodo zgodilo nekaj magičnega. Najverjetneje bo pristala na veliko manj od tega, kar si želi, ker ne ve kaj pomeni zdrava povezanost.
Boljše in drugačne odločitve lahko začnemo delati šele, kadar te rane iz otroštva vidimo in se naučimo kako naj jih zdravimo.
Zares, moj oče in moja mati sta me zapustila, GOSPOD pa me sprejema” (Ps 27,10).
Pripovedi o odzivih, ki jih prebudijo te besede iz Svetega pisma, pogosto razkrijejo, da bralec ali bralka, ki se prvič sreča z njimi zajoka, utihne ali kako drugače pokaže, da čuti bolečino. Na dan privrejo krivice, ki so oblikovale njihov odnos s starši. Zelo težko je živeti s prepričanjem, da nismo ljubljeni, in prav vsak od nas potrebuje zagotovilo, da je ljubljen ne da moral za to karkoli narediti.
Držati se novoletnih zaobljub? Nič težjega! Nehati z alkoholizmom, kajenjem trave, besnimi izpadi, kadar čutimo jezo …? Težko je spreminjati navade, ker je to naše znano in varno okolje ter se vse v nas upira kakršnikoli spremembi, pa čeprav dobri. Včasih se zdi, da je želja po spremembi premalo.
Zakoncem na terapiji redno povem, da je dobro imeti ob sebi druge zakonce ali osebe, ki njun odnos podpirajo. So mar prijatelji, ki opazujejo nespoštljivost v odnosu, cinično “zabijanje” in vedenje, ki odnose ruši, res pravi prijatelji? Nekdo, ki podpira prevaro v odnosu, mi ne bo pomagal ostati zvest. Počasi bom začel verjeti nečemu, čemur sploh nočem verjeti. Nekdo, ki se bo norčeval iz mojih vrednot, mi ne bo nikoli v pomoč. Kako to?
Ljudje okrog nas imajo veliki vpliv na naše življenje v dobre in slabem pomenu. Za ustvarjanje dobrih navad, kar zna biti cel življenjski projekt, stoji naša nevrobiologija, natančneje medosebna nevrobiologija. Elisha Goldstein v prispevku natančneje razloži ozadje le-tega.
Večina od nas meni, da smo edina avtonomna bitja, ki delujejo zgolj na podlagi svoje lastne volje. Znanstveniki so nasprotno prepričani, da smo soodvisni z okoljem in da naši možgani ustvarjajo nenehno presojajo na podlagi notranjih in zunanjih vzrokov.
Albert Einstein: »Človeško bitje je del celote, ki smo jo poimenovali vesolje, časovno in prostorsko omejen del. Izkuša samega sebe, svoje misli in občutja kot nekaj, kar je ločeno od drugega, neke vrste vidno zablodo svoje zavesti. Ta zabloda je za nas kot zapor, ki nas omejuje v naše osebne želje in naklonjenost do najbližjih ljudi. Naša naloga bi morala biti, da bi se osvobodili tega zapora s širjenjem kroga sočutja, da bi lahko objeli vsa živa bitja in vso naravo v njeni lepoti.«
Zasvojeni mora odnesti droge iz svojega doma in začeti spreminjati odnose. Pred leti je raziskovalka Marian Diamond naredila raziskavo, v kateri je dala tri miši v tri različne kletke. V eni so bile igrače in tovariši za igro, v drugi tovariši za igro in v tretji ni bilo ničesar. Po nekaj tednih je imela miš v kletki z igračami in tovariši za igro debelejšo možgansko skorjo, ki je povezana z višjimi funkcijami kot je npr. kognitivno procesiranje. Miš v kletki brez igrač in brez tovarišev za igro je imela najtanjšo skorjo.
Okolje ne vpliva samo na naše vedenje, ampak tudi na možgane, ki vplivajo na naše vedenje.
Okolje mora zato podpirati razbijanje slabe navade ali ustvarjanje nove. Osebe imajo pri tem največji vpliv. Dan Siegel zatrjuje: »Struktura in delovanje razvijajočih se možganov je odvisna od tega kako izkušnje, še zlasti tiste v medosebnih odnosih, oblikujejo genetsko programirano dozorevanje živčnega sistema.« Naši odnosi imajo največji vpliv na razvoj in delovanje možganov. Psihologa Nicholas Christakis in James Fowler sta dokazala, da so stvari, ki jih delamo, in to kako se počutimo povezane z debelostjo, osamljenostjo in srečo.
Za uresničevanje katerekoli spremembe v našem življenju je bistveno poiskati ljudi, ki si želijo nekaj podobnega. Sami tega ne zmoremo.
Začnimo z odnosi. Naredimo si seznam oseb, s katerimi preživljamo svoj čas. preverimo kdo so osebe, ki jih zanima sprememba, ki jo želimo narediti. S temi osebami se dogovorimo, da se bomo npr. enkrat tedensko na nek način povezali in drug drugega podprli.
Razširimo svoje odnose. Okrog nas so ljudje, ki si želijo podobnih sprememb. Poiščimo jih.
Kadar želimo stopiti iz kolesa za hrčke in premagati negativne prehranjevalne navade, depresijo, začeti z redno molitvijo, živeti bolj z namenom, biti bolj učinkoviti in osredotočeni ali kakorkoli že želimo – nič ni bolj močno kot vpliv ljudi. To je preprosta modrost, ki jo podpira znanost.
s. Polonca Majcenovič, zakonska in družinska terapevtka
