Avtorica: mag. s. Polonca Majcenovič
Trenutne razmere zaradi epidemije so našim odnosom podarile čas, a prinesle so tudi precej novih izzivov. Pogovarjam se se o različnih po družinah, ali o le-teh prebiram v medijih, in ugotavljam, da se nekateri v vsem tem prav dobro znajdejo in utrjujejo medsebojne odnose, ko posvečajo čas drug drugemu, drugi se počutijo zgubljene in čutijo eno samo neskončno jezo na vse in vsakogar. Kadar imamo čas, da smo skupaj, in se ne da umakniti v delo ali kaj drugega, se res izrazito pokažejo naši vedenjski vzorci. Neprijetna čustva tudi težje reguliramo tudi zato, ker se ukvarjamo s stvarmi, o katerih mogoče prej sploh nismo razmišljali in so bile samoumevne. Vse od obilne pomoči otrokom pri šolskih obveznostih naprej … Veliko nemoči se prikrade in pojavi v življenju. Pri že prej čustveno nezrelih starših zna biti to prava preizkušnja, še bolj pa za njihove otroke, ki se zaradi svoje odvisne vloge ne morejo ubraniti nezdravemu vedenju svojih staršev.
Ob prebiranju prispevka o čustveno odmaknjenih ali nedostopnih starših, sem najprej pomislila na čustveno nezrelost odraslih, s katero se kot terapevtka vsakodnevno srečujem. Otroci čustveno nezrelih staršev imajo kopico težav v odraslosti. S počasnim in previdnim razpletanjem vseh teh nezdravih odnosov s starši, počasi pridobivajo na moči in začenjajo poimenovati stvari s pravim imenom. Pogosto poiščejo pomoč, ko se soočijo s svojo starševsko nemočjo ob svojih otrocih.
Za kaj torej gre? Takšni starši ne zmorejo izpolniti otrokovih potreb, ne znajo se povezati z otrokom, mu nuditi podpore in ga potolažiti. Na temo kako pomembni so čustveno in vsestransko zreli starši za otrokov zdrav razvoj je narejenih res veliko raziskav. Brez takšnih staršev otroci odraščajo z negotovostjo in strahovi. Manjka jim samozavesti. Doživljajo čustveno praznino in imajo morda celo težave v duševnem zdravju kot so npr. panična motnja, depresija ali bipolarna motnja. Kot odrasli se soočajo s samomorilnimi mislimi in zahtevnim obvladovanjem jeze. Odraščanje v zelo intenzivno čustveno hladnem okolju in nasilju lahko pripelje do razosebljenja, posttravmatske stresne motnje, disociacij, disociativne motnje identitete … Davek odraščanja ob nestabilnih starših zna biti precej visok.
Odgovor na vprašanje kako je mogoče, da so starši čustveno nedostopni do svojih otrok se pogosto skriva prav skriva v njihovem otroštvu. Nezreli so in sami psihološko prizadeti.
Zanje je med drugim značilno, da so togi, nesposobni zrelo prenašati stres, čustveno nestabilni s hitrimi izbruhi jeze, samomorilni z različnimi samo-poškodovalnimi dejanji, nesposobni postaviti meje otroku, ki ga naredijo za svojega prijatelja, nestabilni v odnosih, ko menjavanje partnerjev prinaša samo težave, iščejo pozornost in podporo.
Nekako vsi verjamemo, da imajo starši svoje otroke radi, da jih potolažijo in jih vsestransko dobro vzgajajo in skrbijo zanje. Žal so tudi starši, ki za svojega otroka “preveč” skrbijo. To potrjuje t. i. Munchausnov sindrom po namestniku. Starši poiščejo zdravniško pomoč za svojega otroka, medtem ko simptome bolezni ponaredijo ali celo povzročijo sami.
