Ob pogovorih o travmi se pogosto spomnim nekega predavanja, na katerem nas je predavatelj vprašal kako bi na svoj, preprost način povedali kaj je travma. Strokovnjaki z izkušnjami, terapevti, svetovalci idr. smo kar malo obnemeli. Za bolečino gre, le za bolečino. Seveda, saj že izvor besede pove za kaj gre.
Travma se zgodi, kadar smo deležni nečesa, kar nas globoko prizadene in morda celo zaznamuje za desetletja. Kako hudo je, ko otrok ne more ali ne ne upa zaupati odrasli osebi, skrbniku, zaupati, da se mu je zgodilo nekaj hudega. Zato je pomembno, da otroku damo vedeti, da ga jemljemo resno in da ga želimo poslušati tudi takrat, ko se nam zdi, da ne govori nič posebnega in pomembnega. Kadar bo odraščal z občutkom, da starši zanj nimajo časa in da staršev ne zanima, se najverjetneje ne bo v hudih trenutkih zatekel k njim.
Bolečine, prizadejane v odnosih, nam lahko porušijo zaupanje. Ne samo zaupanje, celoten pogleda na svet in odnose. Nadene nam drugačna “očala”. Pogosto se tega niti ne zavedamo, samo stvari se nam v življenju ne odvijajo kot bi si želeli ali kot smo si predstavljali. V treh prispevkih bomo natančneje prebrali o zmotah glede travme v otroštvu.
Kaj je čustvena in psihološka travma? Kako bi jo opisali?
Če bi vas spraševala o travmi, bi vedeli kako jo definirati? Lahko bi recimo rekli, da travma neke vrste negativna izkušnja, ki je ne morete pozabiti ali je pustiti v preteklosti.
V kakšnih situacijah pride do travme in kakšen vpliv ima na žrtev? Na primer, vsi vemo, da bi bil otrok, ki je bil zlorabljen in zanemarjen ali je videl nekaj groznega, najverjetneje travmatiziran. Toda ali bi tudi rekli, da je tri mesečni otrok, ki je bil resno zanemarjen, travmatiziran? Ali bi po vašem mnenju odrasla oseba, ki je v preteklosti doživela travmo, še vedno trpela zaradi travme? Težavnost zdravljenja travme pri otrokih je najpogosteje v tem, da se ti otroci skrijejo sami vase. Bojijo se priti ven.
Povezanost možganov in telesa
Na žalost bi nekateri odrasli tudi raje ostali skriti. Strah in tesnoba vas lahko ujameta in držita v ujetništvu več let. Mnogi travmatizirani otroci odrastejo v prestrašene in zaskrbljene odrasle, ki se borijo z depresijo in negotovostjo. Drugi odrasli postanejo perfekcionisti in se ne morejo sprostiti ali uživati v življenju, saj mora biti vse popolno in napake niso dovoljene.
Travma je kompleksen pojav, ki se prepleta z biologijo/genetiko, vplivom okolja in fiziologijo. Kemične snovi v možganih in telesu, ki sodelujejo v času travmatične izkušnje, povzročijo resnične in trajne spremembe v možganih. Na primer, ljudje imamo hormon stresa v telesu, kortizol, in ko kortizol uide izpod nadzora, je telo pod stresom in možgani se odzovejo na negativne načine. Telo gre skozi “majhne prelome” ali “izgorevanje”. Z vsemi fiziološkimi spremembami, ki spremljajo posameznikovo izkušnjo travme, postane oseba bolj pozorna na nevarnosti in se v nekaterih primerih bori, da bi lahko zaupala drugim. Prišlo je do psiholoških in čustvenih sprememb, zaradi česar je vsakdanje življenje zelo težko in skoraj nemogoče za mnoge posameznike, ki so ali so bili izpostavljeni travmi.
Mlajši kot je otrok v času travme, težje so posledice. To ne pomeni, da odrasli ali starejši otroci ne morejo doživljati velike stiske v travmatičnih situacijah. K sreči so nekateri otroci zelo odporni in lahko postanejo s terapijo in ljubeznijo celo močnejši kot so bili prej.
Vpliv okolja
Za namene te razprave si poglejmo dejavnike, ki vplivajo na posameznika, ki doživlja (ali je že doživel) travmo:
Zaščitni dejavniki:
- podporno okolje
- finančna stabilnost
- dobro čustveno in psihološko zdravje
- pozitivne spretnosti za soočanje
- povezanost s skupnostjo, kot so šola, cerkev ali skupine za podporo mladim
- družinske ali družinske povezanosti
- izobrazba ali akademski dosežki
- zaposlitev
- spretnosti reševanja problemov
Dejavniki tveganja:
- nizek socialno-ekonomski status
- zloraba substanc
- slabo duševno zdravje ali čustvena reaktivnost
- finančne težave
- slab način soočanja
- druge reakcije na travmo
- ni podpore
- pomanjkanje zaposlitve
- nadlegovanje ali ustrahovanje
- življenje v razmerah, ki povečujejo izpostavljenost posameznika travmi
- nizka samozavest
- pomanjkanje identitete
- nasilje ali zlorabe v družini
- slaba akademska uspešnost
Tako dejavniki tveganja kot tudi zaščitni dejavniki imajo veliko opraviti z učinkom, ki ga bodo imeli travmatične izkušnje na posameznika. Kadar je na razpolago več zaščitnih dejavnikov, je večja verjetnost, da bodo posamezniki odporni in bodo okrevali. Premislimo o tem na ta način: več zaščitnih dejavnikov, do katerih ima posameznik dostop, manj bo vpliva travme. Zato se otrok, ki ga je starš resno zlorabil in zanemaril, lahko preseli k starim staršem in se zelo dobro znajde v domu, šoli in skupnosti. Zaščitni faktor je podporno okolje, ki kaže ljubezen in sočutje ter je predano otroku, da lahko ta uspe.
Vendar pa obstajajo primeri, v katerih ima travmatiziran posameznik dostop do zaščitnih dejavnikov in se še vedno spopada s posledicami te travme. To bi veljalo za kompleksno travmo, ker je vpliv te travme in zdravljenja zapleten. Poleg tega postane travma še bolj zapletena, ko travmatizirani posameznik začne kazati znake in simptome negativnih spretnosti spoprijemanja, kot je »razpad« na fragmentirane dele.
priredila in pripravila
mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka
https://blogs.psychcentral.com/caregivers/2019/02/a-fragmented-self-8-misconceptions-of-childhood-trauma/