Kadar smo drugemu v oporo, pa naj bo to naš bližnji, prijatelj, partner, otrok, starš ali sorojenec, ali pa pri katerem koli delu z ljudmi, še posebej pri izobraževalno-vzgojnih, svetovalnih, terapevtskih in drugih oblikah pomoči ljudem, smo izpostavljenim različnim zgodbam. Pa ne le zgodbam, temveč tudi čustvom, občutjem, telesnim senzacijam. Biti sočloveku v oporo je dar, privilegij, je obojestranska rast in sprejemanje ter učenje. Pa vendar nemalo empatičnih ljudi, ki prisluhnejo, čutijo in kot goba srkajo čustva drugih, pregori.
Zakaj? Ljudje nismo le razumska, temveč tudi duhovna, emocionalna bitja. Ob poslušanju lahko tudi sami začutimo stisko, nemalokrat telesno. Morda ob tarnanju prijateljice Ane nad težkim šefom in preobilico dela še nas začne boleti glava, želodec in posrkamo njeno ogorčenost, utrujenost in nemoč. Ob telefonskem pogovoru z ostarelo mamo, ki sprašuje, zakaj se pogosteje ne oglasimo pri njej, nato pa, kot že neštetokrat, ponovno komentira, kako škoda je, da naš brat Jan ni šel raje študirati prava, namesto da sedaj životari kot glasbenik, pa nas zadane pravi vrtiljak čustev. Žalost in obžalovanje zaradi njene osamljenosti, hkrati pa razdraženost in jeza, saj želimo živeti po svoje.
Četudi nam vse te telesne in čustvene zaznave zelo pomagajo pri krepitvi sočutja in komunikaciji z drugimi, pa lahko, če ne poskrbimo zase, postanemo zagrenjeni, pregorimo, zbolimo in smo ves čas utrujeni. Kadar pa smo notranje prazni, nismo v pomoč ne sebi, ne drugemu. Kako ostati sočuten, ne da bi pri tem žrtvovali lastno dobrobit? Kaj, poleg tega da skrbimo zase in se negujemo, tako telesno kot duhovno, še lahko pomaga?
Prepoznava in poimenovanje čustev
Vprašajmo se, kaj čutimo, kaj se dogaja z našim telesom in to poskusimo poimenovati. Že to čuječno dejanje- zaznava ter poimenovanje čustev ter telesnih zaznav, tukaj in zdaj, povrne občutek stika s seboj in ponudi zanimiv vpogled v pestro paleto doživljanj.
Vprašajmo se: je to moje čustvo ali sogovornikovo?
Včasih bo težko ločiti, nemalokrat gre tudi za mešanico, saj jezo npr. čutiva oba. Vendar že poskus razlikovanja pomaga pri raziskovanju, kaj se zares dogaja z nami in sogovornikom. Takšna samo-spraševanja omogočajo tudi, da pri sebi prepoznavamo doživljanja, ki se jih do sedaj nismo zavedali- npr. prijateljičina izkušnja žalovanja ob izgubi otroka nas spomni na lastno izgubo in morebitne še nepredelane občutke ob tem.
Telesne tehnike sproščanja in vizualizacija
Tudi ob zavedanju, da ne gre za (ali vsaj ne v celoti) naše čustveno doživljanje, smo lahko še vedno nesproščeni, nemirni, dotolčeni, utrujeni. Mnogokrat pomaga, da nagovorimo telo- lahko poskušamo začutiti tisti del telesa, ki ga zaznavamo kot najbolj varnega, pomirjujočega- morda je to stopalo, morda noge. Zavestno poskušamo začutiti ta del kot neko varno sidro, kot telesni občutek, ki nas pomirja in vzbuja trdnost, mir, domačnost.
Pomagajo tudi vizualizacijske tehnike, še posebej v kombinaciji z globokim, umirjenim dihanjem. Lahko si denimo predstavljamo, da skozi naše telo teče slap, ki nas poživlja in iz nas izpira težka čutenja in bolečino, zaradi katerih občutimo težo.
Poskrbimo torej zase. Šele, ko umirimo svoje telo, um in srce, se notranje obogatimo in smo lahko dobri sogovorniki in potrebna pomoč nekomu drugemu. Šele ko čutimo sebe, lahko zares čutimo drugega.
Sara Bürmen,
prirejeno in povzeto po 6 Ways to Stop Absorbing Other People’s Emotions