V prvem delu prispevka smo se dotaknili nekaterih dejstev o travmi v otroštvu in posledicah, ki jih prinaša s seboj bodisi v času dogajanja ali tudi v prihodnosti. Je res, da je travma kratkoročna ali da travmatizirani otroci ne počnejo nič problematičnega ali da travma ne vpliva na možgane ali da travma ni razlog različnih vedenj, ki povzročajo stiske ali celo duševnih motenj? Kot primer travme v otroštvu vzemimo neenak odnos staršev do otrok. V terapiji klienti kar pogosto povedo, da ne morejo priti do odgovora zakaj je imela npr. mama raje brata ali sestro. Sprašujejo se, česa so krivi, kaj so delali narobe, ali so bili sploh zaželeni … Prizadevanje, da bi mama pokazala starejši hčerki enako ljubezen in naklonjenost kot mlajši, lahko postane za deklico nekajletni trud brez sadov. Mamin odnos do sebe doživlja kot hladen in nepravičen. Deklica izrazi svojo stisko tako, da razvije do svojih sovrstnikov žaljiv in grob način vedenja. V šoli in drugih okoljih jo zaradi tega obravnavajo kot težavno. Nihče ne ve, da v resnici trpi, in niti sama ne zna najbolje izraziti kaj je ta bolečina. Sama ve samo to, da si ne more pomagati, ko se začne njeno t.i. neprilagojeno, nasilno, nesocialno vedenje. Svojega prizadevanja kako pridobiti ali mamino ali naklonjenost drugih se ne zaveda. Stvari se kar dogajajo. Kot odrasli se ji v odnosih zaplete, ker doživlja močno krivdo, da je kar je. Pristnost potisne na stran in začne igrati vloge, ki v drugih prebudijo občutja jeze ali celo zavračanja. Ampak ali se ji ni to že dogajalo enkrat, ob mami? Mamina hladnost oz. to, kar je pustila v tej deklici, zdaj odrasli ženski, še kar traja in traja. Traja tako dolgo, da privede do tolikega razočaranja in nekajletnega obupa, da se v nekem trenutku znajde v čakalnici, s škatlico antodepresivov, ki ji jih je predpisal zdravnik in se sprašuje ali je takšno življenje res življenje, kot si ga želi.
Vsaka bolečina potrebuje posebno nego, da se rane zacelijo. Kadar gre za bolečine v odnosu, ne moremo kar mimo. Potrebujemo sočutje, osebo, ki ji zaupamo, varno okolje in dobro poznavanje delovanja travme v našem življenju.
In kakšne so napačne predstave o travmi?
Travma je kratkoročna
Učinki travmatične izkušnje so vseživljenjski. Tudi po letih ponavljajoče se terapije travmatična izkušnja ne bo nikoli izginila iz zavesti žrtev. Mnogi posamezniki, ki so bili spolno zlorabljeni, pravijo, da je »posilstvo končano, vendar brazgotina ostane za večno«. Napačno prepričanje o travmi je, da se konča, če otroka umaknemo iz travmatičnega okolja ali položaja. Posameznik potrebuje podporo z zdravljenjem.
Travmatizirani otroci ne počnejo »slabih stvari«
Nekateri otroci, ki so imeli zelo travmatično zgodovino, se lahko razvijejo v otroke, ki kažejo ekstremne osebnostne in vedenjske težave. Na žalost nekateri otroci kažejo vedenjske težave v adolescenci, kot so npr. kraja, laganje, goljufanje, manipulacija, požigi, krutost do živali in uničevanje lastnine, ki se sčasoma uskladijo s simptomi, značilnimi za sociopatijo. V drugih primerih nekateri otroci odrastejo v odrasle osebe, ki se borijo z zlorabo substanc, zasvojenostjo s spolnostjo ali uporniškim vedenjem. Običajne so ponavljajoče se hospitalizacije, zaporne kazni, tvegana vedenje, izguba zaposlitve, nasilni napadi ali obdobja intenzivne depresije. Pogosto mislimo, da so lahko otroci, ki so imeli travmatično zgodovino, nekoliko depresivni, zaskrbljeni ali se borijo z nekaterimi šolskimi težavami. Prav tako je uveljavljeno razmišljanje, da se bo najstnik že prerastel negativno vedenje. V resnici se mnogi otroci soočajo z življenjskimi izzivi, ki jih lahko prizadenejo v odraslosti. To zagotovo ni izgovor za zgoraj navedena vedenja, a jih moramo vzeti kot resničnost mnogih ljudi.
Travma ne more vplivati na možgane in telo že dolgo po doživeti travmi
Nekateri otroci so že v prvih nekaj letih življenja zelo travmatizirani. Nekateri otroci se razvijajo brez težav, medtem ko boji drugih začnejo nekje okrog devetega do dvanajstega leta. Veliko otrok, ki so toliko stari, pove, da so doživeli travme in da zdaj doživljajo različne medosebne, šolske in čustvene izzive. Njihovo zgodnje otroštvo je bilo v redu, a se zdaj, v šoli soočajo z višjimi pričakovanji. Prilagoditi se morajo družbenim standardom, postati bolj neodvisni in se spopadati z zahtevami vsakdanjega življenja. Mnogi starši in skrbniki so ob vedenjskih in razvojnih težavah otrok zmedeni, saj so se po njihovem pojavili kar naenkrat.
Travma ne more sprožiti vedenja, ki traja vse življenje, in težav z duševnim zdravjem
Mnogi otroci, ki so doživeli travmo, se prav tako spopadajo z nekaterimi najpogostejšimi vedenjskimi težavami, kot so zelo intenzivno kljubovanje, motnje vedenja in ADHD. Možne so tudi težave s pozornostjo, hiperaktivnost in povečana stopnja anksioznosti. Pogoste so depresija in fobije. Otroci, ki jih je travma močno prizadela, imajo posttravmatsko stresno motnjo.
priredila in pripravila
mag. s. Polonca Majcenovič, terapevtka
https://blogs.psychcentral.com/caregivers/2019/02/a-fragmented-self-8-misconceptions-of-childhood-trauma/