Nekateri starši kažejo več zanimanja za svoje družabno življenje, kot za otroke. Čustveno nezreli in nedostopni starši morda ne bodo upoštevali otrokovih želja in potreb. S trditvijo: »Moram imeti svoje življenje, ne morem biti kar naprej samo mama,« ni nič narobe, dokler ne preraste v zanemarjanje otroka. Starši potrebujejo počitek in čas zase, vendar to ne bi smelo prerasti v razsežnosti, ko otroci zaradi tega ostanejo brez podpore in sami.
Čustveno nezreli starši lahko igrajo dve vlogi, imajo dva obraza. V družbi so dobrovoljni in radi pomagajo, doma, med štirimi stenami znajo biti povsem drugačni. Tudi grobi in nasilni.
Zgodi se, da zanemarjajo šolske obveznosti svojih otrok in sicer tako, da ne podpišejo različnih obvestil, ne vrnejo klica učiteljem, ne pogledajo domačih nalog, ne udeležijo se roditeljskih sestankov itn. Pomembno je, da razlikujemo starše, ki zanemarjajo, neskrbne starše in starše, ki niso sposobni biti dobri starši. Slednji ne vedo, da svojim otrokom škodijo.
Otroku preprečujejo, da bi se osamosvojil in napredoval, ker ga želijo obdržati ob sebi. Ti starši so čustveno prikrajšani in sebični. Strah jih je, da bi izgubili nekoga, ki je od njih odvisen, in jim daje vrednost. Vse to se dogaja pod pretvezo, da želijo otroka le zaščititi.
Čustveno nezreli starši se z otrokom prepirajo in čisto po nepotrebnem razpravljajo, da bi dokazali svoj prav. Nad otrokom želijo imeti nadzor. To se pogosto dogaja v družinah, kjer starši ne najdejo skupnega jezika v svojem odraslem odnosu in potem zregulirajo svoja neprijetna čustva v odnosu z otrokom.
Nepravično povezovanje otroka z “negativnim” staršem v ločenih družinah. Ločeni starši pogosto gledajo negativno drug na drugega. Drug drugemu se lahko maščujejo tako, da nastrojijo otroke proti partnerju, jim govorijo o slabih lastnostih očeta oz. matere. Otroci več ne vedo, na katero stran naj se postavijo. Počutijo se izmučene, ustrahovane ali ustrahovane.
Permisivna vzgoja se je pojavila kot odziv na avtoritarno vzgojo, vendar tudi ta, čeprav na prvi pogled pozitivna, ni dobra. Pojavlja se tam, kjer so starši razočarani nad avtoritarno vzgojo svojih staršev ali pa se počutijo nemočne biti odločen pri vzgoji. Raje kot starši bi bili otrokovi prijatelji. Strah jih je, da bi od otroka zahtevali odgovornost in mu postavljali meje. Takšni odnosi se običajno ne končajo dobro, pa čeprav lahko v takšnih družinah otrok počne, kar želi.
Čustveno nezreli starši dajo otroku čutiti, da je nečesa kriv. Takšen otrok čuti strah v življenju. Starši lahko menjavajo razpoloženja od skrajne prijaznosti do skrajnega zastraševanja. Ker niso stabilni, otroci nikoli ne vedo kdaj se lahko ob svojih starših počutijo varne. Otroci, in kasneje, odrasli spletejo s starši travmatično povezanost, ki jim onemogoča odhod od doma, samostojnost in jih morda celo pahne v vlogo, ko sami postanejo starši, ki s svojimi otroki ravnajo na podobno nezdrave načine, kot so z njimi ravnali njihovi starši.
Zavedanje, da smo bili morda, ali smo še, s svojimi starši povezani na takšen nezdrav način, poiščemo najprej individualno terapevtsko pomoč, ki nam bo pomagala razvozlati uganke o naši navezanosti na starše, o naših strahovih in drugih ovirah, za katere ne vemo točno od kod so se pojavile. V veliko pomoč je osebno delo ob prebiranju primerne literature in vključitev v kakšno podporno skupino, kjer imamo priložnost spregovoriti o sebi v varnem okolju.
Literatura: 10 Signs Of Having An Emotionally Unstable/Unavailable Parent